- Izabela.
Nehala kdaj preklimba nek bo stara,
Ki strašnih sil po rodu tim divjá?
Kovarski duh zavisti, zlob in kvara,
Si z upam kot obupam môm igrá.
Že varniga zavetja blizo bila,
Zaúpala gotovo miru tim,
Viharje vse razjasnjene sodila,
In brega tik dobrave vidla sim
Večerne zarje krasno razsvitljene,
Tu vdari tresk, iz jasniga poslan,
In silnoma me v bor valovja žene!
Odide v notrajne izbe poslopja. Diego ji sledi. Igrališe se v vert
- premeni.)
- Oba kora. Potem Beatrica.
(Pervi kor nastopi praznično oblečen, z venci olišpan, in gori popisane
- darove nese; drugi kor mu brani vhod.)
- Pervi kor. (Kajetan.)
- darove nese; drugi kor mu brani vhod.)
Poberi se, in koj, iz tote straže.
- Drugi kor. (Bohemund.)
Izpeljal bom, ak bolji mož mi vkaže.
- Pervi kor. (Kajetan.)
Ne razuméš, de tu nadležen si?
- Drugi kor. (Bohemund.)
Ostanem, ker — tak britko te skelí.
- Pervi kor. (Kajetan.)
Ta kraj je moj; kdo sme mi ga prevzeti?
- Drugi kor. (Bohemund.)
Nu, ja sim tist; tu imam ja veleti.
- Pervi kor. (Kajetan.)
Moj gospodar, Don Manvel, pošle me.
- Drugi kor. (Bohemund.)
De tu stojím, povelje mojga je.
- Pervi kor. (Kajetan.)
Spodobi se, de staršim jenja mlajši.
