Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/50

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Vodotop.

(Po Fr. Schillerjevi „der Taucher".)

To čudno prigodbo smo scer še v trojnih druzih bukvah popisano našli: "Dies geniales Alexandri ab Alexandro" knjiga II. glava 21; Thomas Fazelli de rebus siculis," Die unterirdische Welt vom Athanasius Kircher", knjiga druga, glava 15. — Pripetila se je na Siciljskim otoku dolenolaške zemlje o vladanji kralja Friderika II. iz Aragonske hiše v drugi polovici petnajstiga stoletja. Mladeneč, o kterim se to pripoveduje, je v Kataneji blizo Mesine rojen, in tako čudne natore bil, de je cele ure brez dihanja pod vodo plavati zamogel. Nar imenitniši plavarja so ga imeli. Večkrat je v daljne kraje, do Kolabrije in še dalje plaval. Zatorej, in ker mu je bilo Nikola, pokrajšano Kola, to je Miklavž imé, se ga je priimek "Pescekola" — Riba Miklavž — prijel in tako od njega govoreči, ga še dandanašni Lahi imenujejo.

Blizo Mesinskega mesta ležeča voda, v kteri je ta žlahtna riba poleg naše pesmi zadnič poginila, se je v stari dobi Karibda imenovala. Zdaj se ji Kalofaro ali Karilo pravi. Nebrojnokrat je popisana bila, vselej strašno in čudno. Fazelli v šestnajstim stoletju o nji tako govori: "Tukaj morje strašno vrè in kipí, kakor de bi mu se dno na kviško dvignuti ter zemlji oserčje iztočiti hotlo. Valí in preobrača se tako čudnih vrtincov, de strah in groza ne samo brodnike in barkarje, ampak clo na bregu stoječe gledavce zvije. Zdi se ta strašen prepir silovita bitva protivno puhajočih valov. Nekteri kakor premagani beguni stermoglavno v brezden gromijo, drugi kakor ošabni zmagovavci na kviško se spenjajo. Tu se čuje tulenje kipečiga slapovja, tam zdih in stok v globočino derečiga morja". — Homèr v dvanajstih bukvah krasne svoje Odiseje od stiska 234 do stika 243 poje:

"Plašno kormanimo zdaj po voskimu robu proliva,
Skila na desni grozí, na levi divja Karibda,
Gladno valove v prepad serkaje solnate morja.
Kadar izbluje, divjá kot kotel na silnimu ognju.
Kalna vali iz brezdna se zmes in kviško brizgaje,
Z belimi penami skal obojnih verhe zagerne.
Kadar poserka potém valove solnate morja,
Kalna se zmes pogrezne v prepad, in strašno v okrogu
Grom po skalovju doní, globoko zine kernica
Blata černa in muž, in bleda groza jih prime".

"Kdo s' upa, bodi oproda ali knez,
V kernico potopiti se?
To kupo zaženem zlato v objez,
Pogoltnilo černo žrelo jo je.
Ki kupo prinese iz burke neznane,
Jo sebi prinese, njegova ostane."