Stari Pankracij in njegov vnuk

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stari Pankracij in njegov vnuk. Božična povest.
Rudolf Arko
Izdano: Slovenski narod 24. december 1901 (34/296), 1–2
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Bila je majhna podzemeljska klet, kjer je smrdelo po dimu in vlažnosti. Skozi okno prav pod stropom je prihajalo nekaj svetlobe, prihajal je pa tudi ves prah in smrad, ki se je nabral na dvorišču. Temno in mirno je bilo v tej kleti, kjer je stanoval stari Pankracij s svojim sedemletnim vnukom, le zdajpazdaj so se čuli od daleč glasovi, kateri so pričali o življenju, ki je nekje tam zunaj ... Tu v tej kleti pa ni bilo pravega življenja. Stari Pankracij se skoraj ni več zavedal svojega lastnega življenja, ni več živel zase, ampak vsak trenutek svojega življenja je posvetil svojemu vnuku. Kakor pomladansko solnce prvo vijolico, tako je negoval starec to nežno bitje, ki mu je bilo edini smoter, edini njegov cilj ... In to je bila sreča za starega Pankracija — kajti brez tega smotra, brez tega nežnega bitja bi že zdavnaj nehal živeti. Pankracij ni poznal ljubezni — poznal je le trpljenje, zaničevanje, sovraštvo ... In vsled tega se je že zdavnej naveličal življenja — toda to nežno bitje ga je zopet oživilo, to nežno bitje mu je dalo zopet življenskih sokov ...

Da, Pankracijevo življenje je bilo žalostno, nesrečno.

Revna, raztrgana beračica mu je dala v mrzli novembrski noči življenje pod nekim starim, razpadlim kozolcem, ga zavila v cunje ter ga nesla po svetu. Očeta ni poznal. Bil je otrok neporočene matere, in vsled tega je bil vse svoje življenje preganjan, sovražen, zaničevan. To ga je bolelo, to mu ni dalo miru, obstanka — hodil je kakor deseti brat, blodil od kraja do kraja, delal tu ... delal tam. Žena, s katero se je poročil že v precej poznih letih, mu je rodila edino zalo, da, prezalo hčerko za ubogega, preganjanega potepina-delavca. Ta lepota je tudi njegovo hčer pogubila — ta revni, nedolžni deček je sad njene prevelike lepote. Kot osemnajstletna deklica je postala mati, nezakonska mati tega dečka ter — umrla ... Torej zopet eno nesrečno, od sveta prokleto bitje, kakor on. Toda on ni sovražil tega bitja, in ni proklinjal njegove matere, ampak z nekako sveto ljubeznijo se ga je oklenil, z vso ono ljubeznijo, katero je pogrešal on sam v svojem življenju.

Spominjal se je vseh udarcev, katere so njemu delili, preživljal še enkrat vse trpljenje svojega življenja — in to mučeništvo se je spreminjalo v ljubezen, s katero se je oklepal otroka svoje nesrečne hčere. Moči, ki so ga že zapuščale, so zopet oživele, se nekako pomladile; v njegovo dušo, ki se je že skoraj popolnoma potopila v življenja valovih, je zasijal žarek upanja, hrepenenja po novem življenju — in res, njegova duša je vstala v tem dečku, ki je zapadel prekletstvu, v novi, sveti, nesebični ljubezni. Hotel mu je nadomestiti vso ono sovraštvo, katero mu je namenil svet, z ljubeznijo. In res, kako ga je ljubil! Vsak njegov gibljej, vsak pogled, vsak dih je pričal o njegovi veliki ljubezni ... Če pa ni mogel na ta način pokazati svoje ljubezni, pravil mu je o ljubezni, ki se pojavlja povsod ... o tihi, zeleni dolini ... v temnem, neprodirnem gozdu ... na strmi, skalnati gori ... visoko pod nebom ... globoko pod zemljo ... povsod, povsod ljubezen, oživljajoča ljubezen. In kako je pravil! Iz vsake besede, da, iz vsakega glasa se je čula ljubezen, se širila in širila ter se kakor blagodejno kadilo razširjala po vlažni kleti —.

