Stari gospod
| Stari gospod. Anonimno |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. • dno |
I.[uredi]
V tamno, zaduhlo sobico, v kateri ležijo na mizi razmetane knjige in zemljevidi, kjer vidimo v kotu omaro s steklenimi vrati, polno metuljev, hroščev in posušenih rastlin, začela je pihati skozi odprto okno hladna jutranja sapica. Stari gospod, v obnošeni, zelenkasti suknji, ki je sedel za mizo pri knjigah, se zravna po koncu in pogleda skozi okno. »To je vonjava lipovega cvetja,« govori sam s seboj, »prav lipovo cvetje! Kako prijeten duh! In nasloni se na okno ter zre v zeleno naravo, srkajoč vase zdravi jutranji zrak. Obraz je možu vel in suh, sive oči zró mu mrzlo in srpo iz nagubančenega čela, globoko je zamišljen.
Kar mu šine v glavo nova misel. Dene peró iz rok, zapre debelo knjigo na mizi, vzame klobuk in palico, vrže okolu vratu usnjato torbo, ter zapusti sobo.
»Sabina, jaz grem z doma; večerjo pripravi po navadi −« zakliče v veži ter zapre duri za seboj ne zmeneč se, ga je li čula Sabina ali ne.
Kako dobro mu dene hladna sapica, kako mu prijetno hlai razbeljeno glavo! Z levico na hrbtu, v desni pa palico koraka počasi skozi vas z v tla uprtimi očmi. Memogredoči ga pozdravljajo, a ne pogleda ga nihče. Gotovo ga vsi poznajo, sicer bi postajali in debelo za njim gledali, saj vemo kako radovedni so po sveto ljudje na vsakega tujca.
Kdo je vendar ta čudni gospod? —
Ljudje mu ne pravijo drugače, kakor stari »gospod«. Imovit je in sila učen. Drugega ne dela kakor bere in piše v sobi, ali pa hodi po gozdih, travnikih, nabiraje metulje, hrošču, rože; da, celo mahovje po gozdu trga in spravlja v torbo. Za družbo ne mara in z nikomur ne občoje. Vedno je sam in močno zamišljen. To je vse, kar moremo o njem povedati. Tudi Sabina, njegova postrežnica, je čudna ženska. Tudi ona se ne zmeni za celi svet, govori malo in še tisto tako tiho, da jo komaj umeješ. Že deseto leto bivata v tej samotni vasici in živa duša ne ve o njiju kaj posebnega povedati. Tako jednolično in brez vsakeršne zanimive zgodbe jima poteka dan za dnevom, kakor kazalca na stolpni uri. Danes pa se je »staremu gospodu« nekaj posebnega pripetilo.
Iz vasi, broječe komaj dvajset hiš, ki so vse priproste in s slamo krite, vodi na desno ozka, strma steza v smerekov gozd; ta se razprostira gori nad vasjo. Po tej stezi jo zavije gospod, dospevši na konec vasi. Da se oddahne, postoji in gleda nazaj na vas, zlasti ga mika dišeča, precej velika lipa tu na koncu vasi. Za lipo stoji lesena koča, kjer prebiva zapuščena in uboga vdova. Pa kaj to njemu mar? Obrne se ter leze po strmem potu navzgor. Zdaj pa zdaj postoji, vtrga kako travo ali cvetico ter jo spravi v torbo. Dospevši do roba zelenega gozda postoji zopet ter zre nazaj po dolini. Kako krasen razgled! Po sredi ravnine se vije bistri potok, obdan na levi in desni s pisanimi travniki, na koncu zelenih travnikov pa leži v tihem kotu pod goro prijazna vasica. In ta smerekov gozd gori nad njo, v katerem krožijo ptice svoje jutranje melodije! —
»Gospod, lepo prosim kaj vbogajme, mati so bolni!« oglasi se deček bledega obraza, črnih oči gospodu za hrbtom in postavi na tla butarico suhljadi, katero je nabral v gozdu, da jo ponese za drva domu. Gospod seže v žep in stisne fantu mrzlo nekaj okroglega v roko, ne zmenivši se dalje zanj. »Bog povrni!« zakliče fant, pobere drva ter hiti vesel po bregu navzdol. Dospevši v vas zgine v prvi koči pri lipi; tukaj je bil doma.
