Stari čarovnik in njegova otroka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Šopek lepih pravljic
Feliks Stegnar
Spisano: Katja Ropoša
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Stari čarovnik in njegova otroka. Nekoč je živel hudoben čarovnik, ta je ukral pred nekaj časa dva nežna otročiča, dečka in deklico. S tema je bival v brlogu čisto sam, kakor puščavnik. Oba otroka je - Bogu bodi po to ženo - obljubil hudobcu, in svojo zlobno umetnost je izvrševal po čar ovni knjigi, ki jo je hranil ko najdražji zaklad.

Če se je pripetilo, da se je stari čarovnik kam podal iz brloga, in sta otroka ostala sama v njem, tedaj je deček čital iz knjige, ki jo je staknil v posebnem skrivališču, in se je iz nje naučil marsikateri rek in pravilo črne umetnosti, tako da je tudi sam znal prav spretno čarati, Ker pa starec otrokoma ni dopuščal, da bi hodila pod milo nebo iz pustega brloga, držal ju je priprta dotlej, ko bi bila prišla hudobcu v oblast. Zato sta si želela od tod tem bolj, čim huje se jima je zdelo vjetništvo. Posvetujeta se, kako bodeta skrivaj pobegnila, in nekega dne, ko je čarovnik zarana ostavil svoj brlog, je rekel deček sestrici : "Zdaj je prilika, zdaj je čas, sestrica! Hudobni mož, ki naju tako trdo zapira, je odšel, torej se odpraviva in pobegniva tako dalječ od tu, kar naju morejo nesti pete." To sta storila, odpravila se in potovala ves ljubi božji dan.

Bilo je že popoludne, ko pride čarovnik domov. Takoj pogreši oba otroka. Seže po čarovni knjigi, jo prelistuje in čita v nji, kam sta otroka ubrala pot. Skoro bi ju bil dohitel in otroka sta že čula njegov rjoveči jezni glas. Sestra, vsa vplašena in zbegana reče: "Bratec, bratec! Izgubljena sva; hudobnež je že prav blizo!" Ker je pa deček bil čaranju vešč, saj se je marsičesa iz knjige naučil, zato izgovori poseben rek, vsled katerega se sestra izpremeni v ribo, on sam pa v veliki ribnjak, v katerem je ribica švigala živahno semtertja.

Ko je starec prišel do ribnjaka, je takoj zapazil, da je prevaljen, zato je hudovoljno godrnjal: "Le čakajta, vaju bodem že še vjel!"

Ko bi trenil, steče nazaj v svoj brlog, da si poišče mrež, da bi ribo vje1. Komaj pa je pete odnesel, spremenila sta se ribnjak in riba v brata in sestro. Dobro sta se skrila in naspala, drugo jutro pa sta se odpravila na pot in sta prehodila zopet ves dan.

Ko je zlobni čarovnik s 'svojimi mrežami prišel na bivšega ribnjaka kraj, ki si ga je dobro zapomnil, ni ga bilo nikjer več. Razprostirala se je tu zelena trava, po kateri hi si bil pač nalovil žab, a rib ni bilo tu nobenih. To ga je še huje ujezilo nego popred, vrgel je mreže proč in zasledoval otroka, ki ju je, tudi našel, imel je namreč seboj čarovno šibico, katera mu je kazala pravo pot.

Ko se je dan nagnil, dohitel je skoro bežeča otroka. Slišala sta g'a že, kako je pihal in tulil, in sestra je vzkliknila: "Brate, ljubi brate! Zdaj sva izgubljena, ljuti sovražnik je nama že blizo za hrbtom!" Pa deček si je vedel pomagati, izgovoril je zopet čarovni rek, ki se ga je bil naučil iz knjige, in iz njega je postala kapelica na stezi, iz deklice pa lep o1tarček v kapelici.

Ko je čarovnik dospel do kapelice, uvidel je, da je zopet osleparjen, in grozno rjoveč je tekal okoli kapelice. Vanjo pa ni smel, ker je pogodba med čarovniki in hudobci vedno ta, da ne smejo prestopiti cerkvenega ali kape¬ličnega praga.

"Četudi ne smem čez tvoj prag stopiti, vender te hočem z ognjem uničiti in upepeliti!" kričal je čarovnik in je drl nazaj v svoj brlog, da bi si prinesel netila.

Dočim je vso ljubo noč tekel, spremenila sta se kapelica in krasni oltarček zopet v brata in sestro; poiskala sta si varnega skrivališča, kjer sta prenočila in se oddahnila.

Tretjega jutra se zopet dvigneta na pot in hodita ves ljubi božji dan; a tudi čarovnik ni miroval; dasi je moral prehoditi veliko daljavo, vender ju je preganjal še nadalje.

Ko je prišel z ognjem na mesto, kjer je stala kapelica, zadel je z nosom na ogromno skalo, katere ni mogel zažgati in upepeliti, zato se je zapodil z grozni mi skoki po sledu za otrokoma.

Proti večeru se jima zelo približa in v tretjič obupava sestrica ter misli, da sta z bratcem izgubljena. Deček pa je zopet s čarovnim rekom, naučenim iz črne knjige, pretvoril sebe v trd skedenj, kjer so ljudje mlatili, sestrico pa v žitno zrnice, ki je kakor izgubljeno obležalo na podu.

Ko je vražji čarovnik prišel do skednja, uveril se je, da je prevaran v tretje, premišljeval pa zdaj ni dolgo, tudi ni tekel domov, marveč je izpregovoril čudodelen rek iz čarovne knjige, in preobrazil se je v črnega petelina, ki se je zaletel proti žitnemu zrncu, da bi ga pozobal; a tudi deček se je poslužil čarovnega besedila, !i:i si ga zapomnil iz knjige, ter se je mahoma prelevil v lisico, Ta je zgrabila petelina, predno je hlastnil po zrncu, ter mu je odgriznila glavo. Tako je storila bridka usoda konec grdemu čarovniku in tudi naše pravljice je konec.