Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/309

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Pešica vodjev, mala, tužna, trudna —
In sam ta dan storí, da je na tim —
Pa zvesta tak in smela, trezno budna,
Preslavne da z imenom jo častim,
Na tleh leží, posamši vsak, pa čudna
Do kralja je ljubezen lastna vsim,
Pripravljenim pogube ga oteti,
Vojaško al ob enem smrt objeti.

Mazepa si nareja počivalo
Pod streho gosto hrasta starega,
Robat on sam ko hrast in mlajši malo,
Ukranjski Hetman studnega srcá,
Otepe konju grivo, ogrinjalo,
Odpne opas, kar scer ovire dá,
In ker ga trud po dolgem dirku davi,
Ležiše rahlo z listja mu napravi.

Ga veselí, da jed mu vrlo teče,
On bal se je dozdaj nevarnosti,
Da ji tekon ugnani ne odreče,
Ker burje gnjev divjá na vse platí,
Pa krepka sta ko jeklo drob in pleče,
Le malo jed, ležiše ga skrbí,
Gotov premoči vso nasprotno silo,
Storí na klic kar je potrebno bilo.

Tataru je pokornost prirojena.
Na rahli mig, na prvi klic prispè,
Če tisoč jih je skupaj, samo ena
Beseda le, že znano mu je vse,
In kadar noč ni zvezdno razsvitljena,
Po tmini dalje dirjati mu je,
Gospodu sledi zmir po stari vadi,
Marljivo kot košuti jelen mladi.

Kjer dobovih je vej gostejši sreda,
Mazepa plašč razgrne svoj širok,
Orožje al po redu je pregleda,
Ker beg je bil težaven, šlo je v skok,
Al jeklo kje jermenov ne objeda
Al ni oguljen samokresni tok,
Al še kremen drží se petelina,
Al drugo vse je prava gotovina.

Sedaj vojak častiti ne zamudi
Jedila vzet' iz torbe, čutare,
Najpred postrežno kralju ga ponudi,