Stran:Krajnskazb2.djvu/26

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stran je bila lektorirana

— 25 —

˛SОNET.

Verh ſonza ſije ſonzov zela zheda
Po neba ſvitlih potah raſkropljena,
Od ſonza, ljub’ga ſvoj’ga, sapuſhena
Jih semlja zelo nozh s’ veſeljam gleda:

Ko ſe slatí oblakov truma bleda,
Nasaj perpelje sarja ga rumena,
Tako v’ ljubesni ſonza je sgubljena,
De vanje ne oberne vezh pogleda.

Kar svesd nebó, imá deviz Ljubljana!
Rad ogledujem vaſ, zvetezholizhne,
Ljubljanſke, ljubesnive goſpodizhne!
 
Al’ dragi taka mozh je zhes me dana,
De prizho nje ſim ſlzp sa vſe devize,
Samaknjen v’ mil’ obras ſerzá kraljize.

Dr. P.