Sreča v nesreči (1836)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Şrezha v’ Neſrezhi, ali POPIŞVANJE zhudne sgodbe dvéh dvojzhikov. Poduzhenje starim in mladim, révnim in bogatim.
Janez Cigler
Pripravila Andrejka Žejn. Za posodobljeno besedilo iz izdaje 1984 (knjižna zbirka Hram (Mladinska knjiga) glej Sreča v nesreči. Na dLib je tudi faksimile ilegalnega ponatisa iz leta 1838.
Viri: Şrezha v’ Neſrezhi, ali POPIŞVANJE zhudne sgodbe dvéh dvojzhikov.
Poduzhenje ſtarim in mladim, révnim in bogatim.
Şpiſal in na ſvitlobo dal JANES ZIEGLER, Fajmaſhter per ſ. Tilni v Viſhnjigori.
V’ Ljubljani.
Natiſnil Joshef Blasnik.
1836.
Na prodaj per Janesu Klemensu, bukvovesu.

dLib.

Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Sreča v nesreči (1836)

Vvod[uredi]

Bliso méſta L.... v’ vaſi, kjer je bila nekdaj imenitna delezh ſlovézha ſuknarija ali fabrika, kjer ſo shlahtno ſukno tkali, in ga delezh po ſvetu rasprodajali, je pred nékaj leti shivel dober poſhtèn pa tudi brumen junak. Franz Şvetín mu je bilo imé. Sgodej ſo mu ſtarſhi pomerli, torej ni imel nikogar, de bi sanj bil ſkerbel. Goſpod ſuknarije ali fabrike, ga je is dobrote v’ ſholo poſhiljal tóliko, de ſe je Şvetín brati in piſati navadil; potem je v’ ſuknarii delal, in ſe vſih ſuknarſkih dél nauzhil. Sraven navadniga ſuknarſkiga déla je mogel Şvetin tudi vert obdelovati. Priden in prebriſane glave je bil Şvetin. Poléti je zéli dan vert obdelovàl, po nozhi v’ ſuknarii délal. Per vſih ſvojih délih Şvetin nikoli ni molitve opuſtil, ampak pred vſakim délam in po vſakim délu je pokléknil in ponishno molil; sato mu je Bog tudi ſrézho dal. V’ malo letih je Şvetin toliko perſlushil in pervarval, de ſi je ſeliſhe kupil, hiſho narédil in nékaj njiv perkupil. Goſpod ſuknarije ga je sato slo obrajtal, in mu eniga dné rézhe: Franze! vſhezh mi je, de ſi tako priden; vidim, de ſi pomagaſh. Narbolj vſhezh pa mi je, ki vidim, de nikoli s’ hudobnimi tovarſhi ne potégneſh, ſe le ſvojiga déla dershíſh, rad moliſh in v’ zerkev hodiſh; ako ſi per volji, vsami mojo kuharzo Nésho sa sheno, ktéra je tudi poſhtena in brumna. Nima veliko dnarjev, pa je pridna, in jeſt ji bom tudi nekaj dal in pomagal.

Şvetín je v’ to hitro dovolil. Poklizhejo Nésho, ktéra ſe je po ſvojih ſtariſhih piſala Nésha Terpinz, in jo vpraſhajo, ako bi bila dovoljna ſe s’ Franzetam sarozhiti. Nésha je v’ to tudi rada dovolila, in v’ ſhtirih tednih ſo shenitnino naredili. K’ shenitvanji je tudi priſhel goſpodár ſuknarije s’ ſvojo goſpo, de ſi je bil shlahtniga rodu. Şvetina ſo vſi radi iméli.

Veſel je shivel Şvetin s’ ſvojo sheno Nesho. Ozhitno ſe je nad njima kasala sakonſka ſrézha. Nikoli ni bilo med njima kréga ali prepira. Ne po poſvetnih navadah in po meſnih sheljah, ampak po kerſhanſkih in po boshjih sapovedih ſta shivela. On je po dnevi vert obdeloval, ona je domazhe déla opravljala. Vſak vezhér ſta pokleknila in glaſno vezherno molitvizo opravila, ko bi bila ſhe tako trudna. Vſe ſvoje saupanje ſta le v’ Boga iméla; torej njima je ſhlo vſe po ſrezhi.

Dvé léti je minilo, kar ſta bila sarozhena, in Şvetinka je bila sdaj v’ drugim ſtanu. Dobila ſta v’ eni nozhi dva lepa sdrava fantizha dvojzhika. Per ſvetim kerſtu ſo pervimu dali imé Janes, drugimu Paul. Goſpod in goſpa ſuknarije ſta bila botra. Veſéla ſta bila, de njima je Bog tako dober, ſposnala ſta boshje dobrote, in védno ſta ga hvalila. Tudi ſta ſklenila fantizha, zhe jih Bog per shivlenji ohrani, v’ brumnoſti in ſvetoſti srediti, in varvati pred sapeljivimi tovarſhijami, de bi v’ ſtarih létih zhiſto veſelje nad njima iméla.

PERVI DEL.[uredi]

I.
Franze Şvetin gré na vojſko franzoſko.
[uredi]

Lépo ſta ſkerbéla Franze in Nesha sa fantizha, in s’ sdrusheno mozhjo ſi persadevala vezh perſlushiti, de bi fantizha mogla poſhteno in dobro srediti. Sato ſta ſhe bolj pridno delala in bolj sveſto molila. Ob enim lepim ſpomladanſkim dnévu, ravno nedélja je bila, ko prideta Franze in Nesha popoldne is zerkve, rezhe Franze: Pojdi po bokal vina, de vſak malo pijeva. Nikoli ne greva v’ oſhtarijo, bodiva doma veſela ſama, in Boga hvaliva, ker nama nizh ne manka. Prijasno vkupej pijeta in ſe pogovarjata od tega kar ſta danſi v’ zerkvi ſliſhala. Med tem vpraſha Franze ſvojo sheno in prijasno rezhe: Ljuba dobra moja Nesha! povej mi, kako je to, de niſi nikoli veſéla, kar ſva vkup; nikoli te ne vidim ſe naſmejati, ali sapéti, ampak vedno ſi samiſhljena in shaloſtna, in pa vezhkrat te sdihvati ſliſhim. Kaj ti je vender? Le povej mi, vſe rad ſtorim, kar koli sheliſh, de boſh le veſéla. Nesha mu nato milo odgovori: Ljubi moj mosh, reſ je de, ſim védno shaloſtna, in nikoli veſéla, tode ne savoljo pomankanja, ali savoljo déla, ſkerbi in truda. Ne miſli, de te nimam rada, ſrezhna vſaka shena, ktéra ima tako dobriga in pridniga mosha, kakor ſi ti. Veſéla pa nikoli ne morem biti, v’ ſerzu me védno nékaj ſkerbí, prihodnoſt premiſhlujem, in sdi ſe mi, de naji bodo velike neſrézhe sadéle, in hude nadloge zhes naji priſhle, in Bog vé kako je to, de ſim savoljo téga védno shaloſtna, deſiravno prihodniga noben zhlovek ne vé.

Franze odgovorí: Nikar ſe téga ne boj, zhe naji tudi kaj hudiga sadéne, bova vſe preterpéla, v’ Boga saupajva, na Boga ſe saneſiva, in dobrotljivi Bog naji ne bo sapuſtil. Tako dobrotljivo je Bog sa naji do sdej ſkerbel; tudi sanaprej naji ne bo sapuſtil. Po tem poklékneta in vezherno molitev opravita in greſta k’ pokoju.

Prav je reſ, de na tem ſvétu ni prave reſnizhne ſrézhe; to je dobro ſposnala Nesha Şvetinka, sato ni bila nikoli veſela. Ravno tiſto léto ſe je sazhéla huda vojſka s’ Franzosam. Eſtrajſki zeſar je velíko ſoldatov potrebovàl. Ne le ſami fantje, ampak tudi mladi moshjé, ktéri niſo iméli sadoſti semlje ali grunta, ſo mogli iti na vojſko. To je sadélo tudi Franzeta Şvetina. Şama hiſha ga ni varovala pred ſoldáſhino, ni bilo drugazhi, mogel je biti ſoldat. Şvetin ni bil vezh kakor oſem dni v’ koſarni, de ſe je malo ſoldaſhke ſlushbe navadil.

Devéti dan gré Nésha ſhe sadnikrat ſvojiga mosha obiſkat in od njega ſlovo vsét, ker po tiſtim ga nikoli vezh ni vidila. Tiſti dan je ſhel na laſhko, in ni ga bilo vezh nasaj. Grosno je shena sa njim jokala in shalovala, ni ga mogla posabiti ſvojiga ljubiga Franzeta. Shaloſtno je bilo viditi kako ſta ſlovo jemala. Nesha joka neprenéhama pred moshem in pravi: Kam ſe bom sdej djala ſama s’ fantizhama, komej ſta po dvé léti ſtara? Kako jih bom preshivíla, kako sredila? Oh jeſt uboga ſirota, kdo mi bo kaj pomagal, ko ſo nama bili ljudjé tako nevoſhlivi. Tudi Franzétu ſe ſerze terga, ker vidi ſvojo sheno tako slo jokati in shalovati; vidil je tudi eniga dvojzhkov, ki ga je bila mati na narozheji s’ ſabo perneſla, ſolsé ſe mu uderó, milo ſe sjoka; vender jo potroſhta in ji ſerzhno rezhe: Ljuba moja shena! Ne shaluj tako slo, kaj ne véſh de to je boshja volja. Tudi nar manjſhi rezh ſe bres volje boshje ne sgodí, in ne en laſ ne pade is naſhe glave bres volje nebéſhkiga ozheta. Ker je Bog tako ſklenil, ſe moramo voljno njegovim narédbam udati. Kdor v’ Boga saupa, ne bo nikoli sapuſhèn. Bog naji ne bo sapuſtil. Lepo Bogu ſlushi, in tudi fantizha úzhi Boga ſe bati in njemu ſlushiti. De moram ſoldat biti, mi zeſarſko povelje ukasuje, goſpoſkam in oblaſtnikam pa moramo savoljo Boga pokorni biti. Ne jokaj prevezh, ampak moli same, de ſrézhno po tem ko ſovrashnika premagamo ſpet nasaj pridem. Proſi sa me dobrotliviga Boga, de me varje v’ vſih nevarnoſtih, de ſpét ſrézhno nasaj pridem. Şkèrbi lepo sa fantizha, in ne posabi jih uzhiti Boga posnati, njega moliti in mu ſlushiti, de boſh vſaj nad otrozi veſelje iméla, zhe tudi mene na vojſki ubijejo. S’ témi beſedami ſe Franze lozhi od ſvoje shene in gré s’ drugimi ſoldati vred proti laſhki desheli.

II.
Nesha Şvetinka da oba dvojzhka v’ ſlushbo.
[uredi]

Tiſto nozh, ko je Franze Şvetín ſhel na vojſko, je njegova shena Nésha zélo nozh prezhula, molila in jokala. Vidila je, de ſi ne more pomagati, ſe je utolashila in védno Boga proſila, de bi mosh na vojſki ſrézho imel, de bi ne bil ubit. K’ ſebi je vséla poſhteno goſtjo, de je pomagala sa dvojzhke ſkerbeti, in potrébne déla opravljati. Oba fantizha ſta ſe lepo redila, sdrava ſta bila. Kakor hitro ſta govoriti sazhéla, jih je ſkerbna mati lepo moliti uzhila. Szhaſama, ko ſta vézhi perhajala, jih je veſ potrébni kerſhanſki nauk nauzhila. Niſta bila ſhe po ſédem lét ſtara, jih je she mati nauzhila brati, kar je ſama dobro snala, in v’ shaloſtníh dnévih velik troſht dobivala v’ branji ſvétih bukev. Vſako nedéljo in vſak prasnik dopoldne in popoldne jih je s’ ſabo v’ zerkev peljala, in jih védno uzhila lepo in ſpodobno ſe v’ zerkvi sadershati. Nikoli v’ nobeno tovarſhijo jih ni puſtila, ampak védno jih je opominvala sveſto Bogu ſlushiti. Poſhiljala jih je po tem v’ ſholo, kjer ſta ſe tako pridno uzhila, de nobeden fantov ne tako.

Janes in Paul ſta tri léta v’ ſholo hodila, she ſta snala po nemſhko bráti, piſati in rajtati. Vſak vezhér ſo vſi trije vkup glaſno vezherno molitev opravili, in mati je vſelej konz molitve rekla: Molímo ſhe sa vajiga ozhéta, de bi ſrézhno nasaj priſhel, de bi mu Bog ſrezho dal v’ daljnih krajih.

Bilo je eno nedéljo svezhér po simi, ko je mati fantama ravno od ozhéta perpovedvala, kako de je mogel na vojſko iti, rezhe Paule: Ljuba mati! povejte nama, kakſhin ſo vender naſh ozhe, ki jih niſva nikoli posnala, ali bi jih mogla midva ſposnati, ko bi nasaj priſhli, pa bi vaſ ne bilo, ker ſte od dela in shaloſti tako slo oſlabeli, ko bi vi nama utegnili umreti. Mati shaloſtna odgovorí: Ne mogla bi vidva ozhéta posnati ne, ker ſta bila komej po dvé léti ſtara, kader naſ je mogel ozhe sapuſtiti. Vender ſpomnim ſe, samerkajta ſi: Vaji ozhe ima na vſaki roki pod ſrajzo nekako snamnje, tako s’ rudezho farbo sarésano, de ſe ne da vezh sbriſati. Na deſni roki ima saresane te beſede: Franz Şvetin. Na lévi roki ima: Nesha Terpinz; to je moje imé po mojih ſtarſhih. Take snamnja na roke ſim jeſt vajimu ozhétu ſama naredila. O ljuba mati rezhe nato Paule, naredite tudi meni take snamenja na roke, kakorſhne ozhe imajo, de ſe bom vezhkrat na njih ſpomnil in sa njih molil. Tudi meni naredite tako, pravi Janes. Mati rezhe: Ljuba moja ſinika; to ſe teshko naredí. Kdor hozhe tako snamenje na shivotu iméti, mora beſedo s’ farbo sapiſati, po tem s’ ſhivanko vſe zherke poſhpikati, de farba pod kosho pride, po tem ſe ne da vezh sbriſati, to pa je bolezhe. Nej bolí kakor hozhe, pravita fanta, le naredite nama, vſe rada terpíva, de bova le ozhetovo snamenje na rokah iméla. Mati jima je naredila na obéh rokah, kakor je ozhe imel. Veſéla ſta bila, ko ſta zhes tri dni vidila na rokah pod kosho lépe rudézhe iména ozheta in matere.

Po devét lét ſta bila dvojzhika ſtara, rada bi bila ſhe oba v’ ſholo hodila, pa ni bilo mogozhe. She rediti jih vezh ni mogla mati, ne potrébniga oblazhila jima napravljati. Mati ſe je reſ nozh in dan trudila, vender ni mogla s-hajati, dolg je naredila, njivzo in hiſhizo saſtavila. Nekak barantavez I. ji je poſojval, pa ne de bi bil dobro ſtoril, in révni Şvetinovi drushini pomagal, ampak le ſvojiga dobizhka je iſkal. Veliko dolga ſe je shé nabralo. Şvetinka ni mogla plazhati. Poſojevavez jo je terdo terjal in jo toshiti shugal, zhe ne plazha. Nesha ga gré proſit, vsame oba fantizha s’ ſabo. Vſi trije pred njim jokajo, in proſili ſo, de bi poterpel, in jim vſaj hiſhzo puſtil. Neuſmiljeni tergovz jih nozhe uſliſhati, ampak ojſtro rezhe Neshi: Plazhaj, kar ſi dolshna, vezh te ne zhakam, ako ne plazhaſh, vſe ti bo prodano; fanta ſta shé sadoſti velika, de ſi samoreta kaj saſlushiti ni tréba jima po ſholah poſtavati; vſak berazh hozhe sdaj goſpod biti! Shaloſtna gré mati domu s’ fantama in joka, tudi fanta ſta jokala in rekla materi: Ljuba mati! kam pojdemo sdej, ker nam bo neuſmiljeni mosh hiſho vsel; nizh ſe ne bova mogla vezh uzhiti; kdo nam bo kaj dal, kdo nam bo kaj pomagal; oh de nimamo ozhéta, de bi ſe sa naſ kaj potegnili! Mati jima rezhe: Ljuba moja ſinika! Nikar ne shalujta prevezh, ſej imamo ſhe eniga ozhéta v’ nebeſih, kteri je velíko bolji, kakor vſak poſvetni ozhe, on naſ ne bo sapuſtil. On dobrotlivi nebeſhki ozhe naſ bo preſkerbel. Le njega proſímo, vanj saupajmo in pridno molímo.

Komej ſe je trikrat luna premenila, shé ſo perderli oblaſtniſhki ſlushabniki v’ Şvetinkino hiſho. Osnanili ſo, de v’ 24 urah ſe mora is hiſhe ſpraviti in vſe sapuſtiti, ker bo vſe prodano. Shaloſtno osnanilo je bilo to sa Şvetinko. Bres uſmiljenja je mogla sapuſtiti s’ fantizhki vred ſvojo domazhijo, in iti po ſvetu dobrih ljudi iſkat. Rekla je shaloſtna: O de bi jeſt ſama bila, ne bilo bi meni tako teshko, ali kam ſe zhem s’ fantizhi oberniti. Dobrotlivi Bog! uſmili ſe me uboge ſirote! Vſim ſe je ſmilila ta pravizhna drushiniza. Nesha je kmalo dobila ſlushbo per nekaki brumni goſpéj, premoshni udovi. Paule je ſhel k’ goſpodarju, kteri mu je v’ rodu bil; krave je paſel; bil je dober paſtirzhek. Janesa je blishen ſoſed ſpotama v’ Terſt s’ ſabo vsél, kamor je moko naprodaj peljal. Miſlil ga je v’ Terſtu kakim ljudém dati, ker je Janesik malo laſhko govoriti snal.

III.
Paule Şvetin paſtir.
[uredi]

S’ drugimi paſtirji vred je Paule po ſpaſhnjah shvinzo gonil, in pa vezhkrat per ſvojih tovarſhih kaj napazhniga vidil in ſliſhal, tode nikoli ni s’ njimi potegnil. Vſelej je imel pred ozhmi lépe nauke ſvoje dobre matere, ktéra mu je velikokrat rekla: „Paule, Paule! Boga ſe boj, in nikoli nizh hudiga ne ſtóri. Spomni ſe vſelej, de Bog te povſod vidi. Zhe ſe boſh gréha varoval, te Bog nikoli ne bo sapuſtil.“ Torej je Paule goſpodarja vſelej rad ubogal, ſvoje délo vſelej sveſto opravil; sato ſta ga pa tudi goſpodar in goſpodinja rada iméla, in mu lepo oblazhilo napravila.

Tiſta goſpa, Kordula po iménu, ki je Pauletova mati per nji ſlushila, je kupila grajſhinzo na Şhtajerſkim. Kader ſe je goſpa Kordula na ſovjo grajſhinzo preſelila, je tudi vsela s’ ſabo ſvojo sveſto ſlushabnizo Nesho Şvetinko. Ravno ſvetiga Florijana dan ſta ſe goſpa in ſlushabniza peljale na Şhtajerſko prav memo hiſhe, kjer je Paule, Neshin ſin, ſlushil. Takrat ga je ſhe sadnikrat vidila mati ſvojiga dobriga Pauleta, in ſhe mu sadnizh lepe nauke daja, de naj lepo uboga, rad móli, in de naj ſe ſkerbno varje hude tovarſhije. V’ prizho goſpodarja mu rezhe mati: Ljubi moj ſin Paule! Vſelej ſi me rad ubogal in rad poſluſhal moje opominvanje, ohrani tudi sdaj v’ ſerzu beſede ſvoje matere, ktére ti is ljubesni in k’ tvoji ſrezhi govorim: Nikoli na Boga ne posabi. Sveſto in s’ veſeljem vſe ſtóri, kar ti bota goſpodar ali goſpodinja ukasala, naj te kdo vidi ali ne. S’ hudobnimi tovarſhi ſe nikdar ne pezhaj; ſkerbno glej, de nedolshnoſt ohraniſh, zhe boſh nedolshen, boſh v’ ſvoji revſhni slo bogat. Bodi priden in rad moli, moli tudi sa ozhéta, de bi mu bilo dobro v’ daljnih krajih. Moli tudi same, morebiti ſe na tem ſvetu nikoli vezh ne vidiva. Med tem mati objame Pauleta, in ſe od njega lozhi. Goſpa Kordula je sraven ſtala, in vſe te beſéde ſliſhala, ktére ſo ſe ji tako mile sdéle, de ſo ji debéle ſolsé is ozhi pertekle, pa hitro ſi jih obriſhe, obé ſe vſédete na vos, in greſte naprej. Nesha je bila po potu tako shaloſtna, de nizh ni mogla govoriti. Goſpa Kordula jo je nekaj zhaſa puſtila, de ſe je sjokala, po tem ji prijasno rezhe: Ljuba moja Nesha! vém, de ſi shaloſtna, ker ſi ob vſe priſhla; vém vſe kako ſe je s’ tabo godilo; vém, de ſi na tém ſvétu neſrezhna, vender ne shaluj prevezh. Ne miſli, de ſe na ſvétu le tebi tako hudo godí. Poſluſhaj, kar ſhe ne veſh, kakó ſe je s’ mano godilo.

