„Dobro! želja djanje bodi,
Bosta brata skup ostala,
Ja napotje nečem biti,
Tacih bratov ne ločiti,
Pripetite ga na mah!"
Ko se hočeta objeti,
Migne slugam paša kleti,
Dve zvalé se glavi v prah.
3.
Mučeniki.
Kake nenavadne glase
Žene jeka v gojzda šumi?
Vrisk veselja čuti da se,
„Blagor križu!" se razumi;
Turku to odmeva strašno,
Ves se trese, pita plašno,
Al omaga turška stvar?
Da! – – Poguma clo navdani
So užugali kristjani,
Zmage cvet jim bil je v dar.
Kri je greška v curkih tekla,
Tih divjakov ljuta četa,
Ki je v Grecjo se navlekla
Je za rop in klanje vneta;
Hujskani ko divje zveri,
Greki vsi v enaki meri,
Smert se vsakmu prispozna;
Ako živih kaj ostane,
Zviti barkar nanje plane,
De v sužanstvo jih prodá.
Tam iz hribov so nagnali
Druge trope v kraj doline,
Koranu so ti se vdali,
Turk de v smert jih ne porine;
Spahi smeli spredej zdetno
Jahajo naprej prevzetno,
Veselijo zmage se;
Uni pak molčé so priča
Strašniga v spominu biča,
Ker v oserčju ksanje žge.
Ko k morišu britke tuge
Pridejo si smerti svesti,
Vidši tam viseti druge,