Don Cezar.
V britkosti on bo tvoji srečno živel,
Ja vekomaj med mertvim mertev bom.
Beatrica.
O, brate moj!
Don Cezar.
(s celim žaram ljubezni.)
Al meni tiste solze?
Beatrica.
Za mater najno živi!
Don Cezar.
(nazaj stopivši spustí roko njeno.)
Za-njo, za-njo?
Beatrica.
(se mu nagne na persi.)
Za mater živi — in tolaži sestro.
Kor. (Bohemund.)
Premagala je! Se več ne protivi
Proseče sestre besedi ganljivi.
Zaúpaj, o mati, je dober spomín,
Izvoli življenje, ostane ti sin!
(v hipu tim zadoní mertvaška pesem, zadne vrata se odprejo, v cerkvi
se vidi katafalk ali mertvaški oder, na temu truga černo pokrita, krog
- in krog plameči svečniki.)
Don Cezar.
(proti mertvaškimu odru obernjen.)
Ne! — brate ne! Ne zaderžim ti žertve!
Iz odra glas krepkejši tvoj me tira,
Ko solz oblast v očesu maternim,
Močnejši kot ljubezni prosba sladka. —
Glej! moje je, kar bi življenje zemsko
V nebeški raj premeniti zamoglo;
Pa jaz, moritelj! jaz de srečen bil bi,
In tvoja bi nekrivda sveta v grobu
Nemaščevana spala? — Tega varuj
Pravični vodja naših dni, de taka
Delitva bi na svetu svômu bila. —
— Tud meni so te britke solze tekle,
Občut umirjen je, tak sledim ti.
(se presune z bodalam in zderči umiraje po sestri na tla. Ta se verže
- materi na persi.)