Jeſt ſim bila ſrézhna ſrézhna goſpa, iméla ſim blaga, dnarjev, vſiga v’ obilnoſti. Moj Goſpod je bil shlahten baron Henrik Gap po iménu. Şrezhno, veſélo ſva v’ sakonu shivéla, dobro mi je bilo, tako de mi boljſhi ni moglo biti. Huda ſila ga je klizala na vojſko. Şhel je, in kmalo je bil ubit; v’ perſi mu je kugla perletéla, uſterljen je bil bliso ſerza, pade in v’ pol ure je bil mertev. Kolika shaloſt sa me, ſi lahko miſliſh. Po tem ſo ſovrashniki v’ naſhe kraje perderli, ſo mi veliko blaga pobrali in mi grajſhino poshgali, komej ſim toliko ohranila, de ſim kupila grajſhinizo, kamor ſe sdej peljave. Imela ſva ſamiga ſina, Karl mu je bilo imé; ta je bil komej 17 lét ſtar, ko je ſhel ſam radovoljno v’ ſoldate in pa k’ franzosam, ktéri ſo tiſti zhaſ zhes naſhe deshéle nekaj lét goſpodarili. O kako ſim takrat jokala in ga lepo proſila rekozh: Ljubi moj Karl! ne hodi na vojſko, vidiſh de ſim ſama, nimam ga pomozhnika v’ nadlogah, zhe me ſhe ti sapuſtiſh, kam ſe bom obernila potem ſirota! Kaj bom sazhela, zhe ſhe ti umerjeſh; tvoj ozhe je bil na vojſki ubit, in s’ tabo ſe sna ravno tako sgoditi. Nizh ni pomagalo, vſe moje beſéde ſo bile saſtonj, ni me hotel bogati. Şhel je s’ veliko franzoſko armado v’ mersle kraje Moſhkovitov. Shé dvé léti je téga, in nobene beſéde ne svem in en ſliſhim od njega. Bojim ſe, de je smersnil na ruſovſki semlji med toliko franzosi. S’ ſabo ni od hiſhe drujiga vsél, kakor tablizo, ki je moja podoba na nji namalana, ktéro je na vratu pervésano noſil. Kolikorkrat mi je piſal, je vſelej povedal, de vſaki dan tablizo pogléda in ſe name ſpomni. Sdej pa ni nobeniga glaſa vezh od njega; o shé ſo morebiti njegove koſti ſognile na ruſovſki semlji! Glej Nésha! pravi goſpa Kordula, de imam urshoh ſhe bolj shalovati, kakor ti, ker imaſh dva fanta vender shiva, in ti sna ta ali uni ſhe v’ ſtaroſti veſelje delati in ti kaj pomagati; pa pravim: Naj bo hvaljeno boshje imé, Bog tako hozhe iméti, boshja volja je tako. Bog naſ s’ krishi tepe sato, ko naſ ljubi, de bi naſ na unim ſvétu ne tépel. — Nizh ne ſkerbi Nesha! per meni boſh dokler boſh shiva, in zhe préd umerjem, bom she narozhila, de boſh preſkerbljena. Vkup bove shivéle in ena drugo troſhtale. Med takimi pogovori ſo ſe perpeljale goſpa Kordula in Nesha s’ njo v’ ſvojo grajſhinzo, in ſte tam brumno in ſveto shivele, réveshem delezh okoli veliko dobriga ſtorile in njim pomagale.

Paule paſtir je tudi dolgo zhaſa shaloſtin bil, poſebno sato, ko mu je mati rekla: Morebiti ſe nikoli vezh ne bova vidila. Paule ſi je sveſto materne nauke v’ ſerze vtiſnil, in jih nikdar ni posabil. S’ drugimi paſtirji, s’ ſvojimi tovarſhi ſe nikoli ni hotel navadnih jigrazh lotiti, ampak kader ſo drugi paſtirji norzhije uganjali, ſe je Paule na ſtran vſédel, bukvize is torbize vsél in bral. Imel je ſhe ſholſke bukvize: Sgodbe ſ. piſma, ktere je Paule smiram s’ veſeljem bral. Eniga dne je bral od Davida, kako je paſtirzhval. Lejte je rekel ſam per ſebi: Şhe David, tak imenitin mosh je bil paſtir. Shvino je paſel kakor jeſt, in bil je potem imeniten kralj. Ne shelim jeſt kralj biti, ampak sveſto bom bogal nauk boshji, kteri pravi, de mi bo Bog she tukej ſrezho dal, zhe mu bom sveſto ſlushil, in ga is ſerza ljubil.

Pergodilo ſe je, de ſe perpelja kozhija po zeſti memo paſtirjev, ktéri ſo po gmajni shvinzo paſli in Paule s’ njimi. Drugi paſtirji ſo ſvinko paſli, to je navadna paſtirſka igrazha. Paul ni s’ njimi igral, ampak sa germ je ſédel, na shvino pasil in bukvize bral. V’ kozhii, ktera ſe je ravno memo peljala ſta ſedéla baron in baronka I. ki ſta ſe domu v’ nemſhki gradez peljala. Bliso tiſtih paſtirjev ſe je mogla kozhija velikimu vosu umakniti. Konji ſo prevezh v’ graben sapeljali, kozhija ſe sverne, in deſno sadnje kolo ſe rasdrobí, kozhjaſh je bil po nogah slo ranjen. Komej ſta baron in baronka is svernjene kozhije slesla, vſa preſtraſhena ſe ne véſta kam djati. Na ſamoti je bilo, bliso nobene hiſhe, kozhjasha ni bilo mogozhe kam poſlati, ker je bil ranjen. Konjem ſzer ni bilo nizh, pa savoljo sdrobljeniga koléſa ni bilo mogozhe naprej. Poredni paſtirji ſo vſe to vidili, pa sraven ſe ſhe ſmejali. Baron I. ſtopi k’ njim in njim po nemſhko rezhe: Kjé je kaka hiſha, de bi ſe ljudjé ſklizali priti pomagat. Nevedni paſtirji niſo nizh vedli odgovoriti, ker niſo vedli kaj jih vpraſha. Na to klizhejo Pauleta rekozh: Paule! pojdi ſim, ti snaſh nemſhko, nam boſh povedal kaj ta goſpod vpraſha. Paule hitro pertezhe, ſe lepo ponishno odkrije in pravi: Goſpod shlahten kaj bi radi? Baron rezhe: Fante! povej mi kjé je kaka hiſha, de bi jeſt ljudi dobil, kteri bi mi pomagali kozhijo pervlezhi do vaſi, de ſe kolo naredi, drugazhi ne morem naprej. Paule rezhe: Goſpod, le tukaj dozhakajte, jeſt tezhem hitro domu, bom ſkuſil kmalo ljudi perklizati, proſil jih bom, de vam bodo priſhli pomagat. Naproſil bom ſvojiga goſpodarja in ſhe koga drujiga. Vender preden grem ljudi klizat, dovolite mi, de vaſhimu kozhijashu nekaj na nogo denem, ker vidim de mu slo kri tezhe, utezhi bi mu utegnila preden ljudje pridejo. Paule vsame is torbize nekako seliſhe, kar je smirej per ſebi noſil, ga je kozhijashu na rano poloshil, s’ ruto savesal in mu rezhe: prijatel, sdej pa le prav mirno nogo dershi, kmalo ſe bo kri vſtavila. Sdej Paule hitro ſtezhe domu ljudi klizat. Preden je bila ura okoli, pridejo s’ Pauletam trije moshje, Pauletov goſpodar in pa dva druga ſoſeda, de ſo s’ koli in s’ vervmi kozhijo tako sveſali, de ſo jo ſrezhno do blishnje poſhte pervlékli. Pauletovo séliſhe je kozhijashu toliko dobro ſtorilo, de je shé na kozhijo ſéſti ſmel. Kader je bilo vſe narejeno preden ſe baron in baronka v’ kozhijo vſédeta, rezhe baron Pauletu: Povej, rezi tem moshem, de jih prav lepo sahvalim, ki ſo mi pomagali, in baron da vſikimu en tolar. Ti pa Paule bodi vedno tako priden pa dober, in dobro ti bo, rezhe baron in mu ponudi tri bele tolarje. Paule pa ſe lepo sahvali in jih nozhe vséti rekozh: Goſpod! moshém ſte sadoſti plazhali, ker ſo vam pomagali, jeſt niſim nizh pomagal, pa tudi nizh plazhila ne vsamem; zhe ſim ſhel ljudi klizat, je bila moja dolshnoſt. Baron na to nizh ne rezhe, tiho ſe vſéde v’ kozhijo in ſe pelje pozhaſu do poſhte.

Ko ſe goſpoda odpeljá, ſo paſtirji Pauletovi tovarſhi, kteri ſo sraven ſtali in sjali, Pauleta sa norza imeli, in ga neumniga imenovali, ker ni hotel dnarjev vséti. Shé pred ſo paſtirji Pauleta is norzhije imenovali fajmaſhtra, sato ker jim je vezhkrat kaj dobriga in lépiga bral, jih vezhkrat ſvaril in opominjal, pa ga niſo hotli poſluſhati hudobni porédni paſtirji. Sdaj ſo mu pa rekli: Ti ſi prav neumen fajmaſhter, takih lépih dnarjev ti je goſpod ponujal, in jih ne vsameſh. Paule pa na vſe to drusiga ne rezhe, ko té beſéde: Zhe ſim kaj saſlushil, mi bo shé Bog plazhal, zhe niſim nizh saſlushil, tudi dnarjev nozhem. Pauletov nar boljſhi prijatel rezhe tovarſhem. Ne sanizhujte Pauleta, kdo vé kaj ſhe bo is njega. Meni ſo vezhkrat mati doma pravili: Zhe zhlovek komu le vode piti perneſe is dobriga ſerza, ne bo bres plazhila, Bog bo vſe plazhal.

Drugi dan ſe baron in baronka ſprehajata in od neſrézhe poprejſhniga dné ſe pogovarjata. Med vſimi rezhe baron mi nar bolj dopade paſtir Paule, ker je le toliko prijasen in poſtreshin fant. Şamo téga ne vém, sakaj ni hotel nizh vséti, ker ſim mu tolarje ponujal in ſilil. Kako veſelje mu vender moram sato ſtoriti, preden grém od tod. Dobro koſilo bom rékel napraviti, oſhtir mi bo ſvojo kozhijo poſodil in moje konje vprégel, grem in oſhtir s’ mano, de mi hiſho pokashe kjér fant ſlushi, in s’ ſaboj ga bom k’ koſilu perpeljal, de bo s’ nami jédel, to mu bo vézhi veſelje, ko vſi dnarji. Velika zhaſt bo kmetiſhkimu paſtirju ſe v’ kozhii s’ goſpodo peljati, in per goſpodi jeſti. Okoli dvanajſte ure tiſtiga dné ſe perpelja po zéſti kozhija, savije v’ ſtran v’ vaſ, in obſtoji pred hiſho, kjer je Paule ſlushil. Dva goſpoda ſtopita is kozhije, in vpraſhata goſpodinjo: Kjé je vaſh paſtir Paule? Odgovori: ni ga ſhe domu, paſe, kmalo mora priti, ker blisha ſe poldne. Baron in goſpodar poſhte ga zhakata de pride. Ko pride Paule, ga v’ kozhijo poſadita in s’ ſabo na poſhto peljata. Po poti vpraſha Paule ponishno: Goſpodje! kam me peljate. Baron mu odgovori: Ne boj ſe, ti ſi meni slo uſtrégel, ker ſi ſhel ljudi klizat takrat ko ſim jih nar bolj potrebovàl, plazhila nizh niſi hotel vséti, sato boſh daneſ s’ nami jédel in pil, in ſe po goſpoſko goſtil. Paule ſe ſladko poſméja in ſe sahvali ponishno sa toliko zhaſt. Boljſhi ſe mi sdi, je rékel ſe v’ kozhii peljati in per goſpodi jéſti, kakor ſhe toliko tolarjev, poſébno ko je vidil, de ſo drugi paſtirji njegovi tovarſhi sa njim sjali in ſe zhudili. Vſe je shé bilo perpravljeno, ko ſe perpeljata baron in poſhtni goſpodar v’ kozhii s’ Pauletam. Kar k’ misi ſédejo, ktéra je bila polna nar boljſhih jedí, in dobriga ſladkiga vina. Goſpôda sazhne hitro jéſti, Paule pa debélo gléda in ſe nozhe k’ misi uſéſti, kamor ſo mu odkasali. Baron mu rezhe: Paule! uſédi ſe in s’ nami jej, kolikor ſe ti bo poljubilo. Paule rezhe ponishno: Ne samerite, gnadlivi goſpod baron, ſej niſte ſhe molili, pa she jeſte. Meni ſo mati slo saterdvali vſelej pred jedjo in po jédi moliti, in ſe ſpomniti dobrotnika, kteri nam darove daje. Vezhkrat ſim ſliſhal: Kdor pred jedjo in po jédi ne móli, je shvini enak. Per tih Pauletovih beſédah ſe vſi ſpogledajo, in hitéli ſo moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraſha baron Pauleta: Povej mi nar pervo, sakaj niſi od mene nizh hotel vséti, ker ſim ti lepe dnarje ponujal? Paule odgovorí veſ brihten naravnoſt bres hinavſhine: Goſpod baron shlahtni! Sato niſim hotel nizh od vaſ vséti, ker ſim obljubil sveſto ſe dershati po nauku ſvoje matere in po naukih duhovnov. Mati ſo me lepo uzhili in mi vezhkrat rekli, poſebno takrat ko ſim ſe od njih lozhil, de sa vſako majhno rezh ne plazhila tirjati, kar ſe komu ſtorí. Kdor bo od ljudi sa vſako rezh na ſvétu plazhan, ne bo na unim ſvetu nizh plazhila doſégel. Duhovni paſtirji naſ uzhijo: Zhe zhlovek posherk mersle vode blishnjimu s’ dobrim ſerzam poda, bo per Bogu plazhilo imel.

Na to rezhe baron: Paule! pridni fant, le tak oſtani in ſrezhen boſh, Bog te ne bo nikoli sapuſtil. Tudi goſpej baronki je bil Paule slo uſhezh, sato ga prijasno vpraſha: Kako je to fante, ker ſi tako brihten in dobro glavo imaſh, sakaj pa v’ ſholo ne hodiſh, de bi ſe kaj vezh nauzhil. Per tem vpraſhanji ſo ſe Pauletu ſolsé ulile in globoko sdihne rekozh: O dobra goſpa! Rad bi bil hodil v’ ſholo, pa ni bilo mogozhe; zhaſt Bogu, de ſim ſe toliko nauzhil. Nato ob kratkim vſe rasloshi, kako ſe je s’ njegovimi ſtarſhi godilo, de ſo bili od vſih sapuſheni, bres pomozhi ſo mogli iti po ſvétu. Goſpa tiho rezhe baronu: Prav dober in prijasen ſe mi ta fant sdi, nama ni Bog otrók dal, kaj ko bi ga sa ſvojiga vséla, dobro délo bo to, in is fanta sna ſzhaſama kaj biti. Baron rezhe: Ravno ta miſel je tudi moja. Vséla ga bova, sanj ſkerbéla, in ga dala uzhit, ker je brihten. Bog bo nama to povernil zhe ne na tem pa na unim ſvétu. Vender fanta moram pred vpraſhati, ali bo per volji s’ nama iti. Baron poklizhe Pauleta rekozh: Paule! bi li ti sapuſtil ſvojo ſlushbo in ſhel s’ nama delezh — v’ némſhki gradez? Tam ſe boſh lahko uzhil, v’ ſholo boſh hodil. Paule odgovori: Oh gnadlivi goſpod baron, grosno rad bi ſhel, pa ne vém zhe bo v’ to moj goſpodar pervolil, bres pervoljenja ne ſmem in ſe ne ſpodobi.

Lepo je to, rezhe baron, vſhezh mi je, híti tedej domu, proſi pervoljenja, in zhe te bodo puſtili, pridi povédat, in vsamemo te s’ ſeboj. Paul hvaléshno kuſhne roko baronu in baronki in gré. Veſ veſél pershvishga domu, ko v’ hiſho pride mu rezhe goſpodar: No, ſi kaj pernéſel domu? Paul rezhe: Oh ozhe! ta goſpôda me je tako obdarovala, de ſhe ne eden tako, ſim le priſhel hitro vaſ proſit, de mi dovolite vséti, kar mi ta dobra goſpoda ponuja. Ne bodi vender tako perproſt, pravi goſpodar; vsemi kar ti kdo da. Boſh pa shé ſpet kaj neumniga naredil, kakor vzhérej, ko niſi hotel tolarjev vséti; pa vender povej, kaj ti je goſpoda ponudila? Baron in baronka ſta me nagovorila, de me s’ ſaboj vsameta, zhe hozhem iti, pa ſim rékel: Rad grém, vender pred ne obljubim, de vaſ sa ſvet in sa pervoljenje proſim. Şrézhen Paule, rezhe goſpodar, ſrézha te iſhe, ne ſpuſti je is rok. Sdej ſposnam, de niſim prav ſtoril, ker ſim te vzhéraj krégal, sato ko niſi hotel ponujanih tolarjev vséti. Tvoje dobro ſerzé, in tvoja perpravnoſt blishnimu pomagati ti je Bog hitro povernil. Pojdi bersh k’ dobri goſpodi nasaj, rezi de s’ veſeljem dovolim, de te vsamejo. Pa zhakaj, de bo bolj gotovo, grém s’ tabo, de te isrozhím.

Paule in goſpodar greſta goſpodi naproti, ktéra ſe ravno po zéſti ſprehaja. Paule ſe od délezh odkrije in proſi goſpodarja tudi tako ſtoriti. Kader blishej prideta, ſe Paule ponishno perkloni, in gré obéma roko kuſhniti in rezhe: Moj goſpodar me ràd puſtí; de je réſ, je ſam priſhel prizhevati; proſim sdej, de bi me s’ ſaboj vséli, in obljubim vam veliko veſelja narediti, ker bom vſe rad ubogal in ſtoril, kar mi boſte ukasali. Dobrote ne bom nikoli posabil, védno vam bom hvaléshen. Baron in baronka ſta rekla: Prav je to, le priden bodi, in nizh hudiga ti ne bo. Paule je prezej per goſpodi oſtal, goſpodar veſ samiſhljen domu gré.

