Pojdi na vsebino

Stekli Hektor

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stekli Hektor
Juraj Lubič
Izdano: Slovenski narod 30. januar 1909 (24/89)
Viri: dLib 24
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Že onemogli starosta vseh lovskih psov v Raški dolini, slavni Kastor se je nekoč premislil ter je to solzno dolino zamenjal z velikim loviščem, kjer ni niti zajca niti lisice, zapustil je goli spomin na svoje nedosežne uspehe.

Ker pa ta spomin takemu lovcu, kakor je bil Mesodejec, ni zadostoval, mu je bila prva skrb, da dobi svojemu pokojnemu Kastorju vrednega naslednika. Po posredovanju najboljšega mu prijatelja Vodopivca se mu je kmalu posrečilo iztakniti onkraj občinske meje pasjo prikazen, ki je bila vkljub svoji mladosti v svoji stroki od vseh privržencev društva zelencev nepreklicljivo priznana. Mesojedec je tega psa, ki je nosil zgodovinsko ime Hektorja, za drag denar pridobil ter ga osebno pripeljal na svoj dom, kjer je z drugimi psi kmalu sklenil prijateljstvo.

Bila je lovska sezona. Oj, kako je bila vsa lovska družba iznenadena, ko je naš Hektor našel zajca v najtežjih okolnostih, dočim se drugi psi niti oglasili niso. Pa kako ga je gonil! Kako lepo je vikal, kakor bi zvonilo. To je šlo vedno okrog in okrog po gotovem načrtu in ubogi zajec je moral priti pred smrtonosno puško. Nič boljše se ni godilo lisici, ki niti toliko časa ni mogla dobiti pred psom, da bi si poiskala svojo sigurno luknjo. Hektorjeva slava je dosegla v Raški dolini višek vse slave.

Hektorja je prejšnji gospodar zelo častil. Umevno je torej, da je ravnal ž njim kakor s pridnim otrokom. Šiba, bič sta bili Hektorju povsem nepoznani stvari. Mesojedec pa je bil nagle jeze. Sicer je bil na Hektorja zelo ponosen in je milo ravnal ž njim, nekoč pa ga je v svoji razkačenosti prav zaradi malenkosti dobro nabrisal. Pravijo sicer, pes je pes, to pa ni res. Tudi pes ima dušo, tudi pes misli. Hektor se je takoj po dobljenih udarcih užaljen potulil in drugi dan ga je Mesojedec zaman iskal po celi okolici. Aha, si misli, gotovo jo je k svojemu prejšnjemu gospodarju popihal, in tako je tudi bilo.

Hektor je bil, prisiljen po skelečih progah po životu, primerjal svoje prejšnje življenje s sedanjim in je prišel do zaključka, da je za takega pasjega veleuma njegov sedanji gospodar vendar presirov. Polotilo se ga je akutno domotožje, katerega konec je bila Hektorjeva dezercija.

Mesojedec je zopet imel svojega Hektorja. Toda kaj se je zgodilo? – V Hektorjevi rodni občini je bil pasji kontuinac. Hektor pa je tja pritekel brez nagobčnika. V kritičnih časih so tudi ljudje kritični. Videli so Hektorja s povešeno glavo in s stisnjenim repom okrog laziti, ker ga je bil, pritepenca, prejšnji gospodar z bičem nagnal in kakor ogenj se je po okolici razširjal glas, Hektor je stekel. Vsakdo se je čutil poklicanega, da mesto konjača reši zbegano ljudstvo te pasje mrcine. Toda psa niso mogli dobiti, bil ga je že Mesojedec domov odpeljal.

Koliko sitnosti, koliko potov je imel Hektorjev prvi gospodar! Toliko, da ga niso kaznovali, ker mu oblasti niso verjele, da Hektor ni več njegov. Ime novega gospodarja je iz ljubezni do bližnika skrbno čuval.

Mesojedec je kmalo izvedel, v kaki nevarnosti je njegov Hektor; da je on sam morebiti v še večji zaradi pasje stekline, to mu niti na misel ni prišlo. Vsak dan je pošiljal koga s Hektorjem v hribe, toda oko pravice je strašno bistro. Neko jutro prilomasti konjač s puško oborožen v Mesojedčevo hišo. Gospodarju pokaže list predpostavljene oblasti, glasom katerega mu je imel Mesojedec Hektorja takoj izročiti.

