Pojdi na vsebino

Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/183

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stran je bila lektorirana

In, kot želím, ne mogel bi veselo
Posvetiti v spomin mu zadne žertve;
Izdihnul rad bi rahlo svojo dušo,
Izreci de v pepelniku tèm istim
Zedinila moj prah z njegovim bodeš,
(objemši jo živo z milim glasam)
Kot nič poprej sim žarno tebe ljubil,
Neznana ker si tujka še mi bila,
Ljubivši te čez mere vse človeške
Preklimba trè zató me bratomorstva;
Ljubezen k tebi — krivda vsa je moja.
Zdaj sestra si, — usmiljenje od tebe
Ko sveti dar! ko dolžno plačo terjam.

(pazljivo in britkiga pričakovanja gleda Beatrico, potem se naglo proč

oberne.)

Ne! Ne! Teh solz ne morem gledati —
Pogum mi pričo trupla tega zgine,
In dvombe ost mi tesne persi terga.
— Žaluj skrivaj, pomote mi ne jasni!
Ne glej me več! Ja tudi ne pogledam,
Ne tebe več, ne tvoje matere.
Nikdar me ni ljubila. Serce svoje
V britkosti dnes mi skazala je zadnič.
On bil ji je milejši sin, je rekla,
Tak bilo je vse djanje njeno hlimba!
— Ne siti se! Lažniva si kot ona!
Svoj stud razkrij! Čertito lice moje
Ne vidi več! Na vekomaj mi zgini!

(Cezar odide. Ona dvomljivo stojí v prepiru protivnih občutkov, potem

se terdniga sklepa oberne in urno proč hití.)

Kor. {Kajetan.)
Blagor mu! Srečen se ceniti mora,
Ki se v tihoti deželnih planjav.
Proč od posvetniga hrupa in bora,
Ziblje detinsko v naročju dobrav!
Groza me stisne v kneževski dvorani,
Kjer iz višave blišeče častí
Zvernejo naglo se sreč velikani,
Kakor pečina v prepad zagromí.
Pametno, dobro postelje si tudi,
Ki se življenja iz burke viharne,
Rano opomnjen, oteti ne mudi
Tje v samostana ogradice varne;
Ki odpové se hlepenju bodečim,