IV.
Paule ſholar v’ némſhkim gradzu.
[uredi]

Drugi dan je bila kozhija shé popravljena, goſpoda gré naprej in Paule s’ njo. Teshko mu je bilo per ſerzu sapuſtiti domazho deshelo, in iti v’ ptuje kraje med ptuje nesnane ljudí. Pa ſi je miſlil, Bog je povſod, zela semlja je njegova. Dobrotljiviga Boga ſim ſi sa ozheta sbral, in moj dobrotnik goſpod baron bo moj teleſen ozhe. S’ takimi miſlami sapuſtí Paule rojſtno deshelo. O malim Şhmarni je priſhel Paule s’ ſvojo goſpodo v’ nemſhki gradez. Baron je prezej ukasal mu lepe goſpoſke oblazhila narediti. Dal mu je poſebno kamerzo, kupil mu potrébne bukve in ga potem pelje sapiſat v’ ſholo. O vſih Şvetih je jel Paule hoditi v’ pervo latinſko ſholo. Tako ſe je uzhil, de ſo ſe vſi uzheniki nad njegovo rasumnoſtjo savséli. Nar pervi je bil med vſimi ſholarji ſvojimi tovarſhi. Doma ſe je pridno uzhil, goſpodi per misi ſtrégel, in vzhaſi drushini is kakih lépih bukviz svezhér kaj bral. Molil je tako rad in vſelej tako andohtlivo, de ſo ſe vſi nad njegovim sadershanjem rasgledovali. Od perviga do sadnjiga ſo ga per hiſhi vſi radi iméli. Şrézhno je tako shivel v’ hiſhi ſvojiga dobrotnika. S’ ſvojimi ſholſkimi tovarſhi ſe ni veliko pezhal. S’ enim je bil prav prijatel, Avguſhtin Sorman po imenu, kteri je bil shlahtniga rodu is Dunaja doma, tudi priden in brumen mladenzh. Po neſrézhi ſo Avguſhtinovi ſtarſhi ob ſvoje velíko premoshenje priſhli; ſama grajſhina bliso Dunaja jim je ſhe oſtala, savoljo ktére pa je ſhe pravda tekla. Med tem ſo Avguſhtinovi ſtarſhi pomerli, in sdaj je bil Avguſhtin tako réven, de le is dobrot ozhetovih prijatlov je v’ Gradzu shivel, kteri ſo mu v’ ſholah pomagali. Zéle tri léta je bil Paule Şvetin vedno veſél, lepo rejèn in sali mladénzh. Védno je Boga hvalil; de mu je tako dobriga ozheta nameſtil, ker ſvojiga praviga Ozhéta nikoli ni posnàl. Zheterto léto je Paule jél klavern hoditi in shalosten biti, pa ſhe bolj po goſto moliti. Vezhkrat od barona vpraſhan, kaj mu je, le odgovorí: Shaloſten ſim, ker vidim marſktériga, de ſe mu hudo godí, meni pa je dobro. Vſakimu bi rad pomagal, kakor ſte vi meni pomagali. Baron vpraſha tudi druge poſle per hiſhi, s’ ktérimi je Paule jédil, zhe vedo sakaj Paule hujſha. Rekli ſo mu: Paule mora hujſhati, on grosno malo jé, vezh ko polovizo ſi vſelej perhrani, v’ popir savije, pa nekam ſkrivaje nóſi, pa nobeden ne vé kam. Drugi dan ga baron hitro ko ſo odkoſili poklizhe, in ga poſhlje pol ure delezh po opravilu. Med tem greſta baron in baronka prejiſkat Pauletovo ſkrinjo, ſe hozheta preprizhati, ali je réſ, kar drushina od Pauleta perpoveduje. Reſ najdeta v’ ſkrinji pod oblazhili saviti koſiz meſá, malo kruha in pa malo ſira. Kaj bova sdej ſtrila s’ Pauletam vpraſha baronka ſvojiga goſpóda? To je nehvaleshnoſt! Bolj pametni baron pa rezhe: Ljuba moja! tiho bodi, kar v’ miſli mu ne vsemi, dershiva ſe, kakor de bi nizh sato ne védila, ſhe danſ bova svédila kam nóſi, potem bova s’ njim govorila. Baron ſkrivej ukashe enimu ſvojih ſlushabnikov, ſhe danſ sa Pauletam iti, kader pojde v’ ſholo, in od délezh sveſto sa njim ſlediti, kam bo ſpravljeno meſo, krùh in ſir neſel. Paule pride kmalo domu, po navadi sveſto opravi, kar mu je nalosheniga. Vsame bukvize in ſkrivej pobaſhe v’ arshete ſpravljeno jed, in gré v’ ſholo. Baronov ſlushabnik ga od délezh pasi, gré sa njim, bres de bi ga bil Paule vidil. Préden gré v’ ſholo, ſkozhi hitro v’ vesho ene hiſhe ne delezh od ſhole in gré po ſhtengah, pod ſtrého v’ kamerzo, kjer je eden njegovih ſholſkih tovarſhev bolan leshal. Hlapez lése tiho sa njim in poſluſha per vratih, kaj ſe pogavarjata. Toliko je ſliſhal hlapez Pauleta govoriti: O ljubi moj prijatel! Danſ ſim ti ſhe pernéſel, ſmiliſh ſe mi, ne vém ali ti bom mogel vezh kaj perneſti; sdi ſe mi de ſo me jéli pasiti, in ſposnovati, de ti kaj perneſem. Bolnik pa na poſtlji ni drusiga kakor na glaſ je jokal, in rekel: Oh, zhe me ſhe ti sapuſtiſh, moram od vſiga hudiga umréti. Paule ga je pa troſhtal in ga opominjal v’ Boga saupati. Vezh hlapez ni ſliſhal, hitro je ſhel ſtrani, de ga Paule ni videl, gré domu in baronu vſe pové, kar je ſliſhal in ſi je hiſho dobro samerkal. Baron, ker je vedil, de mora Paule sdej zéle dvé uri v’ ſholi biti, ſe napravi, gré, hlapez mu mora iti tiſto kamerzo pod ſtrého pokasat. Kader noter ſtopi, vidi na goli ſlami leshati bolniga révniga ſholarja, vezh merlizhu kakor shivimu zhloveku podobniga. Baron rezhe bolnimu ſholarju: Svédil ſim, de ſi réveſh in veliko pomanjkanje terpiſh, torej ſim priſhel te obiſkat in ti pomagat, vender mi povéj nar pervo, kako ſe ti pravi in kdo ſo bli tvoji ſtarſhi. Bolnik odgovorí, pa tiho, ker je bil ſlab: Avguſhtin Sorman mi je imé; moji ſtarſhi ſo bli slo premoshni, pa ob vſe ſo perſhli, ſama grajſhina je ſhe oſtala, sa tiſto pa ſe moji ſhlahtniki pravdajo, de je mende nikoli ne bom imel deſi meni gré jerbati po ſtarſhih. Pomagati mi nobeden nozhe. Dokler ſim hodil, ſim per dobrih ljudéh kaj dobil, sdej pa ſim ſirota, ne morem ſe ganiti is poſtlje, nikogar ni, de bi mi kaj pomagal. O Bogu ſe uſmili, je sazhél sdej bolnik jokati, s’ grosno nadlogo me je Bog obiſkal vſe me je sapuſtilo. Imel ſim ljubiga prijatla Paula Şvetina po iménu, on mi je vſaki dan kaj jéſti pernéſel, kar je ſam perſtradal, in mi je vezhkrat preſtlal. Ravno danſ mi je pa povédal, de ne bo mogel mi vezh perneſti. Rad bi ſtoril pa ne more. O goſpod! ne samérite, ne vém, kdo ſte, kaj ſte, ſam Bog vaſ je pernéſil mi pomagat, proſim vaſ, de mi nekoliko jedi poſhljete, zhe ne, moram od hudiga umréti. Bog vam bo obilno poplazhal kar mi boſte ſtrili, zhe vam drujiga ne bom mogel poverniti, bom sa vaſ molil. Ushalilo ſe je dobrimu baronu viditi mladénzha tako sapuſheniga in pa shlahtniga rodu. Şkrivéj ſi je ſolsé is ozhi obriſal, in mu ni drujiga rékel, kakor obljubil mu je poſhiljati dobrih jedí, in gré. Ko baron domu pride, vſe kar je vidil ſvoji goſpéj pové. Veſ shaloſten je bil Paule, ko is ſhole domu pride. Baron ga poklizhe, ko Paule bukve is rok déne. Hitro uboga, gré k’ baronu, kteriga najde na sloshnimu ſédeshu in goſpo sraven njega. Kaj bodo ukasali gnadlivi baron, vpraſha Paule ponishno. Baron ſe dershí ſerdito in rezhe. Paule! sakaj ſi nehvaléshen? Ne véſh, de ſim ti veliko dobriga ſtoril, sakaj sdej ſkrivej od hiſhe noſiſh, in mi ſhkodo délaſh? Vſe vém sdej, kako ravnaſh, vſelej v’ ſholo gredé polne mavhe nabaſheſh jedí in odneſeſh. Vezh ne moreſh sdaj ſkrivati in tajiti, povéj sakaj to delaſh? Paule veſ bled in prepaden ponishno odgovorí kakor ſe ſpodobi goſpodu odgovarjati, in rezhe: gnadlivi goſpod baron, moj ozhe! moj dobrotnik! proſim de mi dovolite odgovoriti. Baron rezhe, govori: Ne tajim, sazhne Paule govoriti, de ſim vezhkrat néſel jedí od hiſhe, pa niſim nizh ſhkode ſtoril. Perſtradal ſim, ſvojim uſtam ſim pertergal, de ſim révnimu bolniku, tovarſhu néſel. Nar manjſhi rezhí niſim vsél od hiſhe drujiga, kot kar ſim ſi jedí pertergal. Vam ſhkodo in krivizo délati, mi véſt ne dopuſtí. Vaſ sa drujiga proſiti ſi niſim upal, ker ſhe sa té dobrote, kar mi jih ſtoritè, ne bom mogel nikoli sadoſti sahvaliti. Tovarſh ſe mi je slo ſmilil; miſlil ſim, ker ſte vi meni toliko dobriga ſtorili in mi toliko pomagali, ſim tudi jeſt dolshan, zhe morem kaj drugim pomagati in jim dobriga kaj ſtoriti. Baron in baronka ſta ſe k’ videsu nékaj zhaſa jésno dershala, pa sdej nizh vezh niſta mogla, obéma ſo ſe ſolsé uderle, in ſta djala: Ne boj ſe Paule! Vſe nama je snano, kako ſi ravnal. Rada ſva te do sdej iméla, pa veliko rajſhi te bova sanaprej. Bodi védno tako dober in svéſt in uſmiljen, Bog ti bo ſrézho dal. Eden sa drugim ga objameta. Sdej ſi naji ljubesnivi ſin, od daneſ ne boſh vezh per drushini, ampak per nama jédel, in karkoli boſh poshelil, le rezi in boſh vſe imel. Prav ſtoriſh, zhe réveshem pomagaſh to ti bo prav hodilo. Pojdi sdej hitro k’ ſvojimu bolnimu tovarſhu in ga rasveſeli, glej vſe to mu boſh neſel: Nato Baron pelje Pauleta v’ kamro, kjer ſta she perpravljena bila dva hlapza, ktera ſta neſla eden poln jerbaſ dobrih jedí; in ſladkiga vina, drugi pa mehko poſtljo. Odrajtaj hitro vſe to bolniku in mu rezi: tiſti goſpod, ki te je obiſkal, ti vſe to poſhlje, in tudi sanaprej, kar boſh potrebval, boſh dobil. Drugi dan poſhlje goſpod tudi ſvojiga sdravnika ali dohtarja k’ bolniku, kateri je tako dolgo k’ njemu hodil, de ga je osdravil. S’ kakim veſeljem je Paule ſhel s’ hlapzama k’ ſvojimu bolnimu prijatlu, ſe ne da dopovedati. Komej ſtopi v’ bolnikovo kamerzo, mu hitro osnani rekozh: Hvali Boga, ljubi moj prijatel, on je vidil tvoje ſolsé, s’ uſmiljenim ozheſam te je poglédal, in sdaj ti pomanjſha tvojo révſhnoſt. Lej moj Goſpod ti poſhlje jedí dobre in sdrave bolniku, in vina. Tudi poſtljo mehko, ktere slo potrebujeſh. Karkoli boſh potrebval ſhe sa naprej, boſh prejél. Moj dobri goſpod, moj ozhe, je obljubil sato ſkerbéti, de osdraviſh. Glej de réſ Bog nobeniga ne puſtí od hudiga konz vséti, ktéri v’ njega upa. Bolnik ni mogel na vſe to nizh odgovoriti drujiga, kakor ozhí je proti nebéſam obernil rekozh: O dobrotlivi Bog! niſim vréden tolike dobrote, poverni obilno mojimu dobrotniku, jeſt mu ne morem poverniti. Vſaki dan je potem Paule ſmel obiſkati ſvojiga bolniga prijatla in mu neſti kar je poshelil. V’ pol léta je osdravíl, in ſpét k’ mozhi priſhel. Perva pot bolnika Avguſhtina po bolésni je bila v’ zerkev. Pred vélikim altarjem je pokléknil in tako sveſto molil in Boga hvalil sa sdravje, de je bil veſ v’ Boga samiſhljen. Ker je bilo to popoldne in nobeniga zhloveka ni bilo v’ zerkvi, je tudi na glaſ molil. Med tem ko Avguſhtin veſ v’ andohti vtopljen ſerzhno móli, in Boga hvali, prideta dva ptuja goſpóda v’ zerkev ogledat jo snotrej. Tiho ona hodita, Avguſhtin jih ne vidi, le naprej móli na glaſ. Te beſéde ſta goſpóda ſliſhala, ki jih je govoril: Dobrotlivi Bog! Zhe je tvoja ſvéta volja ohrani mi sdravje in daj mi perloshnoſt toliko perſlushiti, de bom samogel kaj poverniti dobrotnikam. Ptuja goſpóda Avguſhtina glédata in ſe nad njegovo molitvijo isgledujeta; niſta ga hotla motiti, pa rada bi ga bila vidila in svedila, kdo de je. Ko zerkev oglédata, greſta vun in per vratih zhakata molivza mladénzha. Kader pride mu rezheta: Ptujza ſva, is Duneja prideva, ali nama samoreſh kaj od té zerkve povédati? Koliko je ſtara, ali kaj ima drugih shlahtnih dragih rezhí. Avguſhtin odgovorí modro: Rad bi vama povédal, pa ne morem nizh vediti, ſe niſim nikoli sato pezhàl, ſim ſholar, ſim ſe le uzhil. Slo ſim bil bolan, pa mi je Bog ſpét sdravje dal, sato ſim ga perſhel danſ na pervo ſemkej sahvalit. Nato rezhe eden ptujih goſpodov. Tudi mi dva ſholarja iſheva, imava mu nékej slo veſéliga povedati, morebiti bi nama ti samogel povedati, kjé ga najdeva. Avguſhtin odgovorí: Kmalo ga bomo naſhli, zhe mi le hozheta povédati, kako mu je imé, in kako ſe piſhe. Goſpod odgovori: Şholarju, ki ga iſheva, je imé Avguſhtin, piſhe ſe Sormann. Avguſhtina ſhe od bolésni ſlabiga per tej beſédi rudézhna ſpreleti, in pomolzhí, miſli ali bi povédal ali ne, de je on tiſti ſholar. Vender rezhe: Moja goſpóda! zhe téga ſholarja iſheta, moram vama povedati, de ſim jeſt. Proſim vaj, povejta mi kaj imata meni osnaniti. Goſpóda rezheta: Ti ſi ſhe ſlab od bolésni, idimo na tvoj dom, tam ti bova povédala in piſmo pokasala. Ne grém pred domu, pravi Avguſhtin, de opravim kar ſim obljubil, de grém sahvaliti ſvojiga dobrotnika, barona I. Prav je pravita goſpóda, grémo vkup; tudi midva ſva s’ baronam snana. Avguſhtin sahvali barona ponishno sa vſe dobrote in mu roko kuſhne rekozh: Bog vam poverni, drujiga vam ne morem poverniti; molil pa bom sa vaſ. Zhe bi kdej priloshnoſt imel, kterimu vaſhih kaj pomagati, bom s’ veſeljem ſtoril, vaſhih dobrot ne bom nikoli posabil. Sdej ſtopi eden dunajſkih goſpódov in mu pokashe piſanje, kar Avguſhtinu gré. Baron bere naglaſ. Sapiſano je bilo: Pravda je konzhana, krivizhni shlahtniki Avguſhtina, kteri ſo ſe bili grajſhine polaſtili, ktera po pravizi Avguſhtinu Sormanu gré, ſo pravda sgubili. Avguſhtin je pravi njéni goſpodar, njemu ſe mora prezej dati. Ker ſe pa ne vé, kjé je, ſe mora po vſih méſtih iti iſkat, de ſe najde in v’ ſvoje domovíno perpelje. Ta dva dunejſka goſpóda ſta bila dva beſednika, ktéra ſta ſe sa Avguſhtina vlekla in mu ſrézhno grajſhino in vſe veliko premoshenje ohranila. Torej ſta ſama priſhla ga iſkat in mu to veſelje osnanit. Vſi ſo ſkup per baronu oſtali, in ſe goſtili.

Baron je tudi bil veſél nad to sgodbo. Nar bolj veſél pa je bil Paule Avguſhtinov tovarſh, vender ſe mu je teshko sdelo ſe lozhiti od ſvojiga prijatla. Zél téden ſo bli vkup per baronu. Şédmi dan pa gré Avguſhtin s’ dvéma goſpodama na ſvojo dobljeno grajſhino. Kader ſta ſe lozhila Paule in Avguſhtin ſo bile Pauletove sadnje beſede: Bratez! v’ nadlogah ſi v’ Boga saupal; v’ ſrézhi na Boga ne posabi. Avguſhtin obljubi in ſe lozhita. Vezhi dél je réſ: Prijatel, kader je ſpred ozhí, je kmalo is ſerzá. Prijatel je dober, dokler kaj pomaga; ko ga pa ne potrebujemo, nam je malo sanj mar. Tako je bilo tudi per Avguſhtinu. Posabil je na ſvojiga Pauleta, kakor tozhaj na egiptovſkiga Joshefa. Vezh ſe ni nanj ſpomnil, nikoli mu ni piſal nikoli nizh ſporozhil. Paule ni vedil ali Avguſhtin shivi ali kam je preſhel. Nizh ni ſliſhal ne od njega, ne od njegove grajſhine. Paule ſi miſli, tako je na ſvétu. Vender ga isgovarja in miſli, ali nima zhaſa ali pa je bolán.

Pauletu je bilo sdaj per ſvojim kruſhnim ozhétu Baronu I. slo dobro. Imel je karkoli je poshelel. Goſpod in goſpa ſe niſta ganila, ne ſtopinze niſta ſtorila bres Pauleta. Pravi ozhe in prava mati ne moreta bolj ljubiti ſvojiga laſtniga otroka, kakor ſta ona dva Pauleta ljubila, sato ker ſta vidila de ima Paule shlahtno duſho, dobro ſerzé, in zhiſto nedolshnoſt. Veliko veſelje ſta iméla nad njim. Sraven je bil védno nar pervi po vſih ſholah. Sdej je bil v’ ſédmi ſholi, pa vedno veſ ponishin in poſtréshin. V’ taki ſrézhi Paule vender nikoli ni bil prav veſél, ampak védno samiſhljen in od dné do dné bolj shaloſten. Kolikokrat ſta ga goſpod in goſpa vpraſhala: Sakaj niſi Paule nikoli prav veſél in dobre volje. Lej s’ nama gréſh v’ vſako hiſho k’ vſaki goſpodi; ſej ti dava kar hozheſh; kaj ti vender manka. Paule pravi na ravnoſt bres hinavſhine: Ravno to me déla shaloſtniga, ker ſe mi sdej prevezh dobro godí. Bojim ſe, de me bodo ſpét nadloge sadéle. Zhaſna ſrézha je ſpremenliva, nizh ji ni prav upati, in ſe nanjo saneſti. — H’ konzu drusiga léta, ko je Paule ravno oſmo ſholo ſkonzhàl, s’ naglo ſmertjo umerje njegov goſpod baron bres teſtamenta. Vprizho tréh prizh je ſhe te beſéde rékel: Vſe sa manoj jerba moja goſpa, in Pauleta ne ſmé posabiti. Drusiga vezh ni mogel narozhiti. Grosno shaloſt je obzhutil Paule v’ ſvojim ſerzu ob ſmerti ſvojiga ozhéta, ſvojiga dobrotnika. Şhe hujſhi pa je shalvala njegova goſpa. Ni ſe dala utoloshiti. Od prevelike shaloſti je sboléla in zhes oſem dní tudi umerla bres vſiga teſtamenta, kar beſédize ni narozhila. Prezh je bila sdej Pauletova ſrézha. Shlahta lakomna je vſe pobrala, in Pauleta is hiſhe ſpodila rekozh: Ti ſi she doſti ranzimu baronu posherl, sdaj ſe poberi kamor hozheſh. Lahko bi bil ſi kaj od premoshenja vsel, v’ bolesni ſvoje dobrotnize, pa ni hotel, ker zhiſto je hotel iméti ſvojo veſt. Vedel je, de po krivizi dobljeno blago nikoli ne tékne. Mogel je iti prasen od hiſhe, toliko je vsél, v’ kar je oblézhen bil. Kam ſe zhem djati, je rékel ſam per ſebi? Bog mi je vsél dobrotnike, ſpét ga nimam zhlovéka, de bi mi pomagal v’ vézhi ſhole ſtopiti, in ſe ſhe kaj dobriga uzhiti. Sahvalim Boga, de ſim ſe toliko nauzhil, ſhel bom sdaj ſlushbe iſkat po grajſhinah; morebiti najdem ſpét dobre ljudi, de mi ſlushbo in potrében shiveſh dado. Drugi dan prezej Paule sgodej vſtane in ſe napravi. Préden ſe na pot poda, gré préd v’ zerkev, je bil per ſ. maſhi in je saupljivo molil in Boga proſil, de bi mogel priti k’ ljudém, kjer bi mogel poſhteno in pravizhno shivéti per njih, in je obljubil sveſto ſe vſelej vſaziga gréha varvati. Kader je odmolil, vsame bukvize in palizo, pa ſe na pot poda, drusiga ni imel s’ ſaboj vséti, vender veſél je bil, ker je néſel s’ ſaboj nedolshno ſerzé.

