Pojdi na vsebino

Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/184

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stran je bila lektorirana

Verže iz njedra nečimerno slast,
Slave pohotu, vedno kipečim,
Zlomi v pokojnimu sercu oblast.
Njega ne zgrabi v pobožnim početju
Strasti nevredjene divji vihar,
Nikdar ne moti ga v tihim zavetju
Roda človeškiga glodaven mar.
Le do nekake višine se ziba
Ljuta pregreha, ošabnosti hči,
Kakor višave se kuga ogiba,
Ki le po paru se mestnim valí.
Gore so proste! Sapa napake
V čiste ne dvigne se jasnosti zrake!
Zemlja prekrasna je, lepa povsod,
Kjer ne ognusi Adamov je rod.
(Celi kor povzame.)
Proste so gore, Sapa napake
V čiste ne dvigne se jasnosti zrake;
Krasna gotovo je zemlja povsod,
Ak ne ognusi Adamov je rod.

Don Cezar. Kor.
Don Cezar (bolj umirjen.)
Poslužim se pravice vladne zadnikrat,
De truplo drago to pogrebu izročim,
To je posledna čast, ki mertvim skaže se.
Tedaj opazite, to ojster sklep je moj,
Ker tu ukažem vam, nej pično se zgodí.
V spominu živim bo še to obhajanje,
Kar mnogo časa ni preteklo, kar je bil
Slovesno spremljen vaš k pogrebu stari knez.
Umolknula mertvaška pesem komaj je
V ozidju tem, merlič merliču sledi v grob,
Prižgal de bi na bakli baklo skor,
In idši pridši žalovavcov nemi trop
Na stopnicah bi hišnih srečal se.
Pogreb tedaj slovesni mu omislite
V svetišu tega grada, kjer očetov prah
Počiva, o zapertih vratih, tiho vse,
Kot bilo je takrat, nej se godí sedaj.
Kor. (Bohemund.)
Doveršeno vse to, gospod, bo urnih rok,
Ker nerazdjan stoji mertvaški oder še
V spomin prežalostniga obhajila tam,
Potaknula merliških par se roka ni.