Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/368

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Končá in glej, se čuti nesen proč,
Po zraku, huj! pospešeno in burno,
S perutami nevidnim plavajoč.

Ko jenja let stojí na tleh segurno,
V prostornimu on dolu bil je sam,
Kjer silno množ zagleda križev urno.

Doní nakrat ko trombe glas od tam:
Tu muk in tug je druženih nebrojno,
Preceni jih, na zbero vse ti dam!

Sodivši on prehodi stran obojno,
Gre gor in dol, pregleda vsaki križ,
Skor zmeša ga vreteno volje dvojno.

Pretehta vse iz delj in sred in bliž,
Ta je težák, robat je un presilno,
In tisti zlat iz tičnih soncu viš —

čez polznost je slepiven preobilno.
Tak iše krog, — ga ni, — ga ni, — ga ni
Pristojniga volitvo to za kilno.

Obrača pridno krogoma očí,
Zastonj je vse, primerniga ne najde,
Zamišljen tam obupno postojí.

V nevažno zdaj pogled nižavo zajde,
In vidi križ, ki všeč mu je na moč:
„Gospod, nej moj bo ta iz tote rajde!"

On gre domú, pogleda križ gredoč,
In vidi — kaj? — de bil je križec isti,
Čez kiga prej mermral je dan i noč;

Previžan je, nar bolji de je tisti.


Bolje bo, de ne.

Pred letmi je v pomorju severnim,
Stanovniki so bili še Slavjani,
Vkazaval grad mogočni kraju vsim.

Posestniku so kmetje bili znani
Z družinami in celo žlahto vred,
On bil je mlad, pa vsi mu serčno vdani.

Med njimi bil je nek pobožni kmet,
Ki starih vad je deržal se ostrogo,
Njegova hči je bila ženstva cvet,

Gospodu le dopadla je premnogo.
Ta neki dan na polju najde jo
In za poljub, sam bivši, prosi vbogo.

Divica bila bi storila to,
Na bližnimu pa vertu je pri deli
Nje mati cula obravnavo vso,