V.
Paule najde ſvojiga prijatla Avguſhtina.
[uredi]

Ko ſe je Paule na pot ſpuſtil in premiſhljeval, kam bi ſe obernil in ſhel ſlushbe iſkat, je naravnoſt proti Dunaju poméril. Rékel je ſam per ſebi: Dunaj je velíko meſto, velíko je tam ljudí, ſhe zhes tri ſto tavshent jih je; gotovo je tudi med tolikim ſhtevilam veliko dobrih in uſmiljenih. Kdo vé, zhe ne najdem kakiga dobrotnika, de mi pomaga ſhe vikſhi ſhole isdélati? Nékaj pa, ker ſim shé veliko ſe nauzhil, bom ſam ſi perſlushil, bom otroke uzhil. Paule gré pozhaſu, pot mu je bila teshavna, ker ni bil vajen, védno je mogel pozhivati. Kmalo ga je tudi pomanjkanje sazhelo nadleshvati. Ker je Paule ponishin bil, je svezhér ſhel vſelej v’ kako kmétiſhko hiſho, kjer je vezhi dél dobre ljudi naſhel. Kaj lépiga njim je bral is bukviz, ali pa tudi kaj povédal. Radi ſo ga poſluſhali s’ veſeljem ga prenozhili, in mu vezherjo in sjutrej koſilo dali, bres de bi bilo tréba kaj plazhati. Oſhtarije ſe je vſelej rad ogibal tudi dokler je ſhe dnarje imel. Şrezhno pride Paule bliso Dunaja, vezh ni bil ko ſhe ſédem ur od njega, pa teshko je shé hodil. Is vélke zéſte ugléda lépo velíko grajſhino na lepim selenim grizhi, dobro uro od zéſte. Popoldne je shé bilo; nameſt naprej po zeſti iti, savije v’ ſtran in gré proti grajſhini; miſlil je, morebiti goſpodar grajſhine ravno kakiga piſarja, ali kakiga uzhenika sa otroke potrebuje. Ali pa mi sna kam drugam ſvetvati. Paule pride do grajſhine veſ trudin, ſe uſéde na klóp pred gradam, in zhaka de bi ga kdo ogovoril. Ker nobeniga ni bilo, gré v’ grajſhino, in najde hiſhnika dobro rejeniga, ktéri je she od délezh sakrizhal: Kaj hozheſh, kaj iſheſh tukej? Paule odgovorí: Şholar ſim oſme ſhole, od vſih sapuſhèn. Drusiga nimam, kakor ſholſke ſprizhvanja, kako ſim ſe uzhil in sadershal. Proſim vaſ, zhe bi potrebvali, me v’ ſlushbo vséti. Hiſhnik mu rezhe ojſtro: Goſpóda ni doma, pa vém de nobeniga ne potrebujemo, poberi ſe. Paule pravi, vſaj toliko mi dovolite, de tukej prenozhim. Posno je she, ne vém kam iti, ſhe nikoli niſim bil v’ tem kraji. Hiſhnik savpije. Nizh ne, meni je goſpod prepovédal takih potepuhov pod ſtrého iméti. Dobodi kjer moreſh, de pod ſtrého prideſh. Kuharza! daj mu malo zherniga kruha, pa nej ſe hitro ſpravi. Kuharza je vſe to vidila in ſliſhala. Slo ſe ji je Paule ſmilil, miſlila je, morebiti je poſhtèn zhlovek, pa ga naſh hiſhnik tako s’ gerdo odshene; vém, de bi goſpod ſam ne bil tako s’ njim ſtoril, sato ko je Paule she oſme ſhole ſholar. Torej kuharza pelja Pauleta v’ ſvojo kamerzo, mu da dobriga kruha, nekaj pezheniga meſa, in mu sraven dve petize v’ dar da, rekozh: Tukaj imate prijatel vezherjo, petize pa bote imeli od poſtlje plazhati in pa sa maſliz vina. Podajte ſe do perve kajshe, tam je moja teta, pojdite noter in tam prenozhite, gotovo bodo vaſ ſprejéli. Paule gré in po poti ſpremiſhluje. Lejte, ſi je miſlil, ta ki ima priliko dobro ſtoriti, je terdiga, neuſmiljeniga ſerzá, dobre uſmiljene duſhe pa na tihama dobro délajo. Bog poplazhaj uſmiljeni shénſki, ki mi je pomagala s’ dobrim ſerzam. Neuſmiljenimu hiſhniku pa naj Bog terdo ſerzé omezhi, de bi proti drugim ubogim ne bil tako neuſmiljen, kakor je bil proti meni. Nizh hudiga mu sato ne pervoſhim. Paule gré do kajshe, kakor mu je kuharza povédala. Tmà je she bila, poterka na vrata, próſi, in ljudjé ſo ga radi prenozhili. Vpraſhali ſo ga sakaj ni v’ grajſhini prenozhil. Paule pa, ker nikoli ni opravljal, je rékel: Kuharza mi je k’ vam ſvétvala. Svezhér je Paule ljudém mnoge lepe rezhí perpovedovàl, vſi ſo ga radi poſluſhali. Goſpodar je rékel: Danſ ſte nam pazh prav priſhli, ker ne ſmémo iti ſpat, préd de ſe bo Goſpod grajſhine memo peljal. On je naſh goſpod, kajsha je njegova, puſtí naſ noter prebivati, de mu kaj poſtréshemo. Ravno danſ ſe je peljal ſoſédno goſpôdo obiſkat, svezher ſe bo memo peljal, naſ eniga poklizal, de ga do grada ſprémi in mu ſvéti, ker pot ni ſhe udelana. Paule vpraſha goſpodarja: Povejte mi prijatel: Kako ſe vaſhimu Goſpodu pravi, kako mu je imé, ali je ſtar ali mlad? Mosh pravi: Imé mu je Avguſhtin, perimk ima Sormann. Mlad je, ravno letaſ ſe je oshenil, in torej je ſhel s’ ſvojo goſpo v’ ſoſédno grajſhino vaſ. Zhudno ſe je s’ naſhim goſpodam godilo, veliko bi imel vam povedati, pa meni ſe sdi, de ravno ſe pelje: Komej mosh isgovorí kar kozhjaſh savpije: Urban! tako je bilo tiſtimu kajsherju imé, hiti poſvetiti, goſpod ſo ſe perpeljali. Paule hitro vsame laterno, in rezhe kajsherju: Puſtíte mene, grém jeſt nameſt vaſ poſvétit goſpodu, zhe vam je prav. Kajsher pravi, slo mi uſtreshete, pojdite ſrézhno, zhakali vaſ bomo s’ luzhjo de nasaj pridete. Paule ſprémi grajſhaka do doma, dobro ga je posnal, pa ſe mu ni hotel rasodeti, zélo pot je molzhal, le toliko je povedal, de je ſholar in de bo prenozhil v’ kajshi. Goſpod ni vezh porajtal, pride domu, ſkozhi is vosa, pélje sa roko ſvojo sheno in gre v’ sgornje kamre. Drusiga ni rékel, kakor hiſhniku je ukasal dati kosarez vina ſholarju, ktéri mu je poſvétil. Sdaj je Paule premiſhljevàl, kako bi narédil, de bi s’ goſpodam govoril, in ga ſkuſhal, ali ga bo hotel posnati ali ne, ki mu je toliko dobriga v’ bolésni ſtoril. Kuharza je bila bersh per Pauletu, in ga vpraſha kako je to, de je on perſhel poſvétit goſpodu. Potem ko ji je vſe povédal, jo próſi rekozh: Proſim vaſ, pojdite gori k’ goſpodu in rezite jim, de jih jeſt prav dobro posnam, in de bi rad le eno ſamo beſédizo s’ njimi govoril. Kuharza gré in pové goſpodu, kako ſholar, ktéri je perſvétil, shelí s’ njim govoriti. Tudi pové, kako je bil ravno ta ſholar majhno pred od hiſhnika is grajſhine odgnan. Goſpod hitro gré v’ ſpodnjo hiſho, kjer je ſholar zhakal. Ko noter ſtopi, mu rezhe Paule: Avguſhtin, ali me ſhe posnaſh, ali me morebiti vezh ne boſh posnati hotel! Lej! Paule tvoj nekdajni prijatel te je priſhel obiſkat. Avguſhtin té beſéde saſliſhati oſtermí, kar beſédize ne more ſpregovoriti, ker je sdaj Pauleta po glaſu in po beſédi ſposnal. Potem ſtopi k’ njemu, ga objame in kuſhne in pa mu rezhe: Ljubi prijatel! Ne sameri, de ſim ſi puſtil od tebe tako poſtrézhi, de mi ſhe po nozhi ſvétiſh, in niſim védil kdo de ſi. Sakaj ſe mi niſi rasodel? O prijatel, perſerzhni moj prijatel! nikar ne miſli, de ſim nate posabil, ali de bi te posnati ne hotel. Vem de ſi to miſlil, ker ti zéli zhaſ niſim, kar ſva ſe lozhila, nizh piſal, nizh ſporozhil, pa verjemi de ſim bil od velizih opravil in ſkerbí nasaj dershan. Vſaki dan ſim na-te miſlil, in ko bi bil ſliſhal de kaj potrebujeſh, bi bil vſe rad dal. Pojdi s’ menoj v’ gornjo hiſho, de boſh s’ mano vezhérjal in per naſ ſpal. S’ grosnim veſeljem pélje sdaj Avguſhtin ſvojiga nekdajniga dobrotljiviga Pauleta v’ lépe gornje kamre, s’ dragim shlahtnim pohiſhjem napolnjene, in ſvoji sheni vſe pové, koliko dobriga mu je ta prijatel ſtoril. Torej ga je tudi goſpa, Avguſhtinova shena, prijasno ſprejéla, in mu ko ſvojimu bratu ſtrégla. Per vezhérji ſta Avguſhtin in Paule po bratovſko ſe od poprejſhnih zhaſov pogovarjala, in ſe ſpomnila, kako ſe jima je godilo. Sadnizh pravi Avguſhtin: Povej mi vender ljubi moj Paule, kaj te je prineſlo tako delezh, kam greſh, ali kam ſi ſe naménil. Paule mu vſe po verſti rasloshí, kako ſo mu njegovi dobrotniki pomerli. Kako je odgnan bres premoshenja bres pomozhi. Sdaj iſhe ſlushbe ali dobriga zhlovéka, de bi mu pomagal. Sadnizh rezhe: Glej Avguſhtin, tebi ſe je pred hudo godilo, meni je bilo dobro. Sdaj je tebi dobro, meni hudo. Tako je s’ zhaſno ſrezho, golufna je, o de bi le vézhno neſkonzhno ſrézho v’ nebéſih doſégli! Şolsé ſo Avguſhtinu v’ ozhi ſtopile, drusiga ni vezh mogel rezhi, kakor te beſéde: O Paule! ne boſh, ne boſh neſrézhen ne, dokler ſim jeſt shiv. Niſim posabil, de ſi mi shivljenje otél. Per meni imaſh vſe, kar posheliſh, ako bi polovizo moje grajſhine ſi isvolil, ti jo s’ veſeljem dam. Pa od tega ſe bomo jutri pomenili, nezoj gremo ſpat, ker je she posno. Drugi dan ukashe Avguſhtin napraviti dobro koſilo, veliko pojédno in povabi vſe ſvoje prijatle, de bi ſe goſtili in veſelili. Per jédi je vſim povabljenim rékel Avguſhtin: Lejte ta je moj pravi reſnizhni prijatel, moj dobrotnik, ki me je priſhel obiſkat. Perpravljen ſim mu sdaj kar je mogozhe dobrote poverniti, torej vi ſte prizhe, karkoli bo poshelil mu s’ veſeljem dam. Moj hiſhnik pa je vzhérej téga mojiga dobrotnika s’ gerdo od hiſhe odgnal, in ko bi Bog ne bil tako naklonil, in ko bi dobri ljudjé ne bili uſmiljeni do njega, bi jeſt danſ téga veſelja ne imel. Do ſmerti bi me bilo bolélo, ko bi bil svédil de je moj dobrotnik tako neuſmiljeno od moje hiſhe odgnán. Poklizhi hiſhnika, rezhe Avguſhtin hlapzu, ki je per misi ſtrégel, de mu vprizho vſih povém, kar mu gré. Hiſhnik pride, Avguſhtin mu ſerdito rezhe: Posnaſh téga Goſpoda? Sakaj ſi ga vzherej tako s’ gerdo od hiſhe ſtépel? Ako ga ravno niſi posnal, vender bi ne ſmel tako neuſmiljen biti. Lej moj dobrotnik je to, shivljenje mi je ohranil. Kdor ni uſmiljen tudi uſmiljenja ni vréden, torej pojdi, poiſhi ſi ſlushbe kjer hozheſh, per meni nimaſh vezh kruha. Şedem dni ti dam odloga ſlushbe iſkat, ali jo najdeſh ali ne, ſe moraſh ſpraviti. Hiſhnik ſe je sgovarjal s’ nevednoſtjo, in próſi de bi ga ſhe iméli rekozh: Kam zhem iti na ſtaroſt? Kako bomo shivéli, shena otrozi, oh Bogu ſe uſmili! Poberi ſe, savpije nad njim Avguſhtin, sdaj zhutiſh, kako hudo déne neuſmiljenje. Ş’ ſolsnimi ozhmi gré hiſhnik veſ shaloſten, sdihuje, ne ve ſe kam djati, na glaſ joka, njegovi otrozi tudi s’ njim. Ko odide, ſe Paule oberne proti ſvojimu prijatlu Avguſhtinu rekozh: Bog te shivi moj prijatel Avguſhtin, goſpod té imenitne grajſhine. Ne saméri, de te vprizho vſih povabljenih sa beſédo primem. Obljubil ſi mi dati, kar proſim, ne saversi tedej moje proſhnje. Proſim te ſamo to, de hiſhnika ne déneſh ob ſlushbo, ohrani ga do ſmerti. Ne saméri mu, kar je ſtoril, ſej véſh, de bo sanaprej vſe drugazhin. Nikdar bi jeſt ne mogel veſél biti, ko bi savoljo mene kdo neſrézhen bil. Rajſhi hozhem ſhe tóliko révſhino terpéti, kakor k’ neſrézhi blishniga kaj pomagati. Na té beſéde ſo ſe vſi povabljeni rasjaſnili in oveſelili, ker shaloſtni ſo bili per hiſhnikovim ſlovljenji. O shlahtni uſmiljeni Paule! ti ſi nam vſim lep isgled kerſhanſke ljubésni. Gotovo ti bo Bog vſe obilno poplazhal. Tako ſo vſi ob enim veſéli glaſ sagnali, in na sdravje Pauleta in grajſhaka Avguſhtina pili. Dobre volje ſo bili zéli dan in dolgo svezhér. Avguſhtin je hiſhnika obdershal na Pauletovo proſhnjo, in mu obljubil tudi do ſmerti ga iméti. Veſel dan je bil to vſim, kar jih je bilo per gradu, poſebno veſéla je bila kuharza. Tri tédne je oſtal Paule v’ grajſhini. Med tem mu je Avguſhtin vſe nove oblazhila narediti dal, mu vſe potrébne rezhí napravil, in ga potém na Dunaj poſlal. Dal mu je s’ ſabo obilno dnarjev, in liſt, ktériga je piſal do ſvojiga ſtriza, ktéri je bil v’ imenitni ſlushbi na Dunaji. Tako je govoril Avguſhtin ſvojimu prijatlu Pauletu, preden ga je od ſebe ſpuſtil: Ljubi Paule! preshlahtno je ſerzé tvoje! ſhkoda bi bilo sate, ko bi ti v’ kako nevarno ſlushbo priſhel, kjer bi utégnilo tvoje ſerzé ſpazheno biti. Bodi dober tudi sanaprej, in pojdi ſe ſhe uzhit. Pojdi na Dunaj de ſkonzhaſh vſe ſhole, loti ſe uzhenoſti, ktere hozheſh, isvoli ſi ſtan, ktéri te veſelí, jeſt pa te bom s’ vſim potrébnim preſkerbel, kakor ſi bil preſkerbljen per tvojim dobrotniku baronu I. v’ nemſhkim gradzu. Pojdi na ravnoſt k’ mojimu ſtrizu, podaj mu piſmo, in ſprejel te bo s’ veſeljem, in ti bo dal na mojo rajtengo karkoli boſh potrebvàl.. Prijasno ſe Paule sahvali sa tako dobrotlivo prijasnoſt. Prijatla ſe objameta in kuſhneta. Paule gré na Dunaj.

VI.
Paule deſetaſholiz na Dunaji.
[uredi]

S’ grosnim veſeljem gré Paule Şvetin proti Duneju, ni mu bilo vezh tréba ſkerbéti kam in kjé pod ſtrého priti, imel je dnarjev doſti, in na Duneji ſe je védel kam oberniti. Veſél je bil is zeliga ſerza de bo ſpet v’ ſholo hodil, in ſe lépih rezhí uzhil. Poſébno ſo ga she naprej vélike ali viſoke ſhole veſelile. Zélo pot je Boga hvalil, ker mu je tóliko dobrotliv in uſmiljen. Po poti je tudi premiſhljevàl, ktériga ſtanu bi ſe lotil, ali bi ſhel v’ deſéto ſholo, in ſe uzhil in perpravljal sa duhovſki ſtan, ali bi ſe prijel medizine, in ſe uzhil sdravila posnati, de bi sdravnik bil; ali bi ſe uzhil pravize, de bi bil beſédnik ali pravdin dohtar. Zélo pot je premiſhljevàl kaj bi ſi bil isvolil, pa ſi sa gotovo ſhe nizh ni sbral. Kar od delezh sagléda viſoki turn ſvétiga Şhtéfana, kteri smed velikih poſlopjev kipí, od ktériga viſozhíne je toliko shé ſliſhal povedati. Is zéliga ſerza sdaj Paule sdihne proti nebéſam rekozh: O dobrotlivi Bog! rasſvétli mi um in pamet, de isvolim pravi ſtan, v’ ktériga ſi me naménil, de ſe obernem na pravo pot, ktéra je tebi vſhézh. V’ to zérkev pojdem, ktére turn ſim napervo saglédal, tam zhem moliti in proſiti sa rasſvetljenje, de to isvolim, kar je tebi o dobrotljivi Bog, dopadlivo. Paule gré sdaj ſrézhno naprej, ne uſtavi ſe tako dolgo de pride do velike zérkve ſvétiga Şhtéfana. Naravnoſt gré v’ zérkev, bilo je ura 4 popoldan, in tako ſerzhno in samiſhljeno móli, de ni porajtal duhovnov, kteri ſo ravno po konzhani molitvi tiho is zérkve ſhli. Zélo uro je Paule molil v’ zerkvi in premiſhljevàl, ktériga ſtanu bi ſe lotil. Potém je v’ ſvojim ſerzu obzhutil nekako veſelje in notranje sheljé po duhovſkim ſtanu. Gotovo je boshja volja ta, ſi je miſlil, Bog me je v’ duhovſki ſtan namenil, téga ſi isvolim. S’ temi miſlami Paule vſtane in gré iſkat s’ piſmam goſpóda prijatloviga ſtriza. Kmalo ga ſpraſha, ponishno gré do njega. Préden je Paule piſmo podál, ga goſpod prijasno vpraſha: Vi ſte ſholar is ptujiga kraja, videl ſim vaſ v’ zerkvi, kaj ne de ſte bili malo pred v’ zerkvi ſvetiga Şhtefana, pred altarjem matere boshje; to mi je bilo slo vſhézh. Bil ſim, odgovori Paule! molil ſim in proſil Boga sa rasſvetljenje, de bi védil praviga ſtanu ſe lotiti. Goſpod piſmo odprè in bere, kar ſposna de je to tiſti Avguſhtinov sveſti prijatel in dobrotnik. S’ velikim veſeljem ga ſprejme, mu rezhe, ſe sraven njega uſéſti, in mu tako govorí: Ljubesnivi Paule! vſe vém kako ſe je tebi godilo. Dobro vém koliko dobriga ſi mojimu ſtrizhniku ſtoril, in mu pomagal v’ bolésni. Vſe to kashe ozhitno de te je Bog v’ duhovſki ſtan naménil. Bogaj mene, ſtopi v’ deſeto ſholo, hiti ſe uzhiti duhovſke uzhenoſti, s’ vſim boſh preſkerbljen karkoli potrebujeſh. Ti boſh kdej dober duhoven paſtir. Paule odgovorí ponishno: Viſoke zhaſti vrédni goſpod! Ravno to je moja miſel, v’ zerkvi med molitvijo ſo mi na enkrat perſhle v’ ſerze velike sheljé po duhovſkim ſtanu; téga ſe hozhem prijéti, in ſi pridno persadevati ſi potrébnih uzhenoſt perdobiti. Vaſ proſim, de mi pomagate, in me uzhitè, kako ſe moram vrédno sa ta ſvéti in imenitni ſtan, kakor je duhovſki, perpravljati. — Paule je ſtopil v’ deſeto ſholo, pridno ſe uzhil, de mu ga ni bilo enakiga. Per goſpodu je imel ſtanovanje in shiveſh, in s’ vſim ga je prijatel Avguſhtin obilno preſkerbil. Dvé leti je hodil v’ deſéto ſholo, is goſpodove hiſhe, trétje léto pa je bil vset v’ duhovſhnizo. Zheterto leto je bil sa maſhnika shégnan. Ko je Paule vſe ſhole ſkonzhàl je bil poſtavljen prezej sa uzhenika v’ malih ſholah, de je fante kerſhanſki nauk uzhil, ktéro ſlushbo je on pét lét s’ velikim pridam opravljal. Potém je bil svoljen sa poglavarja zhes male ſhole, in to ſlushbo je opravljal ſhéſt let s’ veſeljem in k’ veſelju vſim malim ſholarjem. Svoljen je bil potem Paule sa poglavarſkiga ſvetvavza, savoljo njegove velike uzhenoſti, brihtnoſti in brumnoſti mu je bilo to imenitno opravilo isrozheno. Per taki imenitni ſlushbi je bil vender védno ponishen in pohléven. Vezh ko je mogel dobriga ſtoriti, bolj je bil veſél. Poſébno je réveshem rad pomagal, vſe jim je rasdál; deſiravno je bilo veliko njegovo vſakolétno plazhilo, je révno shivel.

