Prežlahtni je v francoski kroni kamen.
Nobeno kraljam svôm, prededam tvojim
Čistejši ni zvestobe ohranilo.
Dünoa.
Kaj smo tepêni? Se spodobi beg,
Prej ko se bijemo za mesto svoje?
Z besedo eno ti nemarno veržeš
Nar bolji grad iz serca Francije,
Prej ko kerví je kaplica prelita?
Karol.
Kerví dovolj prelite je zastonj!
Nasprot je meni težka roka Božja,
Premagane so v bitvah moje trume,
Zaverže me moj parlament, z veseljem
Protivnika pozdravi glavno mesto,
Nar bližniši me žlahtniki izdajo,
Me zapusté. — Na persih svojih mati
Redijo lastna moja plod sovražni.
— Unkraj Loare iti hočemo,
Se vmaknemo nebeški roki silni,
Katera vidno je z britanskim mečem.
Sorelka.
Bog varuj tega, da bi samobsebi
Obúpaje zapustili deržavo!
To ni beseda hrabre tvoje duše,
Nevredno djanje materno je sterlo
Junaško serce kralja mojiga.
Po možko dvignul, našel spet se bodeš,
Premagal hrabro boš osodo, ktera
Serdito zdaj te stiska.
Karol.
(v žalostne spomine zamišljen.)
Kaj ni res?
Osoda strašno tàmna je v plemenu
Kraljevimu Valoaške hiše; Bog
Jo je zavergel, materne pregrehe
So divje Furje pripeljale noter.
Norost očeta dvajset let je terla,
Tri starši brate nagla smert pred mano
Je pokosila; — sklep nebeški je,
De hiša Karla šestiga pogine.
Sorelka.
Omlajena po tebi dvigne se!
Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/219
Videz
Stran je bila lektorirana