Ni jim griza moč prenesti;
Zgrabi vest jih, trepetajo,
Ter slovó posvetnim dajo,
Samo greha jih je strah:
„Blagor križu, smo kristjani!
Serd na nas trinožni plani,
Nas pogubi turški mah!"
Paša migne v jezi hudi
Svojim bričam, strašni četi,
Glas kristjanov ne zamudi
Bogu slavo gromno peti;
Kri se vlije vsake strane,
Kar doseže turk, to zmane,
Križa pesem še doní;
Tode slabši glas prihaja,
Tukej gerka, tam zastaja,
Končno zadni zdih molčí.
4.
Oteti.
Kraj zibelke mlad in krasen
Je zaročnik razprosterti,
Stisnen dlan, obraz nejasen,
Še turčinu žuga v smerti;
Na zibelki, brez premika,
Majke terda, bleda slika
Dete v plenice tiší;
Zdi se, lačno to de joka,
Al o teži milo stoka,
Bolečine al kričí?
Žurden, ki do tamo pride
Tega časa v pomaganje,
Se s prigodbo toto snide,
Ki napnè mu hipno djanje;
Vidši tako, ne zamudi,
Kliče mater, stresa, budi,
Vse zastonj! — Že mertva je!
Vzame iz kervave moče
Dete vbogo sam naroče,
Ter iz krajev klanja spè.
Gre ko strelbe v gori čuje,
De bi zvedel kaj hče reči,
Vidi, Grek se s turkam ruje,
Ti začnejo plašno teči;