VII.
Paule dvorni ſvetvavez, potem ſhkof.
[uredi]

Snana je bila Pauletova uzhenoſt, modroſt in brumnoſt, ne le tovarſhem, ampak tudi vikſhim oblaſtnikam, sato je bil od ſvitliga zeſarja isvoljen sa dvorniga ſvetvavza, kader je narmanj na to miſlil. Vezh drugih tudi uzhenih mosh je bilo zeſarju perporozhenih sa to ſlushbo, pa le Paul Şvetin je bil isvoljen, in s’ veliko zhaſtjo v’ to imenitno ſlushbo povsdignjen. Nékaj lét je to teshavno ſlushbo opravljal. Vſi njegovi víkſhi oblaſtniki ſo ga radi iméli, veſéli ſo bili de ſo taziga uzheniga in sveſtiga ſvetovavza dobili. Ştoril je, kar drugi niſo mogli ſtoriti, ker je vezh jesikov do dobriga snal govoriti. Isvoljen je bil potem sa ſhkofa v’ I. Şlovézha in imenitna ſhkofija je bila to ne slo delezh od Dunaja. S’ grosnim veſeljem ſo ga prebivavzi tiſtiga kraja ſvojiga duhovniga vikſhiga paſtirja ſprejéli, ker ſo shé popred toliko od njegove dobrodélnoſti ſliſhali. Velike perhodke je imel. Velíko blaga in premoshenja mu je dajala ſhkofija, vender Paule je oſtal per ſvoji navadi, namrezh de je révno shivel. Le toliko ſi je perhranil, kar je bilo prav sa potrébo, vſe drugo je réveshem rasdál; bolnikam pomagal in jim sdravila kupovàl. Navado je imel rezhi: Kar réveshem dam Bogu dam. Zhe bolniku poſtréshem Bogu poſtréshem. Torej ſo ga tudi vſi révni tiſtiga kraja le ozhéta imenvali, in védno sanj molili. — Eniga dné ga je nekdajni prijatel Avguſhtin obiſkal, ktériga je Paule ſhkof vezh dni perdershal, de ſta ſe od nékdajnih zhaſov pogovarjala, kako jima je bilo nékdaj hudo, sdaj pa obéma dobro. Kader ſe Avguſhtin grajſhak ſpét na pot proti domu ſpuſtí ga ſhkof Paul ſprémi do zéſte, ſhkofija je bilo dobro uro od vélike zéſte. Tam ſe prijatla lózhita, eden drugimu ſrézho voſhita, ſi obljubita vezhkrat eden drusiga obiſkati in ſe lózhita. Şhkof Paul ſe ravno uſéde v’ kozhijo de bi hitel domu, kar ſtopi k’ njemu goſpodar blishne kajshe rekozh: Gnadljiv goſpod ſhkof! Proſim vaſ, de bi malo v’ mojo hiſho ſtopili poglédat bolnika, ktérimu je slo hudo. Şnozhi ſta perſhla dva ptujza, vſa révna raſtergana in lazhna. Proſila ſta me, de bi jih prenozhil, ker dnarjev nimata. Eden je bil she vzherej grosno ſlab, danſ pa mu je shé beſédo saperlo; bojím ſe de bi bres ſpovedi ne umerl. Tovarſh njegov mu lepo ſtréshe pa s’ nami ne more nizh govoriti, sdi ſe mi de je Franzos. Tudi ne vém kake vére je bolnik, na vratu ima majhno lépo tablizo navésano, na tablizi je goſpoſka shenſka namalana. Şhkof Paule gré per tej prizhi k’ bolniku, ga vpraſha vezh rezhí, nizh ni mogel odgovoriti, tako je oſlabel. Şhkof je dobro snal govoriti franzoſko, torej vpraſha bolnikoviga tovarſha: Od kod prideta in kam greſta? Franzos mu odgovorí: Is ruſovſkiga zeſarſtva prideva is deshele Şiberije, kjer ſva bila vjeta, in gréva vſak proti ſvojimu domu. Franzos je bil veſél, de je ſhkof Paul tako lepo po franzoſko snal govoriti, in mu je vſe rasloshil ob kratkim, kako ſe jima je godilo: Jeſt ſim pravi Franzos, je rekel, bliso meſta Tulona doma, imé mi je Basil Hudon. Sapuſtil ſim doma bogate ſtarſhe, radi bi me bili odkupili, pa ni bilo mogozhe, mogel ſim biti ſoldat, in iti s’ grosno Napoleonovo trumo, na gornje mersle ruſovſke deshele. Ta moj bolni tovarſh, je Illirjan. Imenitniga ſtanu je, imé mu je Karl s’ primkam Gap. Tudi on je mater sapuſtil doma, njeno podobo ſhe sdaj na vratu nóſi. Ozhe pa je bil she pred v’ vojſki ubit. V’ vojſki ſva bila pod enim banderam, tovarſha in prijatla ſva bila. Vkup ſva ſlushila, vkup ſva bila vjéta, in v’ daljno deshelo, Şiberjo, odpeljana. Veliko dobriga mi je ſtoril Karl moj prijatel, ſam per ſvojih uſtih ſi je pertergal, de mi je podal koſzhek kruha v’ hudi lakoti. Shé sdavnej bi jeſt bil pobit, ko bi on ne bil neuſmiljenih Ruſov same ſproſil. Ker je bil Illirjan je s’ njimi nekoliko govoriti snal. Vjéta ſva bila zéli zhaſ vkup. Ruſi ſo naji dali v’ globoke jame rudo kopat, po tri dni niſva béliga dné vidila, sraven pa ſva ſlabo hrano iméla. V’ taki neſrézhi ſva eden drusiga troſhtala, ſposnala ſva, de boshja previdnoſt je s’ nama tako naredila. Torej ſva ſe is zeliga ſerza k’ Bogu obernila, védno proſila in molila, de bi ſe Bog naji uſmilil, in naji is take neſrézhe réſhil. Dolgo lét ſva tako sdihvala in molila, de bi ſe Bog naji uſmilil, in naji is take neſrézhe réſhil, in najina molitev je perſhla pred boshji ſedesh. Miſlila ſva, de ſva od vſih posabljena in sapuſhena v’ tamnih podsemljiſkih jamah kakor kert, kar en dan pride ſiberſki poglavar in ukashe naji predſe perpeljati. Ko prideva, nama rezhe: Sahvalita Boga, reſhena ſta, tukej je piſano povelje priſhlo od zeſarja, vaji per ti prizhi ispuſtiti, in vaji vſaziga na ſvoj dom poſlati. Od veſelja ſo ſe nama per tem osnanilu ſolsé uderle. Karl me objame in rezhe: Glej bratez, Bog naji je uſliſhal, de ſva dozhakala reſhenja. Vidiſh, prav je, de ſi me ubogal in v’ Boga saupal. Ako bi tí bil védno tako nepoterpeshliv in nevoljin, kdo vé, kaj bi ſe bilo s’ tabo sgodilo. Sahvaliva tedej Boga, ktéri tako dobrotljivo in uſmiljeno s’ nama déla. Pokleknila ſva in na glaſ molila. Prezej drugi dan ſe vsdigneva in ſva ſe na pot podala, ſvoje ljube domovine iſkat. Zéle kvatre shé hodiva, vſe oblazhilo je ſtrohnélo, obutalo je ſtergano, jéſti le toliko imava, kar per dobrih ljudéh ſproſiva: Dnarzi, kar ſo nama Ruſi dali, ſo kmalo poſhli, in sdej ſva slo oſlabela. Vzheraj pa je mojimu tovarſhu tako hudo priſhlo, de ne moreva vezh naprej. Pa naj ſe nama godí, kokor hozhe, ne sapuſtim ga ſvojiga svéſtiga prijatla, de osdravi, ali pa zhe je boshja volja tako, de mu ozhi satiſnem. Od hiſhe do hiſhe bom hodil in ſproſil, kar bom mogel, de mu pomagam in poſtréshem, tudi on v’ veliki révi ni mene sapuſtil. V’ ſerzé ſe je ſhkofu ushalilo per téh beſédah, in rezhe: Glejte hvaleshniga prijatla! Potem ſe oberne k’ Franzosu in mu prijasno rezhe: Basile! tvoja ſkerb sa prijatla mi je slo vſhézh, in vſim ljudém tukej okoli lép isgled. Shlahtno ſerzé imaſh in hvaléshno, tí délaſh, kakor nam kerſhanſka ljubésen sapoveduje, torej bodi potroſhtan, ne bo ti tréba proſiti, preſkerbljen bo tvoj bolni prijatel, in sraven tudi ti. S’ tem ſe Paule Şhkof oberne in gré. Préden ſe odpelja, poklizhe hiſhniga goſpodarja, kjer je bolnik leshal, mu da dva tolarja, in ukashe, hitro kokoſh saklati, shupo bolniku dajati, méſo pa naj njegov sdravi tovarſh povshije, in kar bo ſhe sraven potrebovàl, naj mu da, vſe bo poplazhano. Vſak dan zéli téden ſe je Paul Şhkof perpeljal bolnika obiſkat, in sveſto je ſkerbel, de je bil dobro poſtréshen. Bolnik ſe je boljſhal, tako de ga je oſmi dan Şhkof ukasal v’ ſvoje prebivaliſhe perpeljati, in tudi tovarſha s’ njim, de mu je ſtrégel. Dva méſza ſta oſtala per ſhkofu bolnik in njegov tovarſh, s’ vſim bolj ko doma preſkerbljena. Tudi hvaléshna ſta bila oba sa tolike dobrote. Vſak dan ſta ſhla v’ zérkev, potem kader je she bolnik vſtajal, ſta hvalila Boga ter pridno in ſerzhno molila, de bi Bog poplazhal Şhkofu take déla miloſti. Kader ſe je bolnik shé dobro terdniga zhutil, gré ponishno s’ ſvojim tovarſhem k’ ſhkofu ga sahvaliti sa vſe dobrote, in ga proſiti, de naj jih sdaj puſtí naprej, iſkat domovine. Niſta vedila, kako bi prav ſe sahvalila, kar govoriti niſta mogla, roke ſta mu kuſhvala in s’ ſolsami jih mozhila. Karl je toliko rékel: O goſpod ſhkof! vi ſte me otéli od ſmerti, drusiga ne vém poverniti, kakor dokler bom shivel bom sa vaſ molil, in ſolsé ſo ſe mu uderle. Şhkof Paul pa jima rezhe prijasno: Saupajta vſelej terdno v’ Boga, in on dobrotljivi Ozhe vaji nikoli ne bo sapuſtil. On vſelej tako obrazha, de zhlovek v’ potrébi pomozh najde, zhe je per Bogu iſhe. Glej Karl! Dobrotljivi Bog je mene poſlàl tebi naproti, de ſim ti pomagal, ker je tvoja mati meni in moji materi veliko dobriga ſtorila, ſhe takrat ko je vezhkrat priſhla ſuknarijo ogledovàt. Védi, de ſim tudi jeſt bliso méſta L... doma, (Karl do sdej ſhe tega ni vedil,) in tvojo mater dobro posnám. Glej dobre déla ſtarſhev Bog ſhe otrokam povrazhuje. Zhe boſh tako ſrézhin najti ſvojo mater, ſpoſhtuj in ubogaj jo, Bog te je s’ terpljenjem sbrihtal in ti ozhi odperl. Bódi vſelej pravizhen in brumen, tako bota ti in tvoja mati veliko ſrézho vshivala. Ko to Karl saſliſhi, de je Şhkof tudi bliso L... domá in de posná njegovo mater, sazhnè na glaſ jokati, in pravi: O moj dobrotljivi goſpod! Vi posnate mojo mater? ali je le ſhe shiva? Şhkof pravi: Ne vém téga povedati, velíko lét niſim bil na Ilirſkim, tudi od ſvojih ljudi nizh ne vém in ne ſliſhim. Zhe pa hozheſh pozhakati ſhe oſem dni, de jeſt ſvoje rezhí opravim, snaſh s’ mano ſe peljati, in tudi tvoj tovarſh, zhe ravno je ptujiz, naſh blishnji je. Slo mi je vſhézh ta Franzos, ker ima tako shlahtno in hvaléshno ſerzé, kar je v’ tvoji nevarni bolesni sadoſti pokasal. Slo ſta bila oba veſela, rada ſta ſhe oſem dni oſtala per Şhkofu, pomagala ſta délati kar ſta mogla per hiſhi, de niſta v’ lenobi zhaſa tratila. Med tém ukashe ſhkof obéma nove oblazhila narediti, in ko naménjeni dan pride, ſe Paul ſhkof na pot poda, in v’ kozhijo vsame oba popotnika s’ ſaboj. Şrézhno pot in lépo vreme ſo imeli zéli téden. Zélo pot ſo ſe lepó pogovarjali, in eden drugimu perpovedovali, koliko dobriga ſo od Boga prejéli, koliko zhudno je Bog eniga ko drujiga s’ velikimi nadlogami obiſkàl pa mu tudi v’ nadlogah veſelje najti dal. Lepo ſta poſluſhala oba tovarſha prijasne ſhkofove beſéde, s’ ktérimi jih je uzhil, vſelej v’ Boga saupati, in gréha védno ſkerbno ſe varvati. Ohranita ſi v’ ſerzu ljuba moja prijatla, jima rezhe Şhkof Paul, in nikoli ne posabita té reſnize: Kdor ſi persadéva, kolikor mu je mogozhe, prav ravnati, poſhteno shivéti in gréha ſe varvati, tiſti je boshji prijatel, Bog pa ſvojiga prijatla nikoli ne sapuſtí. Miſlita, kako ſe je godilo s’ Danielam, s’ Tobijam, s’ Jobam. Kako ſe je godilo s’ apoſtelni in s’ drugimi kriſtjani. Terpéli ſo in s’ veſeljem ſo terpéli s’ terdnim saupanjem; Bog jih ni sapuſtil. Niſo ſe golfali, ſrézhno je bila njih shaloſt v’ vézhno veſelje ſpreobernjena, ktéro oni v’ nebéſih vshivajo. V’ takih boshjih ſvétih pogovorih jim je zhaſ popotvanja hitro minil. Ravno binkuſhtno ſaboto svezhér ſe perpeljajo do Z... na Şhtajerſkim, in savijejo v’ oſhtarijo per volarji, tam prenozhiti. Poſtréshni oſhtir hitro pertezhe h’ kozhii in ſpremi ſhkofa s’ tovarſhi vred v’ hiſho, in jim odkashe poſébno lépo kamerzo, kmalo napravi tudi nekoliko vezhérje. Ko je Paule Şhkof ſam s’ tovarſhi v’ kamerzi, jima rezhe: Sahvalimo dobrotljiviga Boga, ki naſ je tako po ozhetovſko vſe neſrézhe obvarval na poti. Jutri pa, ker je velik prasnik, ne pojdemo naprej; zhe je vama prav, bomo tukej oſtali, molili in Boga zhaſtili; ne ſpodobi ſe tak ſvet prasnik popotvati bres potrébe ali bres ſile. Vſi trije pokléknejo in glaſno Boga hvalijo. Po vezherji in po vezhérni molitvi ſe k’ pokoju podado. Binkuſhtno nedéljo sjutrej, ko je jélo po vſih zerkvah tiſtiga méſta dnévu svoniti, je ſhkof Paul vſtal in poklizal oba tovarſha, de ſo vkup molili. Glejta, jima rezhe ſhkof: Danaſhni dan je ſvéti Duh na ſvét priſhel zhes apoſteljne, ktéri ſo bili v’ molitvi sbrani, molimo tudi mi de bomo vrédni prejéti ſ. Duha; on naſ bo rasſvetlil, on bo naſhe ſerza oveſélil. Pokléknejo in vſi trije zéli zhaſ molijo dokler je svonilo. Ko od molijo, jima rezhe ſhkof Paul: Vidva sdaj, zhe hozheta, ſhe saſpita nekoliko zhaſa, jeſt pa bom molil in ſe perpravljal k’ ſvéti maſhi. Ob 7. bomo ſhli v’ zerkev, jeſt bom opravil ofer ſ. maſhe, vidva pa v’ zerkvi molita in Boga hvalita, ker drugiga opravka nimata. Vender Karl! povéj mi ſhe pred, kako je to, de ſe tí danſ tako na ſméh dershiſh, ker te ſhe niſim vidil ne enkrat ſe saſmejati, in dobre volje biti, danſ pa ſi tako veſél? Gnadlivi goſpod ſhkof! odgovorí Karl, kako bi ne bil, ki imam takiga shlahtniga dobrotnika kakor ſte vi, ktéri ne ſkerbí ſamo sa moje teló, ampak tudi sa mojo duſho. Vſo pot ſte nama take lépe nauke dajali, de je zelo moje ſerze k’ Bogu obernjeno, in vnéto sa boshjo ljubésen. Sato ſim nozoj slo veſelo nozh imel. Zhe vam ſmém povedati, ſzer na ſanje nizh ne dershim, vender ſo me nozojſhne ſanje rasveſelile. Şanjalo ſe mi je, de ſo me moja mati obiſkat priſhli, vſi veſéli in sdravi, sato ſim danſ tako veſél. Şhkof Paul odgovorí: Morebiti ti je Bog kako veſelje dati naménil, pojdi v’ zérkev in lepo môli.

