Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/36

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Stran je bila lektorirana


Na bregu Bošpora, v prelepi bujukderski dolini, pol ure hodá od Carigrada, je bil tiste dobe krasen log, visokiga drevja poln. Dan današen se le še sedem košatih, po turško »Jerdikardaš« po slavjansko »sedmero bratov« imenovanih, od evropejskih potnikov zastran neprecenlive lepote pogosto popisanih platan na tem mestu vidi. Vse drugo drevje je oster zob pretečenih stoletij podrobil. V sredi loga je stala takrat med visokimi gostimi lipami nizka, revna, zapušena kapelica s podobo Matere Božje. Pravlica govorí, de je bila v letu 1096 po Kristusovim rojstvu od Bogomira Buljonskiga zidana, ker je na svojim potovanju k božji vojski v Jeruzalem z neštevilnimi trumami križanskih vojšakov in drugih romarjev v bujukderski dolini počival. Tri dni in tri nočí, pravi pravlica, je pobožni Bogomir v ti kapelici pred podobo Matere Božje na kolenih ležal, in tukej na zadnim robu evropejskiga svetá za odpušenje svojih grehov, in za božjo pomoč, de bi zasramovavce keršanske vére premagal, neprejenlivo prosil. Tretjo noč, reče dalje pravlica, se mu je Mati Božja prikazala, in mu je krasno iz limbarja spleteno krono v spomin, de bo sveto deželo osvojil, na glavo djala. Mnogo drugih poznejših čudežev še pravlica od te kapelice povedati vé, kterih splohno popisevanje nam za zdaj čas in prostor ne dopustita. Poleg tega loga je našiga Lamprina hoja pripeljati imela, kjer komaj' tri dobre lučaje od ondot je bil tistiga časa strašen cesarski zverinjak.

Po prejeti zapovedi se Lamprin, globoko v dušo ranjen, molčé oberne, cesarsko izbico zapusti ter se brez odloga na pot podá. Čudne sanje, divje blodenje vročinske bolezni se mu zdi, kar je vidil in slišal in mislil. Žalost, groza, tuga in strah mu serce topijo, nerazumljive prigodbe zadnjih dni, zmešano govorjenje pretečenih praznikov, znamnja očitne cesarske nemilosti mu po glavi kakor gromonosni oblaki blodijo. Na persih mu leží neka neznana teža, kakor žareča železna gruča. V neprevidlivi mrak sta zavita um in pamet. Svest si lastniga djanja ni. Takó brez ozira, brez deležnosti lepe pomladanske nature, korači po krasni bujukderski dolini, namembi svoji nasprot. Če bolj se zverinjaku bliža, tem več se mu noge šibijo, tem več teža naraša njegoviga serca. Zdaj stojí v neizreklivi britkosti tik bujukderskiga loga, od kteriga je večkrat svoje keršanske znance govoriti slišal. Brez volje in zavedenja, kakor od skrivne oblasti tiran, se iz pota med drevje zavije, in preden svoje djanje prevdariti more, se v kapelici pred sveto podobo znajde.

O ti, samotnih svetiš sladka angelska sapa, ti, veže Božje čudodelni duh! Kdo vaji pozná, kdo vaji razumi, dokler se vajniga neprecenliviga zdravila v grenki britkosti temnih osod deležen ne storí? V migleju čuti Lamprin serce svoje ohlajeno, na koléna pade, solze se mu s curkam po licu vlijejo, do živega ganen globoko zdihuje, in takó serčno, takó pobožno, takó čisto moliti začne, kakor je nekdaj molil v jasnih letih svojiga detinstva na korcirskim otoku v družbi svoje mile, v Bogu spijoče matere. V