Lahne sence so legle po mokrih stenah ter se kakor tenak pajčolan spuščale na tla. Pankracij je sedel pri peči, v kateri je bilo že nekaj žrjavice, ter imel na kolenu dečka, ki mu je gladil dolgo sivo brado. Pravil mu je, da je danes božični večer, ko pride sam Bog med ljudi, da jih spomni ljubezni, katero jim je prinesel pred mnogo, mnogo leti Krist ... Božje dete pride k pridnim otrokom ter jih obdaruje, če so pridni in poslušni.

Dečko je bil kakor zamaknjen, z vsem telesom je užival pripovedovanje starčevo.

»Ali bo tudi k nama prišlo božje dete? ... Toda, dedek, tebe ne bo spomnil ljubezni, vsaj me imaš tako rad ... vendar bo pa kaj prinesel Bogec. Kaj ne, dedek?« dečko je izpraševal — toda starec je umolknil. Spoznal je zopet svoje žalostno stanje, svojo revščino, katera mu ne pripušča, da bi prižgal majhno božično drevesce ter razveselil dečka z kakim darilcem. Da bi mogel to storiti! Kako bi bil srečen, ko bi videl dečka veselega, zadovoljnega. Toda zadnje krajcarje je dal danes za drva in kruh.

Dečko ni miroval. Pravil mu je, kaj bo vse božje dete prineslo, veselo ploskal z rokami, vriskal ter cukal žalostnega deda za brado. Toda starca je to vriskanje, to veselje dečkovo mučilo, mu trgalo dušo. In jel je premišljevati, kako bi spolnil željo dečkovo. Bil je pripravljen vse storiti, vse, da zadosti skromnim željam dečkovim. Sklenil je, da gre ven na ulico ter poprosi dobre ljudi za par krajcarjev. S temi bo kupil par svečic — tam v gozdu je pa dovolj smrek, in če eno vzame, ne bo škode, vsaj pusti Bog cvetlice in drevesa rasti za vse ljudi ... Tudi on je človek, čeprav preganjan in zaničevan, toda Bog ne pozna te razlike ...

Dečka je položil na posteljo, povedal mu, da gre kupit drevesce — ter odšel ...

Zunaj so padale goste snežinke izpod temnega večernega neba ter se nabirale kakor bela skorja na obleki ljudi, ki so hiteli, da čim preje pridejo h gorkemu domačemu ognjišču. V ozračju je plavalo nekako tajinstveno, svečanostno pričakovanje, ki je legalo v človeška srca ter jih navdajalo s pobožnostjo. Povsod je vladal mir božičnega večera.

Iz cerkvenega stolpa se je glasil udarec zvonov za udarcem ter se tresel po mrzlem zraku. Ura je bila šest.

Stari Pankracij je stopil na vogel visoke hiše ter prosil mimogredočih milodarov. Pretekla je ura, da je dobil par krajcarjev, s katerimi je kupil par svečic in sladkarij. Potem je pa šel ven iz mesta — v gozd ...

Precej visoko je ležal sneg, in moral ga je gaziti na nekaterih krajih skoraj do kolen. Toda nista ga ovirala niti sneg, niti mrzli, ostri veter, ki mu je zanašal goste snežinke v obraz. Misel na dečka mu je dala neko nadnaravno moč, da ni čutil mraza, ki se je ovijal njegovih udov. Stopal je dalje po snegu ter tiščal v žepu kupljene stvari, v duhu si je pa predstavljal veselje, katerega bo napravil dečku.