VIII.
Po ſhkofu Paulu najde Karl baron Gap ſvojo mater.
[uredi]

Şhkof Paul gré v’ zerkev, opravi s’ veliko andohtjo ſ. maſho, in ſhe potem dolgo v’ zerkvi móli. Ko odmóli, gré domu ſhe druge dolshne duhovſke molitve opravit, tovarſhem pa ukashe v’ zerkvi biti, potem pa po méſtu iti kaj poglédat. Veſ samaknjen v’ molitvi ſhkof ſam móli v’ kamerzi, kar okoli deſete ure saſliſhi okoli oſhtirjeve hiſhe veliko jezhanje, sdihvanje in vpraſhanje. Pogléda per oknu, kar vidi veliko révnih, bolnih in ſlaboshnih, ktéri ſo okoli hiſhe hodili in pobiti eden drugimu perpovedvali: Ni je danſ naſhe Kordule! ni je danſ! Şhkof Paul ne vé, kaj to poméni, radovédno komej zhaka, de tovarſha domu prideta in hitro rezhe Karlnu. Pojdi oſhtirja vpraſhat, kaj poméni de danſ toliko réveshev okoli pohaja in po nekaki Korduli opraſhuje. Na to oſhtir gré ſam k’ ſhkofu s’ Karlnam vred in mu pravi: Nizh ni zhudniga to. Vſako nedeljo jih toliko pride okoli deſete ure, proſit vbogajme nekake goſpé po iménu Kordule. Ona je slo dobrodélna. Daje rada réveshem, pomaga bolnikam, veliko dobriga ſtorí. Ob 10. uri ſe vſako nedéljo perpelja v’ zerkev, in ſe per naſ vſelej malo pomudí, de réveshem rasdelí. Je dobro uro od tukej grajſhinza, kjer ona goſpoduje in tako tiho in brumno shiví, de je vſim lép isgled. Danſ je pa sjutrej k’ maſhi priſhla, in ſe kmalo vernila, mora shé kaj poſébniga opravila doma iméti. Réveshi ſo jo samudili, sato sdaj po nji opraſhujejo. Karl poſluſha sveſto oſhtirjevo perpovedvanje, in ga vpraſha, kako ſe ta dobra goſpa piſhe? od kod je? Oſhtir pravi: Nizh vezh ne vém povédati, kakor to, de je vdova, imé ji je Kordula. Nobeden jo drugazhi ne imenuje, kakor naſha mati Kordula. Per ſebi ima nekako ſlushabnizo ravno té ſtaroſti, obé shivite vkup, kakor dvé prijatlize, mólite in ubogim veliko pomagate. Pred vezh léti je grajſhinzo kupila k’ veliki ſrézhi vſim réveshem naſhiga kraja. Is Ilirſkiga jim je ſem priſhla in ſvojo sveſto ſlushabnizo tudi vdovo she s’ ſabo perpeljala. Karl pravi nato k’ ſhkofu Paulu: Gnadljivi goſpod ſhkof! Mi dovolite, de grém obiſkat tako dobro goſpo, rad bi jo vidil in posnàl, ker toliko réveshem pomaga. Sdaj ſhe le vém obrajtati in zhaſtiti dobrodélne ljudi, ker ſim ſkuſil, kako dobro déne zhlovéku v’ nadlogah najti dobrotljiviga pomozhnika. Şhkof Paul rezhe: Prava in dobra je tvoja miſel. Ne le ſamo tí, tudi jeſt grém obiſkat dobrodélno goſpo, vrédna je, de jo gremo rasveſelit. Pa oſhtir! povejte mi, pravi Şhkof: Bi pa goſpa Kordula rada vidila, ko bi jo mi trije priſhli obiſkat? O rada, pravi oſhtir, veliko veſelje ji bo to, ſhe vſaziga kmétiſhkiga zhlovéka prijasno ſprejme, kaj bi vaſ ne? Dobro vém, de jo boſte slo rasveſelili. Po koſilu ukashe ſhkof Paul naprézhi in peljati do grajſhinze goſpé Kordule, djal je: Danſ, ker je prasnik, ne grémo naprej, drugiga opravka nimamo, lahko grémo tedej obiſkat dobrodélnizo, in malo kraje oglédamo. Perpéljajo ſe ſhkof Paul in oba tovarſha do gradizha goſpé Kordule, ktéri na grizhku ſtoji. Tam ſtopijo is kozhije, in gredó péſh proti gradu mémo verta, ktéri je pred gradam ograjen bil. Mémo verta gredé vidijo na vertu bliso pota ſedéti na klopizi perlétno shenizo, zhédno oblézheno, ki je bukvize brala in pa jokala. Şhkof jo s’ prijasno beſédo popraſha: Shena! bi nam povédali, ako ſo goſpa Kordula doma? Shena hitro vſtane, ker pred ni nobeniga vidila, ſi hitro ozhí obriſhe, in gré ſhkofu roko kuſhnit, ker je po oblazhilu vidila de je duhoven, in odgovorí ponishno: Doma ſo goſpa Kordula, doma. Şhkof: Şo ſami? Shena: Niſo ſami, goſpod in goſpa s’ dvema otrozi ſta per njih, pa nobeniga ne posnam. Odjédli ſo, sdej nékaj igrajo, meni pa ſo rekli na vert iti, de me dvé uri nizh ne potrebujejo. Şhkof: Kaj ſte vi goſpéjna ſlushabniza? Shena: Şim shé dolgo lét. Şhkof: Sakaj pa jokate, kaj je goſpá tako huda? Şhena: O Bog varuj! Şej ne jokam, le shalujem, deſiravno mi je dobro; goſpa me ima ne kakor ſlushabnizo, ampak kakor prijatlizo, vſe mi saupa, vſe me vpraſha, sato ker vé, de ſim ſkerbna sa vſako délo. Sdihujem pa savoljo drugih britkoſt. Şhkof: Pojdite vpraſhat goſpé: Zhe ſmémo iti jo obiſkat, ker ſmo ptujzi is Dunaja, in nizh s’ njo snani. Shena gré hitro v’ grad povédat, de trije goſpodje is Dunaja bi radi priſhli goſpo obiſkat, eden med njimi je Şhkof, slat krish ima na vratu. Goſpa Kordula rezhe: Tezi hitro doli in rezi jim, de jih lepo proſim prezej gori priti. Paul ſhkof gré s’ tovarſhama v’ grad, ſlushabniza jim pokashe ſtanovanje. Ko v’ hiſho pridejo, ſe po navadi eden drugimu perklonejo in ſe posdravijo, potem rezhe Paul ſhkof: Ne samerite shlahtna goſpa, de vaſ pridemo obiſkat, zhe ravno ſe ne posnamo: Prasnik je danſ, ne ſpodobi ſe popotvat, is Dunaja pridemo, do L... grémo, danſ pozhivamo. Glaſ vaſhih dobrih dél naſ je obudil, de pridemo vaſ obiſkat: Jeſt ſim ſhkof v’ I., ta dva ſta moja tovarſha, prideta ſhe is bolj daljne deshele. Révesha ſta, ſim jih jeſt k’ ſebi v’ kozhijo vsel, domovanja iſheta, popotnika ſta, kakor ſmo vſi na ſvétu. Goſpa Kordula je bila vſa veſéla, proſila jih je, de ſo poſédili, in ukashe perneſti vina, kruha, putra in redkve, in je rekla: Velíka zhaſt mi je, de ſe tako delezh ponishate gnadlivi goſpod ſhkof, k’ meni priti, in me ubogo shaloſtno sapuſheno vdovo obiſkati, v’ ſerze me to veſelí: Pa ne samerite gnadlivi goſpod ſhkof, zhe vaſ vpraſham, kako vam je imé. Şhkof Paul odgovorí: Paule mi je imé, piſhem ſe Şvetin; is Ilirſkiga ſim domá. Potem rezhe: Shlahtna goſpa! vaſhiga iména drujiga ne vém kakor Kordula, ſmém vaſ vpraſhati, kako ſe ſhe vam pravi? Goſpa Kordula odgovori malo nerada, sato ker ſvojiga praviga primka ſhe nikomur ni povédala: vender rezhe: Vezh lét ſim shé vdova, moj mosh je bil na vojſki ubit, in sdaj ſim od vſih sapuſhena. Karl, ktéri je goſpéj Korduli ravno naſproti ſedèl, jo je védno ogledvàl, in ſerzé ſe mu je treſlo. Oh! je rékel ſam per ſebi, moja mati je bila ravno taka; kako slo ji je ta goſpa podobna, le ſamo prevezh je kumerna, moja mati je bila debéla. Veſ je bil Karl sméden in rudezh, kar beſéde ni mogel govoriti; potem ſe vender ſerzhniga ſtorí, ſe perklone ponishno in rezhe: Shlahtna goſpa Kordula! kaj ne, vaſh mosh je bil baron Gap, ki je bil v’ pervim boji umorjèn, in vaſh ſin je bil Karl, ki je ſam radovoljno k’ franzosam ſhel, deſiravno ſte mu vi slo slo branili, in je potem na Ruſovſkim smersnil? Vſa bléda goſpa Kordula poſtane in pravi: Oh vi veſte od mojiga Karlna! povejte mi, kje je smersnil, kje je sakopan? kupit poſhlem njegove koſti, ali pa ſama grém ponje, de bo vſaj mertev sravn mene prebival, ker té ſrézhe nimam, ga shiviga vezh viditi. Oh moj Karl! oh moj Karl! je sdihvala na glaſ goſpa Kordula. Sakaj me niſi ubogal, ſej ſim ti naprej povédala de ſe ti bo kaj taziga sgodilo. —

Karl ſe sdaj vezh ni mogel premagati, ker je sa gotovo védil, de je goſpá Kordula njegova mati. Şolsé ſo ſe mu uderle, glaſno sazhnè jokati, vſtane in gré k’ ſvoji materi jo objame in kuſhne, rekozh: Oh ljuba moja perſerzhna mati. Ne shalujte ne shalujte! lejte, jeſt ſim vaſh Karl, vaſh ſin, vaſh neboglivi ſin. Kordula ſe sazhudi, ne verjame, de bi ta njeni ſin bil. Oh kako bi to bilo mogozhe? de bi ta moj ſin Karl bil? Karl odpne kamsholo in vsame is vrata tablizo s’ podobo goſpé Kordule, in jo da ſvoji materi rekozh: Lejte mati vaſho podobo, ravno tiſto, ktéro ſte mi dali tiſti dan, ko ſim ſe od vaſ lozhil. Vedno ſim jo na vratu noſil, in vſelej ſe na vaſ ſpomnil, kader ſim tablizo poglédal. Kordula pogléda podobo, jo posna in omedli od veſelja. Ko ſpet k’ ſebi pride, in ſe sbrihta, ſo bile njene perve beſéde: Karl moj ljubi ſin! oh kako ſim ſrézhna, de te ſhe enkrat vidim. Dobrotljivi, uſmiljeni Bog! kako neſkonzhno ſi vender dober, uſliſhal ſi moje molitve, oserl ſi ſe na moje sdihvanje, dal ſi mi ſina, ktériga ſim she sdavnej objokvala in miſlila, de je shé zhervam sa jéd. Bodi hvaljen in vékomaj zheſhen uſmiljeni Bog! ker ſi danſ mojo shaloſt v’ tako veſelje ſpreménil. Tvoje dobrote o Bog! okuſham danſ poſébno, torej je moje ſerzé polno hvaléshnoſti. Potem ko ſe ſerzé od veſelja in zhudenja take ſrézhe, na ktéro nobeden ni miſlil, vſe ushgano potolashi, rezhe Karl veſ veſél in poln otroſhke ljubésni do ſvoje matere: Ljuba moja mati! Bog naſ je dolgo lét ſkuſhal s’ nadlogami, s’ neſrézhami in s’ mnogimi britkoſtmi. Ş’ tém naſ je uzhil prav moliti in v’ njega saupati. On dobrotljivi nebéſhki ozhe je videl naſho poterpeshljivoſt, uſliſhal je naſhe sdihvanje, in danſ nam tako veſelje ſtoril. Şnozhi shé je bilo moje ſerzé slo veſélo, bres de bi bil védil sakaj, danſ pa posnam in zhutim. Ljuba mati! vém de ſe je vam vſe léta, kar ſva bila lozhena, hudo godilo, nar huji pa vam je bilo, ker niſte od mene nizh ſliſhali in svédli. Veliko hujſhi vender ſe je meni godilo. Per réki Beresini, kjer je vezh ſto franzosov, lahov in némzov potonilo, ko ſo naſ Ruſi podili, ſe je moſt poderl, zheſ niſmo mogli, toliko je bilo merlizhev v’ vodi, de ſe je ſkorej voda sajesila, shivi ſo po mertvih zheſ lasili. Ştrah je ſhe miſliti na tiſti dan, kaj ſmo terpéli per tiſti vodi Beresini. Tudi jeſt ſim bil she bliso ſmerti. Pahnili ſo me v’ vodo tiſti, ki ſo sa nami perderli in pred Ruſi beshali. Vſak je hotel préd zhes vodo priti in beshati. Plavati ſim ſizer enmalo snal, vender lazhen in ſlab niſim mogel naprej, vidil ſim, de je sdej moja sadnja ura priſhla. Moj tovarſh, s’ ktérim ſva bila védno sveſta prijatla, ktérimu ſim vezhkrat kaj dal, dokler ſim dnarjev doſti imel, je k’ ſrézhi vidil, kako v’ vodi pojémam, ſkózhi v’ vodo, in ſrézhno me is vode islézhe in pred ſmertjo obvarje. Ko na ſuho prideva, ſim ſe mu sahvalil, pa ſim rékel: Kaj pomaga, ker ſi me otél pred ſmertjo v’ vodi, sdaj pa naji bodo Ruſi pobili, ktéri ſo bili komej 30 ſtopinj od naji. Dobri tovarſh mi rezhe: V’ Boga saupajva, on naji bo obvarval in per shivljenji ohranil. Versiva vſe oroshje od ſebe in pojdiva Ruſam naproti proſit, de naji per shivljenji puſté. Ştorila ſva kakor je rékel, in Ruſi ſo naji dali s’ drugimi vred v’ temne globoke jame rudo kopat, kjer ſe nama je grosno hudo godilo, vender ſva Boga hvalila, de ſva per shivljenji oſtala. V’ najnih nadlogah ſva eden drusiga troſhtala, in védno Boga proſila, de bi ſe naji uſmilil in nama to ſrézho dodélil, ſhe kdej domu priti. Moj ljubi tovarſh in svéſti prijatel me ni sapuſtil, vſelej mi je rad pomagal in jeſt njemu. Zhes vezh lét je Bog najno proſhnjo, najne molitve uſliſhal. Réſhena ſva bila oba ob enim is ruſovſke ſlushnoſti, ispuſhena ſva bila domu. Lejte mati bliso doma ſim she bil, ne délezh od Dunaja, in ſim tako oſlabel, de mi vezh ni bilo mogozhe naprej. Veſ ſlab, sdélan, ſpotan in lazhen ſim omedlel, tako de ſe niſim savédel. Moj ljubi tovarſh me ni sapuſtil, po bratovſko je same ſkerbel, dobrih ljudi proſil de ſo mi pomagali. Bres njega bi bil gotovo umréti mogel na poti. Lejte, ta svéſti prijatel, ta moj dobri tovarſh je Basili Hudon, ktériga tukej s’ mano per misi vidite. Kordula vſa ginjena na to perpovedovanje: O svéſti varh mojiga ſina, mu je rekla po franzoſko, ker je snala tudi dobro govoriti, kakſhino plazhilo ti bom dala sa take dobre déla, ali kako ſe bom sadoſti hvaléshna ſkasala? Bog vam vſe to poplazhaj, jeſt niſim v’ ſtanu tolikih dobrot, ki ſte jih mojimu ſinu ſtorili, poverniti. O dobra goſpa Kordula! odgovorí Franzos. Sadoſti ſim plazhan viditi vaſ in vaſhiga ſina tako ſrézhna, in tako veſéla, de ſta ſe naſhla in ſpét sdrava eden drugiga dobila. Bog daj, de bi tudi jeſt ſvoji materi tako veſelje ſtoril. Kar ſim vaſhimu ſinu ſtoril, je bila moja dolshnoſt, ne hvalite tedaj mene savoljo téga. Dolshnoſt je bila to kerſhanſka, in hvaléshnoſt do vaſhiga ſina me je vesala, njega ne sapuſtiti: On mi je tudi shivljenje otel, ker ni hotel povedati, de ſim pravi Franzos, ampak je le Ruſam pravil, de ſim njegov tovarſh. Njegovi ilirſki jesik me je per shivljenji ohranil, ker je Karl prezej s’ Ruſi govoriti snal, in tako ſebe in mene per shivljenji ohranil, ker je Ruſam védno pravil, de ſva bila perſiljena ſe s’ Ruſam vojſkovati.

Karl naprej tako govorí materi Korduli: Drugi moj in mojiga tovarſha dobrotnik ſo leta prizhijozhi viſoke zhaſti vrédni goſpod ſhkof Paul. Oni ſo nama pomagali, naji preſkerbéli, naji k’ ſebi vséli, in sdaj ſhe ſami naji k’ vam perpeljali. — Na to mati in ſin vſtaneta, ſtopita k’ ſhkofu Paulu, ga vſak sa eno roko primeta in jo s’ ſolsami v’ ozheh hvaleshno kuſhujeta. O dobri duhovni ozhe! je rekla mati Kordula, kako vam moreva sadoſti hvaléshna biti, kako dobrote poverniti? Bog naj vam obilno poverne. Vam ſe ne more nikoli hudo goditi, ker tako radi dobre dela miloſti ſtorite, ſej je ſam Jesuſ rékel: Karkoli boſte réveshem ſtorili, hozhem tako sarajtati, kakor de bi bili meni ſtorili. Ker vam drusiga ne morem poverniti, vaſ proſim vikſhi duhovni ozhe! vſaj to veſelje nam ſtorite, de nékaj dni per naſ oſtanete, vkupej hozhemo Boga hvaliti sa tolike dobrote. Tudi Franzos Basil mora per naſ oſtati, in potem zhe bo hotel iti v’ ſvojo domovino, ga bom jeſt dala peljati do doma in s’ vſim ga hozhem preſkerbéti, ker vrédin je tak kriſtjan shlahtniga ſerza.

Şhkof Paul in Franzos Basili ſta dovolila per goſpéj Korduli tri dni oſtati; torej poſhljeta vosnika s’ kozhijo v’ méſto nasaj, de naj oſhtirju pové; de tri dni jih ne bo nasaj, de bodo per goſpéj Korduli oſtali. Po tem vosniku ſe je kmalo rasosnanilo po méſtu in okoli, de je mladi Baron Karl, ſin goſpé Kordule, domú priſhel, torej ſo réveshi in drugi snanzi priſhli Korduli ſrézho voſhit, in mladiga Karla vidit. De je goſpá Kordula to veſélo sgodbo bolj vrédno obhajala, je ukasala drugi dan dobro in shahtno koſilo napraviti in je sraven veliko prijatlov in prijatliz povabila. Drugo veliko koſilo je tudi sraven napravila sa vſe réveshe tiſtiga kraja, in jim ukasala dati obilno jeſti in piti. Vſe ſe je veſelilo v’ gradu in sunej grada. Vſi ljudjé ſo djali: Lejte, vender Bog shé tudi na tem ſvétu nekoliko dobrote povrazhuje. Koliko dobriga je ſtorila goſpá Kordula, kolikim réveshem pomagala. Sraven je sméram sdihvala sa ſvojim ſinam, sdaj pa je ſrézhno priſhel, v’ taki shlahtni tovarſhii, je naſhel dobro mater, in dobra mati je naſhla ſvojiga ſina zhes toliko lét. Brumno shivéti vſelej prav pride.

IX.
Şhkof Paul najde ſvojo mater.
[uredi]

Drugi dan, bil je ravno binkuſhtni pondélik, je Şhkof Paul v’ zerkvi, ktera je bliso grada bila, s’ pervoljenjem fajmaſhtra tiſte fare ozhitno boshjo ſlushbo opravil, kjer ſo vſi vkup konz maſhe hvalno péſem sapéli. Ko domu pridejo sajterkvajo in pa ſi eden drugimu perpovedujejo, kako ſe je godilo. Nikoli ſe niſo mogli sadoſti sgovoriti. Vſim vkup je Bog danſ ſpét novo veſelje perpravil. Med tem je bilo koſilo gotovo. Dobre in drage jedí ſo ſlushabniki na miso noſili, vſe je bilo perpravljeno. Poklizani k’ misi, preden ſe k’ jédi uſédejo, na glaſ molijo, ſhkof Paul je naprej molil, ni ſi tega pomiſhljeval ali bi glaſno molil ali ne, ker per goſpôdi ni navada pred jedjo in po jédi glaſno moliti. Şhkof Paul kar móli, drugi ſo sa njim molili. Po tem ſe k’ misi uſedejo, jedó in ſe od mnogih rezhí pogovarjajo. Vſi veſéli in dobre volje ſo bili. Kmalo potem perneſe Nésha, ſtara svéſta ſlushabniza in prijatliza goſpé Kordule, novo dobro jéd na miso. Goſpa ji rezhe: Glej Nésha! kako ſim ſrézhna, ker ſim ſina ſpét dobila, ktériga niſim nikoli viditi miſlila; is zéliga ſerza tudi tebi tako ſrézho pervoſhim; shelim de bi tudi ti kdej tako veſelje vshivala. Nésha na to nizh ne odgovorí ampak globoko sdihne. Ne shaluj ljuba moja Nesha! ji rezhe goſpa: Dva ſina imaſh, vender ſe bo lahko sgodilo de eniga najdeſh. Şhkof Paul, ko to ſliſhi, ſe oberne k’ goſpéj Korduli in ji rezhe: Shlahtna goſpa! povejte mi, od kod je vaſha ſlushabniza doma, ki jo Nésho klizhete, prav prav snana ſe mi sdi, she ſim jo vezhkrat ogledval od ſtrani, nekako poſébno nagnjenje do nje zhutim, in ne vém sakaj? Goſpa rezhe: Is ilirſkiga je, bliso L... domá, kjer je bila nékdej ſuknarija. Mosha ſo ji mladiga na vojſko vséli in sdej dolgo lét nizh ne ſliſhi od njega. Sapuſtil je dva fantizha, dala jih je v’ ſlushbo, ker jih ni mogla ſama preshivéti, tudi od nobeniga nizh ne vé, kjé je kteri, ali kako ſe mu godí. Per meni je shé dolgo lét, rada jo imam, sato ker je pridna, svéſta in brumna. Ena drugo ſve troſhtale in vkup molile. Per teh beſédah je ſhkofa Paula selena in rudézha prehajala, drugiga ni mogel rezhi ko te beſéde: Vſaj sdej vém, sakaj ſe mi je ta shenſka tako snana sdéla. Proſim vaſ goſpa, pravi ſhkof, de poklizhete Nesho k’ misi, in de mi dovolite ji kako veſelje ſtoriti. Goſpa kar posvoni, pa kakor bi mignil je bila Nesha per misi, in goſpa ji rezhe: Pojdi tukej ti goſpod ſhkof hozhejo nékaj povédati. Şhkof Paul ſe perklone vſim povabljenim rekozh: Mi ne boſte samérili, de tukaj ozhitno per misi ſe s’ ſlushabnizo pogovarjam. Vſi ſo rekli: Prav je. Potem rezhe ſhkof Neshi: Ljuba moja, povejte mi kako je bilo vaſhimu moshu imé? Nesha odgovori! Franz Şvetin. Şhkof: Koliko otrok ſta iméla? Nesha. Ne vezh ko dva fanta in pa dvojzhika ſta bila, potem je mosh mogel iti na vojſko, in ni ga blo vezh nasaj. Şhkof: Kako je bilo fantam imé, in kam ſta priſhla? Nesha: Pervi je bil Janes drugi je bil Paul; Janesa je néki ſoſed v’ Terſt odpeljal, potem Bog sna kam je preſhel. Pauleta ſim dala krave paſti; priſhel je néki goſpod, ga je s’ ſaboj vsel, in od takrat ni vezh glaſu od njega. Per teh beſédah je Şhkof Paul ſposnal sa gotovo, de je Nesha njegova prava mati. Vezh ſe ni mogel satajvati, vſtane jo objame s’ ſolsnimi ozhmi rekozh: Ljuba moja perſerzhna mati! glejte, kakor je Bog dal vzhérej vaſhi dobri goſpéj Korduli tako ſrézho in veſelje vshivati, ker je naſhla ſvojiga ſina, ravno tako veſelje je vam Bog danſ perpravil, pa tudi meni. Jeſt ſim vaſh ſin Paule, ktériga ſte krave paſt dali. Ne shalujte vezh, ne sdihvajte moja dobra mati! lahko vam bom sdaj obilno povernil, kar ſte s’ manoj terpéli in same ſkerbéli. Hvalite Boga, ktéri je moje in vaſhe molitve uſliſhal. Nesha ſe sazhudi, vſa bléda perhaja, ne vé ali je reſniza, ali ſo ſanje, in rezhe: Oh to ne more biti, kako bi bili vi moj ſin. Şhkof Paul saviha rokave, in pokashe materi déſno roko, kjer je bilo s’ rudézho farbo v’ kosho saresano „Franz Şvetin.“ Potem pokashe lévo roko, kjer je bilo sarésano „Nesha Terpinz“ Ko Nesha to sagléda je ſposnala, de je ravno tiſto snamnje, ktéro je ona ſama Pauletu ſhe otroku naredila, sdaj je ſposnala, de je ſhkof Paul njeni pravi ſin. Od preveliziga veſelja je Nesha omedléla in nesavédno na tla padla. Na poſtljo ſo jo mogli neſti; pa s’ duſhézhimi masili ſo jo kmalo sbrihtali. Po prashnizhno ſo jo oblekli, in k’ misi ſe je mogla vſéſti, deſiravno ſe je branila. Ko k’ misi pride, ſo ſe vſi povabljeni grosno veſelili, in zhudili ſe, de dva ſina najdeta vſak ſvojo mater, bres de bi bil ktéri miſlil. Ni ga bilo ne pred ne potlej taziga veſelja v’ tiſtim gradu. Zélih oſem dni ſo ſhe potem vkup oſtali, ſe s’ goſtarijami veſelili, eden drugimu ſvoje pergodbe perpovedvali, in Boga hvalili, kteri jim je tolikiga veſelja shé na tem ſvetu dozhakati dal. Oſmi dan ſe lozhijo, pa teshavno je bilo lozhenje, vſim ſo bile ſolsé v’ ozhéh. Şhkof Paul je rékel: Ne posabimo boshjih dobrot, bodimo svéſti dobrotljivimu Bogu, in dal nam bo tudi ſrézho, de ſe bomo na unim ſvetu ſpét naſhli, kjér ſe ne bomo nikoli vezh lozhili. Franzosu Basiliju je dala goſpá Kordula toliko dnarjev, de je bil do ſvojiga doma obilno preſkerbljen, ker je bil tako sveſt tovarſh Karlnov. Kader ga Kordula od ſebe ſpuſtí, mu rezhe sa odhodnjo: Bog vam daj tudi najti ſvojo mater, in ji toliko veſelja ſtoriti, kolikor ga je meni moj Karl ſtoril. Zhe boſte tako ſrézhni jo shivo in sdravo najti, piſhite mi, de bom deléshna vaſhiga veſelja. Franzos ſe perklone, sahvali sa dobrote, obljubi sveſto ſporozhiti, kako bo doma ſprejét, in gré. Karl ga nekaj dalje ſpremi, ko ſe lozhita ſe objameta, in obema tezhejo ſolsé. Tako je prava reſnizhna prijasnoſt dva ſerza ſklenila, de ſta bila v’ neſrézhi in ſrézhi ko prava brata. Şhkof Paul vsame ſvojo mater in jo k’ ſebi v’ kozhijo poſadí, tudi perſéde goſpa Kordula in jo do vélike zeſte ſprémi. Teshko ſe je lozhila Nesha od ſvoje dobrotnize Kordule. Obe ſte jokale preden ſe lózhite. Nesha ni mogla drusiga rezhi, kakor te beſede: Shlahtna goſpa, moja dobrotniza! ne morem ſe vam sadoſti sahvaliti sa tolike dobrote, kar ſte mi jih ſtorili; molila bom sa vaſ, de ſe kdej v’ nebéſih ſnidemo. Tako je ſhel Franzos iſkat na franzoſko ſvojiga domovanja; ſhkof Paul pa ſe je peljaj s’ ſvojo materjo po drugi poti nasaj v’ ſvojo ſhkofijo. Şvojo mater Nesho je per ſebi imel, lepo sa-njo ſkerbel in jo ſpoſhtoval.

