Oporočni pogoj.
S prigodbami preteklih dob me skuša
Moj star spomin, in take rad povem,
Če ravno jih nobeden ne posluša.
Tak spomnim se, in dobro, reči smem,
Ob kugi kar se nekdaj je zgodilo
V Ferari, to razlagati začnem.
Trepet in strah, in groza vse je bilo,
Bolanimu očetu všel je sin,
Pozabilo je dete mater milo.
Nar hujših čas je letnih bil vročín;
Od znancev zapušen in žlahte svoje,
Umira Baso, laški bogatin.
Želí poprej ko zadna mu zapoje.
De testament veljavno se speljá,
Notaru rekši: Piši misli moje!
De muham tem se vsakoletno da
Bogat obed, ki svatam se spodobi,
To jasno nej iz pisma se spozná.
Notar na to: Življenju ste na robi,
Kak šale se po glavi vam verté,
In misli neumretja o grenobi?
In un potem: Pretehtano je že;
Sej vidite, vse me je zapustilo,
Te muhe pak še zvesto mi šumé.
"Le v lastni prid!" bi vam verjetno bilo;
Zna biti! zdaj ne prašam jaz po tom,
Na vid je tak, dovolj mi je za silo.
Hvaležen jim in unkraj groba bom,
Zapišite besedno kakor pravim,
Ostanem tverd in zvest namenu svôm:
Na Jakov dan, pogoj jim ta postavim.
Je muham koš nabrati lepih fig,
Gostiti jih, kot ja prijatle slavim.
Ak enkrat le se anajo tih brig,
In zabijo na muhe moje pridne,
Revnišnici zapade vse na mig.
Še dnešni dan so te uredbe vidne,
Se dela kar naročba govorí,
Kot ura se vertijo te izidne,
Nobeden muh do zdaj pozabil ni.
