Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/263

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Burgún.
Kdo svest si je krivice tak velike,
De dans obupa naše milosti?
Jovana.
Alj priti smé? O, reci de, de smé!
Doverši svoje zasluženje. Sprava
Je prazna, če ne sčisti serca vsiga.
Sovražtva kaplica v kozarcu slasti
Življenja pitje preoberne v strup.
— Krivica tak velika se ne najdi,
De bi Burgun je ne odpustil dans!
Burgún.
Ha! Te razumim!
Jovana.
Ter mu odpustiš?
Kaj ne, o vodja? Düšatel, pristopi!

(Jovana odpre vrata in pripelje Düšatela v izbo, ta v delji pri pragu

postojí.)

Glej, vojvoda s vsimi umirjen je,
Tedaj je s tabo tudi.

(Düšatel se bliža nekoliko stopín in skuša vojvodove misli v njegovih

očéh brati.)

Burgún.
Kaj, Jovana,
Iz mene ti storiš? Alj veš, kaj terjaš?
Jovana.
Mil gospodar odprè vsim gostam duri,
Nikogar ne izloči; kakor zemljo
Obseže zrak prijazno, ima milost
S prijatlam tudi vražnika objeti.
Enakomérno sonce žarke svoje
Na vse straní neskončnosti poganja;
Enakomérno lijejo oblaki
Hladivno rôso vsim rastlinam žejnim.
Kar kolj je dobro, kar od zgorej pride,
Je vse občinsko, brez izjemka vse,
V izjemnih gibah pak je tmine grôza!
Burgún.
O! z mano dela kakor se ji ljubi,
V nje rôci vosk mehák je serce moje.
— Objemte me! Vam odpustím, o vitez!
Očetov duh, ne serdi se, de roko