DRUGI DEL.[uredi]

I.
Janes Şvetin pék v’ Terſtu.
[uredi]

Néki mokar, ktéri je poln vos moke v’ Terſt naprodaj peljal, vsame fantizha Janesa s’ ſaboj, ktériga mati Nesha Şvetinka vezh prerediti ni mogla. Miſlil je mokar, fantizh je brihten, sna brati in piſati, tudi enmalo laſhko sna shlobudrati, morebiti ga kam perpravim, de mi bo hvalo védel. Ko v’ Terſt pervosi, kmalo pride pék, ktéri ob enim vſo moko kúpi, po tem v’ ſméhu vpraſha mokarja: Prodaſte tudi fanta, ki je na vosi, slo mi je vſhézh; miſlil je pék, de je fant mokarjev ſin. Kakor nalaſh ſo bile mokarju te beſéde, sato bersh rezhe: Mosh beſéda: Rad vam ga dam. Ni moj fant to, ampak ſin néke révne vdove, ktéra ga vezh prerediti ne more. Vsél ſim ga s’ ſaboj, de bi ga kam perpravil, zhe vam je reſniza ga vséti, bote dobro délo ſtorili, in fant vam bo hvalo védel. Pék na to fanta s’ veſeljem k’ ſebi vsame, in ga uzhí pékovſkiga rokodéla.

Kmalo ſe je Janesik pervadil v’ Terſtu. Goſpodar in goſpodinja, vſi ſo ga radi iméli, ker ſe je k’ vſakimu delu snal perpraviti, in je bil grosno priden. Dobro mu je bilo, vender téga ni imel, kar je nar bolj shelel, sato je bil sméram tih, pobit in shaloſten. Vezhkrat je ob nedéljih in prasnikih v’ kakim ſamotnim kraji sdihoval in jokal. V’ sazhétku ſo vſi menili, fant joka po domu, dolg zhaſ mu je. Zhes nekaj zhaſa ga goſpodar vpraſha: Janesik! ti je ſhe sdaj dolg zhaſ, ſe ti toshi po domu, ali kaj ti je, ker ſi smirej shaloſten? Fant odgovori: Nizh mi ne manka, dobro mi je, le téga nimam kar nar bolj shelim, pa ne upam ſe vaſ proſiti. Le povej, zhe ſe more ti bom ſtoril, sato ko rad bogaſh. Janeſ odgovorí ponishno: V’ ſholo bi rad hodil, rad bi ſe kaj uzhil, premalo snam, pa ſhe to bom posabil. Goſpodar mu prijasno rezhe: Fantizh! prav vſhézh mi je to, ne bodi shaloſten savoljo téga, zhe boſh sméram tako rad ubogal, kakor do sdej, tudi v’ ſholo boſh hodil. Vſak dan vender te ne morem puſtiti v’ ſholo savoljo pekarije, v’ nedéljih in prasnikih pojdeſh vſelej v’ nedélſko ſholo. Zhe boſh priden, zhes pol léta bom domazhim fantam uzhenika v’ hiſho vsél, in tudi ti boſh ſmel vzhaſi sraven poſluſhati, kar ſe bodo uzhili. Kdo bi bil bolj veſél ko Janes per tih beſédah. Veſél ſkozhi goſpodarju roko kuſhnit, in ſe mu sahvalit. Od sdaj je bil Janes sméram veſél in dobre volje. Prezej pervo nedéljo je v’ ſholo ſhel, in sveſto pasil na vſe kar je v’ ſholi vidil in ſliſhal. Uzhenik ga je kmalo ſposnal, in ga sato vezhkrat ozhitno hvalil, in ga drugim sa isgled dal. Med vſimi drugimi rezhmi, ki ſe jih je Janesik v’ ſholi uzhil, ſo mu bile nar bolj vſhézh rajtenge. Grosno ga je veſelilo, kader v’ ſholi drugi fantje niſo mogli narediti rajtengo, on pa jo je urno ſtoril, zhe je bila ſhe tako teshka. Tudi je Janes ſvojimu goſpodarju vſe rajtenge naréjal, kader je moko ali druge rezhí kupval. Kader je zhaſ imel Janesik, ni drugih norzhij vganjal, kakor njegovi tovarſhi, ampak bukvize je v’ roke vsél in kaj dobriga bral, sato ga je tudi goſpodar rad imel, ker je vidil, kako svéſt in priden fant je, in pa védno doma. Nar vézhi dobizhek pa je imel Janes od téga, ker ſe je le doma dershal, de ſe je obvarval pred sapeljivoſtjo hudobnih tovarſhev. Marſikterimu tovarſhu, ki ga je kam vabil je odgovoril: Ne grém, ſim obljubil mater ubogati, ker ſo mi vezhkrat prepovedvali v’ tovarſhije hoditi, in ſo mi djali: Fant! obdershi v’ glavi té beſéde: „Po hudobni tovarſhii glava boli.“

Eno nedéljo ſo iméli per Janesovim goſpodarji véliko goſtarijo, sato ko ſo pekovſkiga fanta, ktéri ſe je suzhil, bil je Janesov tovarſh, v’ pékovſko bratovſhino vséli. Pili in jédli ſo in dobre volje bili zéli popoldan. Janes pa ſe je ſkrivéj ukradil, vsél bukvize, ſhel is méſta v’ ſamoten kraj. Vrozhe je ravno bilo, ſe vſéde ne delezh od zéſte na breshizhku in morjé premiſhljuje. Miſlil je ſam per ſebi: Toliko vode, kar ozhí peljajo drusiga ni ko voda, kaj je neki un ſtran vode, ali ſo tudi tam ljudjé kali? Ko Janes tako morjé premiſhljuje in boshjo previdnoſt hvali pod drevéſam, pertezhe kodraſt peſ tudi pod drevó v’ ſenzo, in ſe sraven Janesa vléshe. Janes sagléda, de je peſ nékaj rudézhiga v’ gobzu pernéſel; Janes pſa hitro ſpodí, in koder puſtí, kar je pernéſel. Bila je lepa ſhtirvoglata moſhniza is shlahtniga rudezhiga uſnja, kakorſhne le goſpodje per ſebi noſiti navado imajo, de piſma ali kake druge tanke rezhí hranijo. Janes jo odprè, pa kako ſe sazhudi ko najde noter dvanajſt bankovzov po taushent goldinarjev, ſhéſt po pét ſto goldinarjev, in ſhe vezh drugih piſem, ktérih ni posnàl. Sraven je bil tudi grosno lép slat perſtan, kamenzi ſo ſe leſkatali, de ga bleſhé. Janes Şvetin vſe to pregleduje in miſli. O révesh, kdor koli ſi to sgubil, shelim pred ko je mogozhe najti tiſtiga, ktéri je sgubil, de mu nasaj dam. Tudi ſkuſhnjave ſo ga sazhéle motiti; huda miſel je priſhla v’ glavo, ktéra mu je rekla na tihama: „Şpravi in tiho bódi, ſej te nihzhe ne vidi, dnarjev imaſh sdaj sadoſti, dokler boſh shiv, svediti pa ſe ne more, ker shiv zhlovek sato nizh ne vé.“ Na to Janes proti nebéſam pogéda, hitro ſe na Boga ſpomni, in ſam ſebi odgovorí: Réſ de me nihzhe ne vidi, pa Bog me vidi, pred Bogam ne morem nizh ſkriti. Kaj mi pomaga krivizhno blago ali najdeno, ker ni moje; kako bi ga samogel s’ mirno veſtjó vshivati. Ne, ne, ne obdershim ne krajzerja. Ne bom nikdar materniga nauka posabil, kar ſo mi vezhkrat rekli: „Fant! kader kaj najdeſh, ne miſli de je tvoje, daj nasaj, svédi zhigavo je, daj osnaniti, goſpodar ſe bo kmalo dobil, tako boſh pred Bogam in pred ljudmi poſhten oſtal.“ Janes je tako hitro ſkuſhnjave premagal, materni nauk mu je bil dober perpomozhik. V’ arshet ſpravi lépo moſhnizo in gré pozhaſi domu s’ reſnizhnimi sheljami najdeno nasaj dati.

Veſél gré Janes Şvetin proti domu ob morji, ne miſli vezh na najdeno blago, kar ſrézha nekiga goſpóda lepó oblézheniga, ktéri je ob morji gori in doli hodil, sdaj naprej sdaj nasaj veſ samiſhljen. Njegov obras je bil prepaden in bléd, veſ je bil v’ shaloſti vtopljen, de je bil merlizhu podoben. Şvetin ga gléda in miſli: Téga goſpóda mora grosno nékaj ſkerbéti, ki je tako slo shaloſten. Le ſtopi k’ njemu in mu rezhe prijasno: Goſpod, ne samérite, de vaſ vpraſham: Kaj hudiga ſe vam je sgodilo, ker ſte tako shaloſtni? Goſpod bi morebiti v’ ſvoji ſrézhi pékovſkiga fanta ſhe poglédal ne bil, in mu odgovora ne dal. Neſrézha in nadloga pa tudi prevsétniga in viſoziga zhlovéka ponishniga ſtorí; torej goſpod globoko sdihne in rezhe: Oh kaj me vpraſhaſh, ker mi pomagati ne moreſh. Janes naravnoſt odgovorí, kakor pred nedolshen in nepokashen mladenzh: Goſpod! zhe vam jeſt ne morem pomagati, vam Bog lahko pomaga. Te beſéde nedolshniga mladenzha ſo shaloſtnimu goſpodu do ſerza ſhle, in ga nekoliko sbrihtale v’ Boga saupati. Pred je bil goſpod le v’ poſvetne ſkerbí, v’ barantije in kupzhije samaknjen. Na Boga je malokdaj ali pa nikoli ne miſlil.

Na to pravi goſpod, prav govoriſh. Réſ je, de mi Bog lahko pomaga, tode prevelika je moja neſrézha, ne morem je preshivéti, ravno sdaj pregledujem in premiſhljujem, kjé bi v’ morje ſkozhil in ſe vtopil; konez je mojiga shivljenja, meni ni vezh shivéti. Janes Şvetin ſerzhno ſtópi k’ shaloſtnimu goſpodu in rezhe: Goſpod! lepó vaſ proſim ne ſtorite téga. Zhe ſte neſrézhen na tem ſvétu, sakaj ſe hozhete ſhe v’ vezhno neſrézho pogrésniti. Kaj ne veſte, de ta gréh vam ne bo ne na tem ne na unim ſvétu odpuſhèn; sakaj hozhete upanje na boshjo miloſt sgubiti in ſzagati. Ne véſte, de po hudim vreménu ſpet lepó ſonze ſija. Zhe ſe vam sdaj hudo godí vam bo shé Bog ſpét ſrézho dal. Bog poſhilja neſrezhe, de naſ s’ njimi opominja na njega ne posabiti. Le terdno v’ Boga saupajte in on dobrotlivi ozhe vam bo vſe to v’ vaſho ſrézho obernil. Per tih beſédah je goſpod oſtermel in fanta debélo gléda, zhes nekaj zhaſa rezhe: Fant! danſ ſi ti moj angelz varh. Tvoje beſéde ſo me potroſhtale. Gotovo bi shé bile vélike morſke ribe moje truplo tergale, in s’ mojo duſho Bog vé kaj bi bilo, ko bi ti meni ne bil tako v’ ſerze govoril. Bogal bom perproſtiga fanta, ne bom ſe vtopil, naj ſe mi godí kakor hozhe. Shlahtno je tvoje ſerzé o ljubesnjivi fant, povéj mi, zhigav ſi, hvalo ti bom védel, torej ti hozhem tudi ſvojo neſrézho povédati. Gléj, jeſt ſim bil bogat, per kupzhii ſim ſi opomogel. Ravno po kupzhiſhkih opravilih ſim daneſ sjutrej ſhel, in vsél s’ ſabo ſkorej vſe premoshenje v’ rudézhi moſhnizi. Ko pridem do kupzhije, o ſtrah! ſéshem v’ arshet, ni je bilo nikjér moſhnize, urno ſe vernem, tezhem nasaj iſkat, iſhem in iſhem pa je ne najdem. Vezh ko deſetkrat ſim shé danſ to pot ſtoril, pa vſe saſtonj. Janes je sdaj ſposnal, de ta je pravi goſpodar najdene moſhne, vender jo nozhe pred pokasati, de rezhe goſpodu: Morebiti vam samorem svediti tiſtiga, kdor jo je naſhel, povejte mi, koliko je bilo noter. Goſpod pravi: Bilo je noter 12 bankovzov po 1000 goldinarjev, 6 po 5 ſto, druge piſma ſo bile pa dobivne piſma, ki ſe po némſhko vekſel imenujejo, tolike vrednoſti, de ti ne morem isrezhi. Sraven je bilo pét slatih zekinov in grosno lép drag perſtan, s’ takimi shlahtnimi kamenzi, de je veliko vréden. Ko bi kdo meni vſe to nasaj prinéſel mu rad 1000 goldinarjev dam, zhe bi pa ſhe vezh hotel, bi tudi rad dal, kolikor bi ſam smiſlil. Janes, ktéri je sdaj sa gotovo ſposnal, de je to pravi goſpodar najdene moſhne, ſpodobno rezhe: Goſpod! ali vam niſim prav pravil, de le v’ Boga saupajte in nizh shaliga ſi ne ſtorite? glejte kako kmalo vaſ Bog potroſhta. S’ témi beſédami potégne moſhno is arsheta rekozh: Ali je to tiſta vaſha sgubljena moſhna? Goſpod jo ugléda in savpije, moja, moja, in od veſelja mu ſkorej teshko pride. Goſpod fanta objame, od veſelja joka in pravi: Poſhteni fant! koliko hozheſh de ti dam sdaj, ker ſi meni toliko dobriga ſtoril, le povej, le povej hitro, koliko hozheſh, kaj ſi sbereſh. Taushent goldinarjev ſim ſam obljubil, pa tí moraſh vezh vséti. Ti ſi me otel od neſrézhne ſmerti. Janes na to rezhe: Veſelí me, de ſim praviga goſpodarja dobil, in dal premoshenje, zhigar je, ne vsamem pa nizh nizh, ko bi me ne vém kako ſilili. Sdaj ſe goſpod ſhe le prav zhudi, de fant nizh daru nozhe, in de ſe tako terdno brani, sato ga vpraſha: Fant povej mi, sakaj vender nizh nozheſh od mene vséti, ko ſi mi toliko dobriga ſtoril? Fant Janes ob kratkim odgovorí: Sakaj bom od vaſ jemal, ker nizh saſlushil niſim; de ſim vam nasaj dal kar ſim naſhel, to je bila moja dolshnoſt. Şim veſél, de ſim ſe ptujiga blaga kmalo snebil. Zhe ſim pa s’ tem kaj vam pomagal, ker ſim vaſ malo na Boga ſpomnil, mi bo she Bog poplazhal, vaſhiga dnarja pa nozhem. Hvalite Boga sa to ſrezho ne mene, Bog vaſ je hotel ſkuſiti. Meni tudi nizh ni treba, pravi fant nadalej; jéſti in piti imam, obléko mi napravijo, per dobrih ljudéh ſim, radi me imajo. Goſpod ko vidi, de fant nizh daru vséti nozhe, vsame moſhno v’ roke, jo odpre in pravi: Fant! vſaj to mi povej kako ti je imé in perimk, kaj ſi in kjé ſi. Fant pravi: Janes mi je imé, piſhem ſe Şvetin, pékovſki fant ſim per péku pred rudezhim moſtam v’ Terſtu. Goſpod vſe to s’ plaibeſam sapiſhe, in Janesu en zekin v’ arshet porine in gré. Janes pa rezhe: Bog vaſ obvari.

II.
Janes Şvetin per vélkim tergovzu v’ Terſtu.
[uredi]

S’ veſélim ſerzam pride Janes proti vezhéru domu, in hitro da ſohranit slati zekin ſvojimu goſpodarju. Kjé ſi dobil ta dnar, ga vpraſha goſpodar? Veſh de veljá devét goldinarjev? Janes pravi: Nékaj ſim naſhel in nasaj dal goſpodu, ktéri je sgubil, on mi ga je dal. Şilil me je vezh vséti, pa niſim hotel. Janesovi tovarſhi pa ſo ga sa norza dershali rekozh: Sakaj niſi vezh vsél neumneſh, kako lahko bi bil ti obogatel! Janes pa drusiga ni rékel, kakor to: Niſim saſlushil, pa niſim vsél, kar ne saſlushim pa tudi ne vsamem! zhe mi je Bog kaj namenil mi bo she dal.

Drugo jutro prezej pridejo trije goſpodje k’ peku po fantu vpraſhat. Nimate vi fanta, mu pravijo, kterimu je Janes Şvetin imé, radi bi ga vidili in s’ njim govorili. Mojſter pék rezhe: Imamo ga, ni ga ravno doma, pa kmalo pride. Şmém vpraſhati, pravi pék, kaj bi mu radi? goſpodov eden odgovorí: Fanta vam bomo vséli. Na to ſe mojſter uſtraſhi in pravi: Sa boshjo voljo, kaj je narédil, gotovo je zekin ukradel, ktériga je vzhérej ſpravit dal; téga bi ne bil nikoli od fanta miſlil. Goſpodje ſo ſe pa poſmehvali. Med tem fant pride, ugleda tri goſpode, in prezej med njimi ſposná uniga, ktérimu je vzhérej najdeno blago nasaj dal, in mu rezhe: Kaj vam niſim vſiga nasaj dal, ki ſte sa mano priſhli? Goſpod pravi: Vſe vſe, le priſhel ſim proſit tvojiga goſpodarja in tebe, zhe bi hotel ti s’ manoj iti in per meni oſtati; dobro ti bo ſvoje shive dni, ker ſi tako veliko dobroto meni ſtoril. Tiſti goſpod pa je bil veliki tergovz v’ Terſtu, imenitin goſpod, una dva ſta bila méſtna piſarja, de ſta v’ prizho péka sapiſala, de tergovz hozhe Svetina fanta preſkerbeti do ſmerti. Torej vpraſha goſpod: Janes ſi dovoljin s’ mano iti in per meni biti; imel boſh kar boſh hotel, uzhil ſe boſh kupzhije, pomagal boſh per barantii. Janes rezhe: Grém rad, zhe me goſpodar puſti; bres njegoviga dovoljenja ne grém, on mi je shé veliko dobriga ſtoril. Pékovſki mojſter, ktérimu je tergovz vſe dopovédal, kako lépo ſe je Janes sadershal, in ga pred neſrézho obvarval, ſe oberne v’ fanta rekozh: Janes! Nerad te puſtím od hiſhe, sato ko ſi svéſt in priden; rad bi te imel; ker pa te ta goſpod hozhejo, in te do ſmerti preſkerbé, te je ſrézha doſhla. Ne bom ti branil, pojdi le pojdi s’ goſpodam, in tudi sa naprej bodi tako priden in svéſt, kakor ſi bil do sdej; ſrézho ti bo Bog dal. Grém pravi sdaj Janes, pa proſim ſamo to, de me v’ ſholo poſhiljate, ker imam velike sheljé, ſe kaj vezh nauzhiti. Goſpod mu vſe obljubi; vender preden ſe lozhi, ſe mu je tako vshalilo, de je na glaſ jokal. Lepo ſe potem sahvali ſvojimu mojſtru, mu roko kuſhne in gré.

