- Deveti nastop.
- Jovana. Ljudstvo. Potem njene sestri.
Jovana.
Ni moč ostati! Duhi me podijo,
Ko grom doní nad mano orgel glas,
Na mé podira se oblok cerkovni,
Bežati v prosti moram zrak podnebja!
V svetišu sim bandero zapustila,
In nikdar več ne tika ga ta roka!
De sestri drage, zdelo se mi je,
Marjeta Luíza mimo mene
Ko sanj ste polznile. — Ah, to je bila
Preživih želj omama samo! Dalječ,
Neskončno dalječ ste, kot mojiga
Detinstva sreča in nedolžnost moja.
Marjeta
(pristopi.)
Je, je! Jovana je!
Luíza
(Jovani nasprot pribiti.)
O, sestra moja!
Jovana.
Ni sanj tedaj. — Vé ste. — Jez vaj objemljem,
Luíza tebe! Tebe Meta moja!
Na tujim tu, v pušavi ljuda polni
Zaupne persi sestrine objamem!
Marjeta.
Naj še pozná, je še prijazna sestra!
Jovana.
Tak dalječ vaj ljubezen sem pripelje,
Tak dalječ! Niste se jezíle na-me,
De sim odšla nemilo brez slovesa?
Luíza.
Osoda te je gnala Božja skrivna.
Marjeta.
Glas tvojih del, ki svet je ves omajal
In tvoje imé na vsih jezicih nosi,
Je v tihim našim selu naj prebudil