Stran:Jenko Vaje 1.djvu/94

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Ko še Tevta je slovela,
I po tebi jadra bela
So nosila nje imé,
So nosila nje vojské.

Tiho, morje! Kam si djalo,
Al brodovje pokopalo
Si ga zbilo ob peči,
De ga viditi več ni?

Ni ga morje pokopalo
Ni v pečinah ga razdjalo;
De ga viditi ni več
Tega kriv je ptuji meč.


Katarina

(Novela. Sp. V Zarnik)

Dalje.

V.

Katarini pa in učitelju so se vojaki jeli v serce smiliti, ker so tako trepetaje stali, kakor pred sodnim božjim prestolom v peklo obsojene dušice. Katarina jame častnika prav lepo prositi, de bi se jim zavoljo tako majhnega pregrešno nič žaliga ne storila in oče se tudi k njenim prošnjam pridružijo. Gospodu poveljniku so se tudi smilili