Vodja migne! — sik in sekil
Glave v prah zazrem valenje.
Hujši jutro tug bo sila,
Bosta dva se zavalila,
Vislic troje vžganih bo; —
De bi zarja zasvetila,
Trešlo ker — bo v njega zlol
Druži tak oserčja rane
Mož tožljiv, prepoln nevolje,
Kar mu v misli pride mane,
Kar mu v serce šine kolje;
Noč je temna, biva večna,
Vsih platí pošast nesrečna,
Kar zagleda strah se zdí;
Po klopéh merličev sečna,
Po vsih stenah teče kri.
Z deli svômi se navadnim
On tolažiti poskusi,
Misli prav bo v času hladnim,
De sekira se nabrusi;
De polika pečatone,
Ter za ječo krute spone,
Kterih zajtro treba bo. —
Zdi se iskra vkres mu zone,
Žar železa pekla zlo.
Kri povsot! prikazni strašne
Medju tem so mu očitne,
Žar občutki, misli plašne,
Kerč mu stiska članke kitne;
Kak pregnati zdetja klamo?
Najti pokoj upa samo
V gledanju nevidnosti:
Strah pospè v ničesar jamo,
Ak mi tik bo moja hči.
Bom se bližal ji do glave,
Gledal le nedolžno lice;
Polno serce božje slave,
Upal iz nebes pravice. —
Kakor pravi, tak počenja,
Se približa, tiha tenja,
Postli njeni varno mož. —
Kaj ti žile rok napenja,
Kam nastavljaš ojstri nož?
Oj! ti vidiš, — strela zlemu!
Vidiš grofa, — božja mati! —
Hčeri dragi, da! v objemu
Zapeljivca vidiš spati.
Že pripravljen ga predreti,