Pojdi na vsebino

Srebrna krona

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Srebrna krona.
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/23 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Osemletni Ivan se je pri dolgi, gladki mizi igral v sobi s svojim mlajšim bratcem. Imela sta novo svetlo kronico, denar, ki ga je Ivan dobil od očeta v dar. Igrala sta se s krono in jo kalikala od enega konca mize do drugega. Izrabljala sta v svojih otroških letih denar po otročje. Njih domač hlapec, ki je bil starejši, bi bil kronico gotovo v nedeljo popoldne zapil. Prijetna bi bila ta igra, ko bi mali bratec Ivanov, kateremu je miza segla ravno do ust, ne bil imel grde navade, da je imel vedno usta na stežaj odprta, kadar je gledal, kako brni kronica proti njemu. Nesreča je hotela, da je Ivan enkrat kronico krepkeje sunil, tako da se je hitreje kakor ponavadi za- kotljala čez mizo, in sicer naravnost v odprta usta mlajšemu bratcu in iz ust v grlo in požiralnik. Komaj opazi Ivan, da se je skrila kronica v ustih njegovega bratca, bil je v skrbeh za kronico, a ne za brata, ker v teh letih brezskrbnosti človek ne misli na nesrečo. Skočil je k bratu, zahteval je od njega krono, mu odpiral usta, ki jih je bratec sedaj vsled strahu imel zaprta. Bratec mu je zatrjeval, da krone ni v ustih, pa Ivan mu ni verjel in ga je naprej pestil. Bratec je seveda začel kričati in mati je prihitela v sobo.

»Mama — krono — sem požrl,« je jecljal mali in se davil, ker si je krona prostor delala skozi goltanec v želodec.

»Jezus, Marija!« vzklikne mati, »ah, ti nesrečni otrok, čakaj, da ti pogledam v usta, morda jo še dobimo.«

Toda iskanje je bilo brez uspeha, kronica je šla pot navadnih jedi, ki jih uživamo. Ivan se je pomiril, ker je videl na jokajočem bratu, da mu snedena krona ne dela preveč veselja. Bratec je sedel pri mizi v joku, mati je hitro poslala po zdravnika, Ivan pa je precej raznesel novico pri sosedih, da je brat krono požrl. In takoj so prišle v hišo dobre in skrbne sosede, seveda ne iz radovednosti, pač pa zato, da bi bile nesrečni materi ob strani z modrim svetom.

»Le mirna bodi, nič hudega se ne zgodi otroku,« modrovala je Mihelovka, »v želodcu je toliko in tako močne kisline, da se v njej kronica hitro raztopi; čisto prav, da je kronica prišla v želodec, da ni obtičala v grlu.« »Tudi jaz sem tega mnenja,« dejala je druga soseda, »želodec veliko prenese, saj še veš, koliko stvari je imel v želodcu morski som, ki je bil zadnjič razstavljen v komediji, par čevljev, škarje in več železja. Pa ribi vse to ni nič škodovalo.«

»No, pa moj otrok ni morski som,« je jokaje odgovorila mati.

»Seveda otrok ni morski som,« je pojasnjevala soseda, »pa kronica tudi ni v nobeni primeri s tem, kar je bilo nagromadenega v ribjem želodcu. Verjemi mi, jaz sem že videla ljudi, ki so požrli dolg nož, no pa se jim ni nič zgodilo, še ranili si niso nič svojega grla.« »Bolje bi bilo seveda,« pristavila je tretja Samaritanka, »ko bi bil deček požrl zmenjano kronico; desetice so seveda mnogo manjše in bi mu delale manj preglavice v črevih. Seveda otrok na kaj takega ne misli in mu tega pravzaprav tudi zameriti ne smemo.«

Ob tem modrem govorjenju pa vstopi že poklicani zdravnik. Pretipa hitro dečku želodec in kmalu začuti v njem nekaj trdega; kronica je bila ravno pri »piloru«, tako se namreč imenujejo vratca iz želodca v čreva.

»No, upam, da ne bo nič hudega,« dejal je zdravnik in zapisal recept ter dal materi potrebna navodila, »vsako uro mu dajte polno žlico. Proti večeru pa zopet pridem.«

»No, kaj sem pravila,« oglasi se Mihelovka, ko je odšel zdravnik, »zapisal mu je že zdravila, ki pospešujejo raztopljenje krone v želodčevi kislini.«

Sosede so se razšle, ostala je skrbeča mati sama z otrokom, pridno mu je dajala zdravila in pomirjena je bila, ker sinček ni kazal preveč bolečin

Ko je zvečer res prišel zdravnik, mu je hitela mati vesela naproti in mu molela svojo desnico v pozdrav.

»No, že vidim, da je vse v redu; deček je rešen,« dejal je zdravnik.

»Da, hvala Bogu,« reče mati, »deček je iz nevarnosti. Tukaj je nesrečna krona in še dve zraven, vzemite jih za svoj trud. Hvala lepa, gospod zdravnik; saj ste zadovoljni, kajneda?« —

To zgodbico so mi pripovedovali kot resnično; ker pa še uči matere, da naj nikari ne dovoljujejo otrokom igrati se z večjim denarjem in ker daje tudi lep zgled, da je najbolje, ako se zdravnik takoj plača za njegov trud, zato gotovo ne bo nobene škode, če smo to zgodbico sporočili tudi mi našim bralcem.