Kje je vaš pes? vpraša prav osorno. Sem ž njim!

V Mesojedcu je zavrelo, vendar je, uvidevši, da je vsaka obramba odveč, navidezno mirno odgovoril, da je šel pes z očetom v vinograd, naj gre konjač tja, pa naj ga vzame.

Kako daleč pa je ta vinograd? Kdaj pa pridejo oče domov?

V vinograd je dve uri od tod. – ( v istini pa je bil le pol ure), oče pa pridejo ali opoldne ali pa zvečer domov.

Hm, hm – pridem pozneje pogledat.

Po preteku dveh ur stoji konjska smrt zopet na vežnem pragu.

Ali še ni očeta?

Saj sem vam povedal, da ga pred poldne ne bo, če se vam tako mudi, pojdite si psa iskat.

Zarulil je, pa je prošel. Ali potrpljenja ta božji človek ni poznal. Še parkrat je prišel Mesojedcu zaradi psa na vrat, popoldne pa so ga videli Račani, ko je ubogega Hektorja na verigi vlekel iz vasi.

Milovali so pasjega grešnika.

Čez nekaj dni dobi Mesojedec od pristojne oblasti naznanilo, da so izvedenci pri raztelesenju njegovega Hektorja neovržno našli pasjo steklino.

Čast Bogu, velike nesreče smo rešeni, je vzklikalo prebivalstvo.

Štirinajst dni pozneje priredi Mesojedec velik lov ter povabi nanj tudi Vodopivca, ki je bil vsled tragične usode nepozabnega Hektorja prav v srcu žalosten. Vodopivec je bil namreč pri Mesojedcu večkrat na lovu in prav on je bil tisti, ki mu je Hektor vsako pot divjačino prignal. Tudi danes je imel Vodopivec lovsko srečo. Obstrelil je lisico, ki mu jo je pes ujel in zadavil.

Prijatelj Mesojedec! dejal je Vodopivec opoldne pri Košu, ti si pa dobil izvrsten nadomestek za svojega Hektorja. Kako lepo mi je danes tvoj novi Hektor lisico prignal in jo ujel – ta se bo naredil. Močno tako viče, kakor pokojni Hektor, le malo nižji glas ima, pa malo manjši je.

Kaj ne, da je dober, upam, da bom zadovoljen ž njim, odgovori Mesojedec.

Po končanem lovu pa pokliče Mesojedec svojega prijatelja zaupno k sebi ter ga vpraša, ako mu njegov novi pes v istini ugaja. Ko Vodopivec temu navdušeno pritrdi, se Mesojedec namuza ter mu izda svojo tajnost, vedoč , da zaupa grobu.

Le dobro poglej mojega novega Hektorja, mu pripoveduje, to je moj stari Hektor. Se li spominjaš na njegovo dolgo dlako in ščetinasto brado, ki mu je zakrivala gobec? Vse to sem odstrigel in pes je zares popolnoma drug.

Saj so ti Hektorja vendar ubili, videl sem, ko ga je konjač gonil, ugovarja Vodopivec začudeno.

Niso ga ubili, Hektor živi kakor prej. Znano ti je, da je konjač prišel ponj; ker mu je pa vsled predolgega čakanja pošlo potrpljenje, mi je ta uradni vestnež stavil predlog, naj dobim kakega drugega enakega psa, da on le ne pride prazen domov. A tako, sem si mislil, ako je to tako natančno, je meni tudi prav. Brdavsovega psa si poznal. Ta je bil na svetu tak, kakor moj Hektor, le za spoznanje manjši je bil. Stopim k Brdavsu, s katerim sva jako dobra ter mu naznanim svoje bolečine. Njegov pes je bil zmerom na dvorišču priklenjen in ni prišel nikdar na prosto. Gospodar ga je imel rad; premišljal je sicer, pes je dober čuvaj, mlad je, zdrav kot riba – no, naposled pa ga je vendar žrtvoval najinemu prijateljstvu in konjač je bil s svojim uspehom v tako trdi službi prav zadovoljen. Tega psa so potem kot steklega pobili.

Izvrstno, izvrstno! se zakrohoče Vodopivec. Hektor se mi je prav smilil in čestitam ti, da si ga rešil. Sedaj pa le lovimo z dokazano steklim Hektorjem brez skrbi; ko mu bode dlaka zopet zrastla, bo vsa stvar že pozabljena!