Stari gospod nabira po gozdu mahovje.
II.[uredi]
Jutri bode praznik sv. Rešnjega Telesa. Po vseh cerkvah se glasijo zvonovi oznanjujoč veliki dan Gospodov, tudi v naši vasici milo zvoné zvonovi s stolpa, dasi je cerkvica le podružnica. Tudi mlaje stavijo pobožni vaščanje krog cerkve in zelene veje krog hiš. Pri vsakih vratih vidiš kaj zelenja, le pred hišo starega gospoda je vse prazno in golo kakor po navadi.
Stari je prišel uprav domu, komaj je bil odložil torbo in zložil na mizo nabrane rastline, kar potrka nekdo na vrata.
»Naprej!« zakliče počasi.
Bledi deček črnih oči stopi v sobo.
»Kaj te je pa zopet prineslo?« zagodrnja gospod razsrjen.
»Ne zamerite, gospod, denar, katerega ste mi zjutraj dali, je zlat, gotovo ste se zmotili; zato so ga vam mati poslali nazaj «
Stari pogleda začudeno fanta in molči nekaj časa. Nasmehne se ali takoj naredi zopet resen obraz.
»Prav je tako,« reče mrzlo in rahlo, »toda, kar sem dal, sem dal. Le imejta denar z materjo!«
»Kaj ne bode preveč?« reče deček s tresočim glasom in solze mu porosé črne oči.
»Nič se ne boj, je vse dobro − srečno!«
Zopet sedi stari gospod sam pri mizi, skrbno zbirke nabrane trave in mahovje. Kaj je njemu mar zvonenje, praznik, ubogi deček; on se ne zmeni za celi svet. Sabina je prinesla večerjo, postavi jo na mizo in molčé odide.
Zmračilo se je. Tam na koncu vasi v zadnji hišici že molijo večerno molitev. »Bog povrni našemu dobrotniku, ter mu dodeli zdravje in večno življenje! Oče naš ...« tako moli bolna vdova s svojim sinom za »starega gospoda«.
Po molitvi reče sinček materi: »Mati, kako sva zdaj srečna! Lahko bodete kupili zopet kozo in se pozdravili. saj pravijo vsi, da kozje mleko vam bo pomagalo. Kaj ne mati?«
»Da, ljubi moj, ako je božja volja, lahko se še pozdravim,« zdihuje bolnica sloneča na starem stolu. Revi se pač pozna bolezen na licu: v obraz je suha in bleda ko smrt, roke se ji kar tresejo od slabosti.
Pred kočo cvete lipa in razširja skozi odprto okno v hišo prijeten duh.
III.[uredi]
Minulo je jedno leto.
Jutri bode zopet Telovo. Zvonovi zopet zvoné, Vaščanje zopet kinčajo cerkvico in hiše z mlaji in zelenjem. Solnce bo kmalu tonilo za goro, že pošilja zadnje zlate žarke v dolino ljudem božjim v slovo. »Stari gospod« sedi za mizo sam, kakor po navadi.
Zdajci zapre knjigo, podpre z roko vročo glavo ter zamišljen posluša ubrano zvonenje.
Nekdo potrka na vrata. − »Naprej!«
Bledi deček z velikimi, črnimi očmi vstopi z velikim šopom lipovega cvetja in drugih cvetic v roki in boječe obstane pri vratih. Rdečica ga oblije po obrazu, ko ga gospod začujeno in resno pogleda.
»Kaj boš povedal?« ga nagovori naposled.
