Stran:Celarstvo Dajnko 1831.djvu/122

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stran je bila lektorirana

192. Na kaj se je za ogrebnenjom roja več gledati?

Na to, naj mladi roj, či se po ogrebnenji dežovno vreme nagodí, ne strada. Čele si vzemejo sicer pri svojemi izidenji iz maternega koša medni strošek na neke dneve s' sobo, alipa či dežovje duže terpi, te moremo nje, da svojo zalogo hitro požijejo, kermiti, dokoli jim lepšo vreme ne dopustí, si svoj potreben strošek na pašah pobírati.

193. Jeli moremo vse roje ogrebati?

Ogrebati moremo nje vse, ne pa vsih vu čelinjaki posadjati, kajti neki — posebno tretji ino šterti roji enega leta — so tak slabi, ki svojega potrebnega stroška za zimo ne zmožejo do polovica nanositi; zato naj bolše včinimo, či dva, tri ino več takih rojov v' ednega zedínimo.

194. Kak se toto zedinenje zgodí?

Či so roji na eden dén izišli, te se ne pustíjo kčasi zediniti; kajti med njimi postane boj, ino oni pa naglo izidejo. Mi zato naj bolše storimo, či vsakega zoseb vu mali koš ogrebnemo, ino obá do pozne večeri tam, kde smo jiva ogrebnuli, stati pustímo. Vu mraki, kde so se čele že vu zgorno košovo oglavnico spravile, nesemo