Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/334

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Pa živega se nič ni oglasilo,
Ko kaprovec je zginulo vse bilo.

Mi krog in krog obdamo gnezdo zmaja,
Pristave, hlevi s plamenom goré,
Podrta kmalo prva je ograja,
Zasuto je zunajno rovje že,
Šum bolj in bolj, in hujši hrup ustaja,
Na vseh stranéh žigala v grad leté,
Na slemenu zagledam petelina,
In hipoma — ogniše je grašina!

Prevzetni grad! iz tebe so letele
Na vse platé po Poljski iskre tar,
Zavida srd, sovraštva britke strele,
Napake gnus, pregrehe strah in kvar,
Ni čuda, da naposled so unele
Netila se v današni tvoj sopar,
Da steče uk nekdajnega pisarja:
Ki seje pih, bo grozo žel viharja!

Od plamena so stavbe vse objete,
Na vseh stranéh razpada barvan zid,
Švigavne bakle kviško so razpete,
Visoko kar doseže bistri vid.
Ko dež cedí se v sliki žarne drete
Raztopljen svinc iz krova zidnih rid:
Te solze so zatrtim revam stekle,
Veruj, trinog! te čutno bodo pekle!

Ko so mi smrt sramotno prisodili,
Nadjavši se, da gladko teklo bo,
V gotov pogin divjaku me zročili,
Mladenče šibko, zvezano, goló;
Se vé takrat jim niso v mislih bili
Izidi tak okrutni, tako zlo,
Ker konja bo in krepke povezala
Ukrajne moč jim pično plačevala.

Tak' poravna na svetu vse človeško
Naklombe tek in premagljivi čas,
Zaúp tedaj na vladanje nebeško,
Ostani ti pogum osrčja pas;
Scer čakanje ne bodi ti pretežko,
Ne bodi gluh za prave ure glas,
Ko ta ti bo osvete ura bíla,
Nikaka moč ne bo se te vbranila.