»Cvetic sem Vam prinesel,« odgovarja deček jecIjaje, »mati vam jih pošiljajo, tudi vas prosijo, ako postaviti nekaj mlajev pred vašo hišo, dobil sem jako lepih za vas.«
»Za-me? Pred mojo hišo jih želiš postaviti? Zakaj Pa?« —
»Ker ste nas lansko leto tako obdarovali.«
Rdečica polije starega pri teh besedah. Obdarovali — saj se je bil le zmotil in iz prevzetnosti ni vzel nazaj denarja. Živo mu pride na misel oni dogodek lanskega leta, dasi ni do danes nikdar nanj mislil. Zahvala uboge vdove ga je ganila do srca.
S tresočo roko vzame šopek ter ga dene na mizo. Kako mu je čudno pri srcu! Veselega, srečnega, zadovoljnega se čuti, kakor popotnik, ko mu zazre oko novo, krasno deželo.
»Kako je pa materi?« vpraša rahlo in prijazno dečka in ga prime za roko. Kako dolgo že ni govoril s kakim otrokom, ali ga držal za roko!
»Bog povrni!« odgovori deček pogumno in pogleda gospodu naravnost v obraz, »prav dobro, da so le zopet zdravi. Zdaj imava dve kozi in nekoliko mleka prodava v mesto.«
»Ali smem postaviti mlaje?«
»Pa jih postavi, ker si tako priden deček, prav vesel jih bodem, a povedi materi, da jih pridem prav kmalu obiskat. Kje je vaša hiša?«
»Zadnja v vasi —«
»Ona lesena pri lipi, kjer se pot na desno proti gozdu zavije?«
»Da, gospod, tam sva z materjo.«
»Dobro − toda počakaj, za lepe mlaje ti moram vendar kaj dati!« − Stari se ozira po sobi v zadregi, s čim bi dečka najbolje razveselil, kajti njegova navada ni bila se z otroci baviti, še manj jim dajati darila.
Deček ogleduje polno mizo knjig ter ga reši iz zadrege natihoma govoreč: »Najrajši bi imel − −«
»No, kaj? Le povedi!«
»Tako! knjige te veselijo? Bi se li rad učil brati?«
»O kako rad!« deček pogleda gospodu naravnost v oči in globoko zdihne.
»Prav, prav, − prihodnjič dobodeš knjigo!« s temi besedami ga odslovi.
Učeni gospod je zopet sam ter hodi zamišljen po sobi. Obličje mu je pomlajeno, noga lahka, oko jasno, vse kaže, da se je zvršila v njegovem notranjem neka prememba. Veselje in sreča se mu vidi na obrazu, duh njegov pa snuje načrte, nove in lepe načrte.
Postoji, vzame z mize šopek in diše vàse prijetno vonjavo lipovega cveta. Zvon zazvoni »Ave Marijo«. Kako slovesno in pomenljivo se glasi nocoj ta zvonov glasi!
»Mrtev in slep sem bil, zanaprej pa bodi drugače!« govori »stari gospod« sam s seboj počasi in s poudarkom, kakor prisegajoč. »Jutri je praznik sv. Rešnjega Telesa, tudi jaz ga bodem praznoval. Vrniti se hočem v katoliško cerkev in h Kristusu svojemu Zveličarju prebivajočemu v nji. Ljubezen in zvestobo mu obljubim do smrti.« Zdajci zaklene vrata. Bog vedi kaj se je v tem hipu vršilo v njegovi duši, ali ako bi bil kdo pogledal skozi okno v sobo, videl bi bil starega klečati sredi sobe na tleh ...
