Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/187

Njej nima svet ničesa dati,
Prijazno pak iz viš nebes
K pokoju tje se sliši zvati.

Čas tekel je, za dnevam dan,
So tedni, mesci se verteli — — —
Marije ni — nje strah končan —
Seboj so jo iz bitja vzeli.
Smert naglo je nesrečnice
Zapletke mračne poravnala,
Jo bersnula v deželo tje,
Kjer z dušo zmir je prebivala.
Kaj trešlo jo je v gozdni grob?
Bolezen, strah, al homatije?
Al druj strupen nesreče zob?
Kdo vé? — Dovolj! — Je ni Marije!

Girej mirú ne najde več
Poslopju v svojim zapušenim,
Potegne vnovo britki meč,
Zjedini vse močí ob enim;
Na novo boj, na novo kri
Njegovih ust je geslo strašno,
Skrivej v oserčju mu žarí
Milejši čut, — pa tih in plašno.
Večkrat vertí ko v bitvi meč,
Nasprotnika de ljuto zmane,
Ga zgrabi kerč, ne gane več,
Neizpeljan mu mah ostane.
Neznani strah napade ga,
Izusti kaj nerazumljivo,
Ga trese kot zla merzlica,
Ozira se dreveno sivo.
Bledé momljá, stermé šeptá,
Očita žar ki v sercu peče,
Očesa v tem zaprè obá,
In reka solz po licu teče.
Na harem kar ne misli več,
Tam zaničvanju prepušene,
V obrambi skopcev, zidnih ječ,
Se starajo obupno žene.

Gruzinke v družbi teh lepot
Že davno ni, harema sile
Straživne v globočini vod
Pomorskih so jo utopile.
Posleclna noč Marijna je