Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/56

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Tako iz maliga stvar narase velika in slavna,
Volja se zbudi tedaj, truda ne strašite se.
Krasno bo sad slovenske rečí ob uri dozoril,
Gani se verli ratár! sin bo veselo sejal,
Cvetju se čudil unúk unuka unukove žetve.


Pesem o zvonu.

(Po Schillerjevi: "Das Lied von der Glocke".)

Zvedba nas učí, de naši rahločutni Slovenci lepo zvonenje silno radi poslušajo. »Novice« so o tem, in posebno o soglašenju cerkovnih zvonov večkrat govórile. Sicer tudi vsak sam lahko opazi, kakó globoko mili glas čistiga zvonenja pobožno slovensko dušo gane. Zatorej smo pričijočo pesem »o zvonu« poslovenili, kér nas nar lepšiga zvonenja opomni in sama na sebi takó neizrečeno lepo poje, de se v celi zapadni Evropi enaciga glasa lirične narave le malo — po našimu mnenju clo nič ne čuje. »Pesem o zvonu« — in ne pesem »od zvona« — smo jo imenovali, kér zvon, ali litje zvona ni toliko predmet njeniga petja, kolikor priložnost globociga premišlávanja, s kterim je nemški pevec to čudno svoje delo, kakor krasno cvetlico istočnih očaranih vertov, obilno olišpal. Če smo pa mi visoko pomembo nemške pesmi razumeli, in z njo slovensko besedo oživiti znali, o temu sóditi se ne nam, ampak vam spodobi, dragi umni, prebrisani bravci!

Miroslav Šiler je to pesem o nar stašniši dobi, to je, o blodnji divjiga francozkiga puntanja zložil. Veliko njenih nar lepših misel, posebno proti koncu, zadene hude zmote tistiga časa. Brez obzira na tedajne grozne zgodbe se take besede ne dajo ne jasno razumeti, ne živo v sercu čutiti. Spomnite se tedaj razkričanih parižkih ribčank in druzih divjakov človeške podobe, kjer berete, de je hujši v svojih zmotah človek od serditiga leva in kcrví žejniga risa.

Ne čudite se, ljubi bravci, de smo nemški besedi »Form« kalúp rekli, če še niste morebiti te besede do zdaj slišali, ali v slovenskih bukvah brali. Naš model, čeravno se po tujstvu dišečiga obraza ne vstrašimo, nam zavoljo njegove okornosti v glavo ne gré. »Podoba, obraz, videz« slovenski besedniki svetujejo, in to bi res bilo nekaj, tode te besede tudi druge rečí pomenijo, in ne zadenejo černe pike. Kalúp je pa okornoglasnimu modelu lastna in sicer čisto slovenska beseda, ktero južni Slovani »kálup« in Čehi »kadlup« izgovarjajo in pišejo. Zatorej ne bomo zašli, če se je poprimemo. Sicer smo v ti pesmi »fantu, turnu, trugi«, pristop dovolili, ter tudi v nekimu stiku »lih« pisali, čeravno vemo, de so tuje rodovine, in čeravno drugod bahaje vpijemo:

»Jezik očistite peg, opilite gladko mu rujo.«

Mi mislimo, de so rečene besede našimu jeziku popolnoma vdomačene in slovenskimu življenju takó globoko vkoreninjene, de jih svoje blago imenovati smemo. Takim besedam pa za zdaj, posebno v pevskih potrebah, slovesa dajati ne gré. Če bi komu po volji ne bile,