To so gledali drugo jutro ljudje idoči v cerkev mlaje pred hišo »starega gospoda«, ter se radovedno povpraševali, kako da jih je letos postavil, ko jih ni dozdaj še nikdar; te bo|j so se začudili, ko zagledajo njega samega praznično oblečenega proti cerkvi korakati. Resnično, šel je v cerkev, bil je pobožno pri sveti maši in tudi pri slovesni procesiji po sveti maši. Goreče je molil v srcu neprestano: »Gospod, daj mi milost resničnega spreobrnjenja. Daj, da bo moja spoved skesana in natančna in da Te vredno prejmem v svetem obhajilu.« In zopet: »Gospod razodeni mi, kaj mi je storili, da popravim svojo nehvaležnost proti Tvoji veliki ljubezni do mene, in zadostujem za velike svoje grehe!«
Mašnik daje četrti slovesni blagoslov. »Stari gospod« kleči med ljudstvom ter trka na prsi. Neki notranji glas mu pravi, da je popolnoma z Bogom spravljen. O kako mirna mu je zdaj duša! Ko obrne po blagoslovu svoje oči od Najsvetejšega, ustavno se mu nehoté na bledem dečku z velikimi črnimi očmi, kateremu je bil on dobrotnik. Kako živo in zvesto zre mali v moštranco, kako lepo drži skleneni ročici nalik angelju.
V tem hipu spozna, kaj je Božja volja, ter sklene mahoma v srcu: »Da, ta deček mora postati duhovnik. Jaz ga bodem dal v šolo ter skrbel, da se izšola na moje troške. To naj se zgodi v počeščenje sv. Rešnjega Telesa in v zadoščenje za moje grehe. Z molitvijo mi povračuj deček moje dobrote!«
Precej prvo nedeljo potem je opravil »stari gospod« skesano spoved ter je pobožno prejel sveto obhajilo. S tem dnevom je pričel tudi novo življenje ter se zdaj čutil najsrečnejšega na svetu.
IV.[uredi]
Minulo je dvanajst let. Zopet je nedelja v osmini sv. Rešnjega Telesa. Naša vasica je okinčana z mlaji in venci in topiči pokajo, da kar odmeva po gričih. Zakaj neki? Kaj pomenja tolika množica ljudstva, prihajajočega sem od župne cerkve? − Mladi duhovnik naše vasice — poznamo ga vsi − je uprav daroval svojo prvo sveto mašo. Nebrojna množica ljudi se je zbrala od blizo in daleč k novi maši. Staro mater novomašnikovo vidimo s solznim očesom pristopili k obhajilni mizi; vsi njegovi prijatelji in sorodniki so navzoči in se veselé lepega dneva − kje je pa »stari gospod«, novomašnikov dobrotnik in drugi oče?
Njega ni. —
Solne tone za goro. V vasi je zopet vse tiho, svatje so se razšli vsak na svoj dom. Iz lesene koče na koncu vasi pa stopi mladi duhovnik ter krene z materjo po stezi navkreber proti gozdu, držeč v roki cvetočo lipovo vejico. Že sta blizu gozda − na pokopališču, semkaj sta namenjena. Na grob, kjer stoji priprost, kamenit križ, poklekneta in molita presrčno. Solza za solzo se utrinja mlademu duhovniku v očeh ter rosi na lipov cvet, katerega ima v roki. Potem ga položi nalahko na dragi grob, zdihujoč: »O, zakaj pač nisi učakal tega dneva, moj dobrotnik, moj drugi oče!« —
»Da je živel vsaj še jedno leto,« zdihuje vdova, »kako težko ga pogrešajo bolniki in reveži! Ne smem se spomniti onega jutra, ko smo šli za pogrebom. − Bog mu daj večni mir!«
Molčé se vračata domu. V vasi je zazvonilo »Ave Marija.« Menda ni treba praviti, kdo spava tam v tihem grobu.
»Stari gospod« že dolgo počiva v hladnem grobu, a on ni pozabljen. Dan za dnevom spominja se mladi duhovnik svojega dobrotnika in vsako leto je vernih duš dan grob starega gospoda najlepše okrašen.