Stran:Celarstvo Dajnko 1831.djvu/148

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stran je bila lektorirana

pri sebi, dokelič ne možejo vunletéti; le te, či zima silno predugo terpí, jò mèd satovje padati pustijo, kaj pa njim poznej grižo ino druge bolezni načinuje.

243. Jeli čele od mraza ne zmerznejo?

Či se roji znajdejo vu dobremi stani, t.j. či imájo matico ino zadosta čelestva ino meda, tè prestanejo oni naj vekši mraz. Polek tega pa je le ne tajíti, da vu silno merzlih zimah več čel najde smert, kak vu toplotnih.

244. Jeli čel ne možemo pred mrazom zabraniti?

To zmožemo! alipa le skoz dobro napravlen čelinjak. Neki čelári znosijo svoje roje vu zimi sicer vu klet ali na hižni pod, nje zakopajo vu pesek, pleve, oves ino drugo zernje; drugi pa napšejo seno ali otavo okoli njih; alipa to čelam malokda dobro dene. Vu pomankanji zraka splesnivijo pogače, čele zbetežajo, velika množina njih pomerje, ino mi imámo poznej s' takimi oslabenimi roji le nepriložnost ino težkotnost. Vu čelinjaki se zato naj bole dobri znajdejo. Jedíno delo, kero z' njimi pri od više velikemi mrazi znamo opravlati, je, da koše zgorah zo vrečami ali rogoznicami odenemo; polek tega pa se moremo celo tiho zaderžavati,