Jutro več — proroku v čast;
So iz Krete tud pozneje
Barke dale mu trofeje,
Vodja glavo clo v oblast.
Zmage krik in smeh! — O, bedni!
Pirovaj še dobe malo,
Je razpeto za posledni
Mir o tebi pokrivalo.
„Blagor križu!" Blisk in plamen!
Prav, Kanaris! Činu amen!
Tvoj zažig je v steno vpert,
Zmaga slavna! vsa je naša!
Čas je stekel za-te paša,
Smert na brodu, v morju smert
Strašne vike, ropotanja.
Jambor pade, prema bliska,
Plamen kviško, vniz poganja,
Na smodnik že zdaj pritiska;
Ladje, hlodi, deske, čolni,
Vse bežečih se napolni,
Brezno morja vse požrè.
Plamen liže zadne trame,
Ter nakrat smodnik objame,
Ali paša — — stekla je!
Mirno pelje, — ak bo žarko,
Jo bo sam razdjal na kose —
Naš Kanaris lastno barko
Medi drugim, ki ženó se;
Vsak nevarnost bližno ceni,
Zanj se nikdo zdaj ne meni,
Vjide tak naklombi zli.
Pred otokam svoje Psare,
Vidši zjutra sonca žare:
„Blagor križu!" zakričí.
„Glej, bandero! Blagor zmagi!
Je razdjal okrutno spono,
So razbiti križa vragi,
Lavor se zakrivi v krono!"
Veslo on čez krepko pleče
Slave vse se nem odreče,
V licu snago, Boga strah;
Zmakne se začuda vnetim,
Gre v kapelo, v kraju svetim
Tik se križa prostre v prah.