Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/220

Le sam zaúpaj si — Previdnost Božja
Te ni, nar mlaj šiga iz bratov tvojih,
Ohranila zastonj, in dala ti
Neúpan tron prededov tvojih slavnih.
Nebesa v krotkim sercu tvojim so
Pripravile zdravilo ranam, ktere
Deržavi serd protivnih je zasekal.
Ti puntanja boš plamena pogasil,
To v sercu čutim, mir boš prigotovil,
Francozke slave novi stvarnik boš.
Karol.
Ne jez! Viharno divja doba hoče
Imeti vodja gromovladniga.
Osrečil res pokojni ljud bi bil,
Puntarskiga ne morem ukrotiti,
Jez ne zamorem z mečem serc odpreti,
Ki v serdu se zapró ljubezni moji.
Sorelka.
Oslepljen ljud je, zmota mami ga,
Pa vertoglavje to minulo bode.
Ni dalječ dan, ko se zbudila bo
Do kralja prirojeniga ljubezen,
Globoko vrašena francozkim sercu;
Zavist in stari čert se vnela bosta,
Ki ločita obá naroda vedno,
Britanca vjela lastne sreče past,
Tedaj prenaglo se ne vmakni boju,
Junaško bíj za vsako ped se zenuje,
Kot lastne persi brani Orlean.
Daj rajši vse brodove potopiti,
Berví podreti, moste razkopati,
Ki peljejo te čez predel deržave,
Čez tàmni tok Loare pomenljive.
Karol.
Kar sim zamogel, storil sim. Ponudil
Sim se v dvabor po vitežko za krono,
Zaveržen je! Dovoljen bil mi ni!
Zastonj preliva se francozka kri,
Gradiša moje padajo v posíp.
Alj hočem kakor tista divja žena
Razdeliti otroka dati z mečem?
Ne! Odpovém se ga, de živel bode.
Dünoa.
Kaj? Sir! Je to kraljevo govorenje?