Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/8

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana



In ravno tu me nočni mrak dospè,
Ponočni mrak in tudi nog omaga,
Gošavi v ti opombe strašno zlè.

Za konja berž, ki truda komaj gaga,
Vse preskerbim, ognjiša sklad zažgem,
Tud lastnimu je gladu hrana draga.

Po kraju zdaj počitka se ozrem
In ležem. — Čuj, ne dalječ proč šumenje!
Neznani strah napade me potem.

Rožlavka je! strupeni gad, ne zdenje,
Se dvignem koj, ga vidim blizo že,
Pa steče mi, razdenem strašno tenje.

Storjeno to, so mir mi spet željé
Vertijo pak se zmešano mi v glavi
Ubiti gad, in zgodbe scer strašné

V globini me oserčja groza davi,
Spal nisim nič, pa spanja bil pijan,
In vetra pih viharja bližo javi.

Ivanšic je migljala vsaka stran,
Njih živo vse je v travi, listju bilo
Scer bil zavit je v tmino breg in plan.

Ognjiše je le bližno rasvetilo,
Grozi okrog dreves mi vžgani znak,
Občutil sim samote strah in silo.

Ko luna zdaj skoz temno siv oblak
Na verhe goš iztrosi svitle žarke,
Preterga se na enkrat pusti mrak;

Razjasni svit nižav motnejši jarke,
In meni se pokaže nova stvar! —
Spomin o njej dvostruči serca vdarke

Ob enimu dreves, ne mlad ne star,
Sloni divjak, dreveno mene gleda,
Ne trene de z očesi zdi se kar.

Spoznam na hip, de nekaj tak zaseda;
Visok je mož, krepak in lep je bil,
Mi priča vse de knežkiga je reda.

In njega tik je kopja drog slonil,
Obšiti pas, blišeč prilik in zlata
Nasprot mi je orožja poln grozil.

Med njim se nož in tomahavk spoznata,
Tak tam stojí in gleda v enomer,
Mi zdijo se odperte pekla vrata.

Stermó me gleda kakor divjo zver,
Z nikakim se on udam ne pregane,
Ko tehtajoč, al naj obupa kter?

Je bilo mi, ko tičku, ki ga zmane
Strupene kače čarobni pogled,
De k begu clo mu volja ne ostane.