Pot je bila precej dolga, vendar je nazlic vsem oviram prišel do gozda, kjer je vladala skrivnostna tihota. Sveti večer je plaval nad vso zemljo — tiho, mirno je bilo v vsej naravi ... In Pankracij je odrezal majhno smreko, sedel na bližnji s snegom pokriti štor, da si samo nekoliko odpočije svoje ude, v katere je začutil nekoliko mraza, toda vendar ne toliko, da bi se zmenil zanj ... Mirno je sedel, toda misli so uhajale tja v temno, vlažno klet. Videl je pred svojimi očmi one velike plave oči, polne veselja, slišal one začudene glasove, čutil na ustnih poljube ljubezni — in ves srečen je zatisnil oči, kakor bi hotel prav v srce usrkati te prizore. In neka blagodejna toplota mu je začela objemati ude, neka sladka utrujenost se ga je polastila. Oči so postale težke, glava mu je zlezla na prsi. V mislih so se mu pa porajali krasni prizori ... Mala smrekica se je večala in večala ... polno svečic je zagorelo na nji ... in okoli nje je skakal veseli dečko ter ploskal z rokami. Zadremal je ...

Snežinke, ki so padale izpod neba, so se nabirale na njegovi dolgi bradi, na njegovi obleki ter delale vedno debelejšo skorjo... Sveti večer je vladal povsod.

* * *

V kleti je postajalo hladno, skoro mrzlo. Dečko je nekoliko zadremal, toda pričakovanje ga ni pustilo spati. Sedel je k peči, si grel mrzle prstke ter gledal proti vratom, kdaj se odpro. V mislili si je slikal lepo božično drevesce, polno gorečih svečic, kakor ga je videl lansko leto skozi okno velike hiše ... In božje dete bo prišlo ter mu prineslo igrač, ah, lepih igrač in pa sladkarij. Toda zastonj je čakal ... Ura za uro je prešla — dedka ni bilo. Že zdavnaj je bila noč. Mir svetega večera je vladal povsod ...

Jelo ga je zebsti, tiščal je ročice v žep ali si jih pa grel z gorko sapo. Toda vendar to čakanje, to dolgo čakaje! Parkrat je šel ter odprl vrata, prisluškaval — toda niti glasu ni bilo od nikjer. Nič več ni mogel ostati v v kleti, neka notranja moč ga je vlekla ven, da poišče dedka, da poišče božje detece. In ko je našel na postelji svojo čepico, je šel tiho skozi vrata, čez dvorišče na cesto.

Kako lepo! Cesta je bila razsveljena, vse je bliščalo, svetilo — kako drugače, nego v temni kleti. Začetkoma je šel bojazljivo, oziral se na vse strani, toda radovednost in hrepenenje ga je gnalo dalje ... Ah, kako lepe igrače, žive punčike in konjički — in tamo je božično drevesce in pod njim božje detece ... Kako se smehlja ... Stopical je z noge na nogo, si drgnil rdeče in premrte roke, si puhal vanje ter grel ušesa. Toda vseeno ga je zeblo in lačen je bil, a dedka ni ... Zastonj se je oziral okoli, povprašati je hotel kakega človeka. Toda ljudje so hiteli mimo njega ter ga suvali. Šel je dalje ter iskal dedka, klicati si ni upal. Jel se je bati in kakor bi nekaj podilo, je začel teči po dolgih, skoraj praznih ulicah — prišel je izven mesta. Nikjer ni bilo hiše nikjer človeka.

»Dedek, dedek — oglasi se, kje si!« Toda njegov glas je umiral v božičnej noči ...

Utrudil se je, nič več ni mogel naprej, moral je sesti na obcestni kamen. Hotel se je ogreti. Toda kar več nimel prave moči, noge so postajale težke, prstkov na roki ni mogel več skrčiti — tudi zeblo ga ni več. Postajalo mu je toplo. In zazdelo se mu je, da je doma v gorki postelji, ah, in poleg njega stoji dedek ... in božično drevesce in pod njim božje detece ... in punčike, prav žive punčike ... Zdaj je Jezušček vstal, prišel k njemu ter ga poljubil, ga je vzel v svoje naročje in splaval z njim proti nebu, ki se je svetilo kakor solnce. Ah, in angeljci so prišli nasproti ter mu prinesli sladkarij in igrač ... Kako je bil srečen!

V mestu je jelo zvoniti k polunočnici.

Iz hiš so se vzdigovali oblaki kadila, se združevali ter obdajali kakor lahna tančica dve duši, ki sta plavali proti nebu, da se združite v neskončni ljubezni ...