Şvetin, sdaj ſo ga le tako klizali, je per ſvojim novim goſpodarji nar vézhi veſelje imel v’ tem, de je v’ ſholo hodil. Sveſto in pridno ſe je uzhil, pa tudi v’ drugih rezhéh doma pridno pomagal per prodajanji. Nauzhil ſe je franzoſko, laſhko, in angleſhko govoriti in dobro piſati, poſebno ſe je v’ velikih rajtengah dobro suzhil. Vſi ſo ga radi iméli, sato ker je bil le toliko priden in brihten, sraven pa toliko ponishen. Nikoli ni ſhel v’ hudo nevarno tovarſhijo, ampak ob délavnikih in prasnikih je ſhel v’ zerkev, potem pa je doma kaj piſal ali pa dobre bukve bral. Ob kraji morja ſe je nar rajſhi ſprehajat hodil; tudi je ſhel vezhkrat pod tiſto drevó, kjer je bil moſhnizo s’ dnarji naſhel, ktéro mu je peſ v’ gobzu perneſel. Tiſto drevó je imenoval drevo ſrezhe, in tiſti kraj je imenoval veſél kraj. Is tiſtiga veſéliga kraja je Şvetin vezhkrat preko morja glédal; vnele ſo ſe v’ njem sheljé delezh delezh po ſvetu iti, de bi v’ daljnih krajih kaj vidil kaj ſkuſil. Vezhkrat je v’ mnoge kraje piſal, de bi sa mater svedil, pa nikoli mu ni mogla nobena shiva duſha povedati, ali je mati ſhe shiva ali mertva, ali kjé de je. Sato je premiſhljeval eniga dné pod drevéſam ſrezhe: Ne vém sa ozhéta ne sa mater, Bog vé kod ſe morata klatiti, kdo vé kako ſe jima godí, o kako bi rad sanje svédil, de bi jim sdaj kaj pomagal, kar bi lahko ſtoril, ker imam shé nékaj laſtniga premoshenja. Védno ſo bile v’ njegovim ſerzu vézhi sheljé krishem ſveta iti, pa ſe ne upa goſpodarju v’ miſel vséti, ker je védel, de ga ne bo puſtil.

Eniga dné pride v’ Terſt velika velika barka is franzoſke deshele, is méſta ki ſe mu Tulon pravi. Goſpodar barke ſam ſe je tudi perpeljal v’ Terſt savoljo nove kupzhije s’ shidanim blagam. Goſpodar barke je bil ſilno bogat tergovz ali kupez is Tulona, perleten moder mosh, sraven pa brumen in poſhten. Ta pride po barantii v’ hiſho Şvetinoviga goſpodarja. Ko ſta kupza shé ſvojo kupzhijo obravnala, in ſe zhes vezh rezhí pogovorila, rezhe Franzos Şvetinovimu goſpodarju: Şkuſi mi dobiti brihtniga zhlovéka, ktéri bo snal némſhko, laſhko, franzoſko in angleſhko govoriti, slo ga potrebujem per mojih velikih kupzhijah. Imam jih vezh per hiſhi, taziga vender nimam, de bi vſe te jesike snal govoriti, in pa de bi bil brihten per kupzhii. Dobro mu bom plazhal, ne bo ſe kſal de je k’ meni priſhel, zhe bo priden. Şvetin je te beſede ſliſhal; bile ſo mu kakor mezh ſkosi ſerzé, vender ſe ni upal nizh rezhi. Şkorej je shé sinil, in ſe ponudil, vender je miſlil: Ne ſpodobi ſe ponujati, obmolzhí in ſklene ſkrivej ſvojiga goſpodarja proſiti, de naj ga ponudi. Şvetinov goſpodar rezhe Franzosu: Imam ga shé jeſt taziga zhloveka, kakorſhniga vi shelitè dobiti, to de jeſt ga ſam potrebujem, torej ga tudi ne dam; glejte ga, ravno ta le je; pokashe Şvetina. Franzos prijasno Şvetina pogléda rekozh: Ali bi pa ti ne hotel iti s’ manoj zhes morje na franzoſko, ko bi te goſpodar puſtil in pervolil? Şvetin hitro odgovorí: Rad in s’ grosnim veſeljem bi ſhel, ker sdavnej shé imam grosne sheljé iti po ſvetu kaj ſkuſit. Goſpodar pa rezhe Franzosu: Vſe vam ſtorim, tega fanta pa vam ne morem puſtiti, ne le sato, ker mi je tako potrében, ampak on je moj dobrotnik, in vſe rasloshí in pové, kako ſe je Şvetin sadershal. Franzos, ki je to ſliſhal, ſhe bolj ſili in próſi, de naj mu puſtí Şvetina. Şvetin tudi ſam proſi ga puſtiti po ſvétu, ker ima le tolike sheljé. Goſpodar ni hotel po tem vezh braniti, ki je videl, de fant slo shelí s’ franzosam iti. Rad grém na franzoſko, je djal Şvetin, de bom videl deshelo, kjer ſo moj ozhe pokopani. Potem rezhe goſpodar Şvetinu: Prepuſtim te tému mojimu prijatlu, ktériga posnam, de je poſhten mosh; per njem ti ne bo nizh hudiga. Shelil ſim, de bi ti smiram per meni oſtal, ker nikoli ne bom posabil, koliko ſi mi dobriga ſtoril, ker pa le po ſvétu kaj ſkuſiti shelíſh, pojdi, dovolim ti. Bódi vſelej tako pameten, kakor ſi bil do sdej, in Bog te ne bo sapu ſtil. Ko bi ſi ti utegnilo hudo goditi, ali bi kaj pomanjkanja mogel terpéti, le véditi mi daj, kjer koli boſh, dal ti bom, kolikor bi potrebvàl. Ko bi utégnil ob ſlushbo priti, in ne mogel druge dobiti, pridi nasaj, s’ veſeljem te bom ſprejél, in ti bom vſelej hvaléshen. Ne bom posabil dobrote tvoje. Ti ſi k’ moji hiſhi shégen boshji prinéſel, in mene sbrihtal. Zhe tudi jeſt med tem umerjem, bom jerbam narozhil sate ſkerbéti, kolikor bi ti potrebvàl. Poln veſelja je sdaj Şvetin ſvojimu goſpodarju roko kuſhnil in pametno rekel: Goſpod! sahvalim, de ſte mi toliko dobri; ne mene le Bogá hvalite. Potem pelje goſpodar ſvojiga ljubiga Şvetina k’ franzosu v’ kamro, in mu ga isrozhí s’ temi beſedami: Tukaj vam isrozhim in perporozhím svéſtiga in poſhteniga ſlushabnika. Ravnajte lepo s’ njim; vém de vam bo veſelje délal. Şvetin ſe ponishno perklone, in obljubi priden in pokoren biti. Zhes oſem dni barka odrine, in Şvetin ſe pelje s’ ſvojim novim goſpodarjem po morji proti franzoſki desheli. Lép dan je bil, dober véter, barka plava hitro ko ptiza na luftu. Şvetin shaloſtno gléda nasaj proti Terſtu, in pravi: „Bog te obvaruj ljuba domazha deshela; morebiti te nikoli vezh ne bom vidil; pa ſej je Bog povſod, zéla semlja je boshja, on dobrotlivi ozhe, ktéri me je do sdej tako ſkerbno pred hudim varval, me bo tudi sanaprej ohranil; v’ njega bom vſelej saupal, on me ne bo sapuſtil.“ Med tem ſo ſe mu ſolsé uderle, ker ſe je ſpomnil, kar je vezhkrat od matere ſliſhal, kako shaloſten je tudi njegov ozhe bil, ker ſe je mogel od doma lozhiti. Naſlonil ſe je v’ barki, v’ miſlih vtopljèn je premiſhljevàl, kako ſe mu bo sa naprej godilo. Ko ſpet ozhí povsdigne in ſhe enkrat proti Terſtu pogléda, mu je sginil ſpred ozhí, drusiga ne vidi okoli in okoli ſebe, kakor seleno vodo morjá. Ravno 19 lét je bil Şvetin ſtar, ko je ſhel is Terſta na Franzoſko.

III.
Janes Şvetin na morji.
[uredi]

Zélih 19 dni ſo ſe vosili po morji, preden na Franzoſko pridejo, ker jim je véter nagajal. Bila je barka eniga dné v’ nevarnoſti vtopiti ſe. Ştraſhno vreme ſe je po morji pergnalo, grosen vihar volove shene viſoke ko hribje; barka ſe je gugala ko sibel. Brodniki ſo kléli in rotili, ker vihar nozhe néhati. Takrat ſhe ni bilo velike nevarnoſti, kader ſe je pa barka popolnama po ſtrani nagnila, ſo vſi brodniki obledéli, sazhnejo moliti, in vſe ſvetnike na pomozh klizati. Vſak je takrat molil, kdor je bil v’ barki, tudi Şvetin, ktéri ſe je veſ tréſel, ſhe ni nikoli tako sveſto molil, ko takrat. Şhe njegov goſpodar Teodor Eskeles, — tako je bilo imé tiſtimu velikimu tergovzu is Tulona, — je rékel Şvetinu: Fant! ti ſi ſhe morebiti nedolshen, vémo, de Bog nedolshne rajſhi uſliſhi, môli môli, de naſ Bog obvarje, zhe ne, vſiga bo konz. Şvetin komej odgovori od ſtrahu veſ bojezh: Goſpod! ſej molim zeli zhaſ, kar hudo vreme terpí, de bi me le Bog uſliſhal.

Zherna nozh je pokrila nebo in morjé; velika temota je poſtala. Drusiga ſe ni vidilo ko bliſk, ktéri je okoli barke ſtraſhno ſhvigal, drusiga ſe ni ſliſhalo, kakor grosno buzhanje vetrov in treſkanje nesnano, ktéro je na morji ſhe veliko hujſhi, kakor na ſuhim. Vſi brodniki ſo sdaj upanje sgubili, po kotih popadali in ſe k’ ſmerti perpravljajo, djali ſo, vezh ni sdaj pomozhi, vervi in platna nam je vihar potergal, ne vidimo vezh kam barka letí, perletela bo na kako ſkalo, ſe bo gotovo rasbila, in naſh konz je bliso. Vſi ſo sdihvali od perviga do sadnjiga; tudi Şvetin ſe je k’ ſmerti she perpravil, in ſhe k’ materi boshji je s’ poſébnim saupanjem sdihovàl, in sa pomozh proſil. Ravno o polnozhi je bilo, in vihar je sazhél pojemati, megle ſo ſe jéle raspotégvati, ſpet ſe je rasjaſnilo, in barka ſe je ſpet ſama poravnala, morjé je pokojno perhajalo. To ſo brodniki kmalo zhutili, upanje ſe je v’ njih ſerzah obudilo, ſpravijo ſe na noge, in potégnejo hitro sa vervi, kar jih ni bilo poterganih. Ob dvéh zhes polnozhi je bilo morjé popolnama tiho, bres vſe neſrezhe je minilo hudo vreme, rasen teshkih rezhí, kar ſo jih po goſpodarjevim povelji v’ vodo pometali.

Nikoli ſhe ni Şvetin vidil, veliko manj pa ſhe ſkuſil takiga ſtraha, nikoli ſhe ni bil v’ taki nevarnoſti, pa tudi potem, ko je hudo vreme minilo, ni vidil ne obzhutil tolikiga veſelja, kakor takrat v’ barki. Goſpodar barke je ukasal nove vervi in nove rjuhe nategniti, potem poklizhe vkup vſe brodnike, in druge kar jih je bilo v’ barki, vſi morajo poklekniti, ſam tudi poklékne in ozhitno sahvalijo Bogá, de jih je obvarval v’ taki nevarnoſti in jih per shivljenji ohranil. V’ tiſti ſmertni nevarnoſti na morji je Şvetin terdno obljubo ſtoril, nikoli v’ nobeno krivizo ne pervoliti, ampak vſelej sveſto in poſhteno ravnati, naj ſe mu godí kakor hozhe. To obljubo je tudi dershal zeli zhaſ ſvojiga shivljenja.

IV.
Janes Şvetin v’ meſtu Tulonu na Franzoſkim.
[uredi]

Dvajſeti dan po nevarni voshnji po morji pride barka k’ kraju; bil je ravno tudi dvajſeti dan meſza kimovza, to je tiſti dan pred ſ. Matevshem. Şvetin sdaj pervizh ugléda franzoſko deshelo, is barke je preglédal zélo lépo véliko franzoſko meſto Tulon, kamor iti je njegov namen. Ko Şvetin is barke pride in ſtopi na ſuho semljo, ſe prezej sjoka, ker ſo mu ozhe na miſel priſhli; rekel je ſam per ſebi: Lej tukej je semlja, v’ ktéri koſtí mojiga ozheta pozhivajo, ali pa zhe ſo ſhe shivi, Bog sna v’ ktérim kotu tizhé, in kako ſe jim godí. Şvetin ſe hitro sbrihta, obriſhe ſolsé in gré veſel v’ hiſho s’ ſvojim goſpodarjem. Ko pred perljuden fant je s’ vſakim prijasno govoril, in ſe kmalo, kar jih je per hiſhi bilo, ſprijasnil.

Kader ga je goſpodar peljal ſvoji ſtari goſpéj pokasat, je Şvetin ſpodobno ſvoji novi goſpodinji roko kuſhnil rekozh: Goſpa! proſim vaſ imejte poterpljenje s’ mano, dokler vſih hiſhnih navad ne svém. Rad bom ſtoril vſe, kar mi boſte ukasali, ſamo de vém, kaj vam je vſhezh. Shelim vam uſtrézhi, in nikoli ne miſlim vaſ radovoljno shaliti. Goſpa je bila prav sadovoljna iméti tako perljudniga in pohlévniga ſlushabnika. Torej mu rezhe: Lepo ſe vêdi, sveſt bodi in priden per vſih opravilih, tudi jeſt ti bom dobra, bom ti kakor mati. Na to ſe sahvali Şvetin, in gré proſit goſpodarja mu dati opravila, ktérih ſe hozhe vaditi.

Ker je Teodor veliki tergovz bil v’ Tulonu, ktéri je delezh in delezh v’ velikih kupzhijah sapletèn bil, ni hotel Şvetina prezej v’ ſhtazuno djati, ampak v’ ſvojo piſarnizo ali kanzlijo ga déne, de ga ſkuſi, koliko je Şvetin uzhèn v’ kupzhijſhkih rajtengah. Pa kmalo je Teodor vidil, de je mladi Şvetin v’ rajtengah tako prebriſan, de nobeden njegovih ſlushabnikov, ktérih je ſhe ſédem imel, ne tako: Nar teshji in nar hujſhi rajtengo, nad ktéro ſi je vſakteri po 3 po 4 ure glavo bélil, préden jo je narédil, pa ſhe vezhkrat je bilo kaj napak, je Şvetin narédil ko bi mignil s’ lohkobo bres veliziga truda. Perlétni tergovz Teodor, ktéri ſi shé savoljo ſtaroſti ni mogel s’ rajtengami veliko glave béliti, je kmalo vidil, kako potrében mu je Şvetin savoljo tolike umnoſti v’ rajtengah. Kmalo ga je rajſhi imel ko vſe druge ſvoje ſlushabnike. Kader je bilo treba kako teshko rajtengo narediti, ali kako drugo popraviti, le Şvetin je bil poklizan, ktéri je s’ veſeljem in hitro nar bolj smotene in sahomotane kupzhije in rajtenge v’ red ſpravil in rasjaſnil, kar mu je veliko veſelje in njegovimu goſpodarju Teodoru ſhe vezhi veſelje bilo.

Tako vſelej prav pride zhlovéku, kar ſe v’ mladoſti s’ pridam nauzhí, ſebi in drugim veſelje dela. Teodor je savoljo ſvoje neismerjene kupzhije grosno rad imel Şvetina, vender ſkuſhen mosh je shé vezhkrat ſe nad kakim mladenzhem golfal, torej mu ni veliko saupal. Rékel je: Şvetin je brihten fant, le premlad je, njegove sveſtobe ſhe niſim preprizhan. Zhe bo on tudi tako svéſt, kakor je brihten in priden, ni ga meni treba boljſhiga ſlushabnika iſkati. V’ sveſtobi ga je potem vezhkrat ſkuſil. Podvergel mu je dnarje, tudi druge drage rezhí; pa Şvetin nikdar nar manjſhi ſtvarize ni premaknil, zhe je kaj naſhel, je vſelej poſhteno nasaj dal. Goſpodar potem narozhí enimu ſvojih ſlushabnikov ſkrivej, de naj ſi persadeva Şvetina ſvojiga tovarſha v’ krivizo sapeljati. Tovarſh ſkuſi, Şvetina nagovarja, de naj delí s’ njim dnarje, sa ktére je ſvojiga goſpodarja ogoljfal. Şvetin pa, ko ni védel, de je to nalaſh le k’ videsu, próſi tovarſha rekozh: Ljubi moj tovarſh! ſe ne bojiſh Boga? sakaj ſi goſpodarju krivizo ſtoril? Ne véſh de golufi, tatjé, krivizhniki nikoli ne pojdejo v’ nebéſa? Sdaj pa ſhe mene hozheſh smotiti in sapeljati. Ni sadoſti, de ſi hudoben ſam, ſhe druge sapeljujeſh. Daj nasaj goſpodarju, zhe ne, jeſt bom povedal, in vém, de per ti prizhi pojdeſh od hiſhe. Tovarſh mu rezhe: Neumen ſi, sakaj ſe braniſh dnarjev, tudi drugi tako délajo, ne bo ſe svédilo, kaj boſh na vſako rézh porajtal? Zhe nozheſh deliti s’ mano, bom ſam imel. Şvetin pravi: Ljubi moj tovarſh! zhe boſh tako délal, kakor druge hudobne vidiſh, boſh délezh priſhel. Nikoli ſe ti ne bo dobro godilo ne na tem ne na unim ſvetu. Zhe tudi pred ljudmi ſvoje krivize ſkrijeſh, ali jih moreſh pred Bogam ſkriti? Glej kako poſhteni délajo in pravizhni, hudobnih krivizhnih ne poſnemaj. Véſh, de krivizhen krajzer deſét pravizhnih ujé! Ker pa tovarſh ne néha Şvetina motiti in ga k’ krivizam sapeljevati, gré Şvetin eniga dné k’ goſpodarju ſam in mu rezhe: Goſpod ne samerite! Nékaj bi vam rad povédal od vaſhiga ſlushabnika, eniga mojih tovarſhev, ſamo proſim, ne ſhtrafujte ga savoljo téga, ampak poſvarite ga, de ſe poboljſha, in ſe ne navadi hudobije. Krivizo vam déla, in mene tudi vam krivizo délati sapeljuje. Goſpodar mu rezhe prijasno: Prav je ljubi moj Şvetin, de ſi mi povédal, ne ſkerbi, bom narédil, de te vezh ne bo motil. Od tiſtiga zhaſa mu je Teodor shé velike rezhí saupal, bolj ko marſiktérimu drugimu Şvetinovimu tovarſhu.

Eniga dné ſedi Şvetín v’ piſarnizi ſam veſ samiſhljen v’ rajtenge, ktére mu je goſpodar Teodor rekel sdélati, kader je is doma ſhel v’ blishno méſto savoljo nekake velíke kupzhije. Kar hitro ſtópi v’ piſarnizo velik imeniten, k’ videsu shlahten lepó oblézhen goſpod, in vpraſha: Şi le ti Şvetin Teodorov ſlushabnik, ktéri je tako umetaln, poſébno v’ rajtengah? Şvetin odgovorí pohlévno: Şim ja, kaj pa mi ukashete, kaj bi radi, vaſ ne posnam, vaſ niſim ſhe nikoli vidil. Ptuji goſpod na to drusiga ne rezhe kakor té beſéde: Şe bova shé v’ kratkim vidila, in vsame is ársheta moſhnizo, in jo Şvetinu vershe. Ná, pravi, to je tvoje in beshí is piſarnize. Şvetin ſkozhi hitro sa goſpodam, de bi mu moſhno nasaj dal, ker je rékel: To ni moje, in kar mojiga ni, nozhem; vender goſpóda shé nikjer ni bilo. Svetin vsame moſhno v’ roke, jo odprè in najde noter sa tri ſto frankov vrédnoſti. Miſli, in miſli, kaj mu je ſtoriti. Ne vé, sakaj mu je to puſtil goſpod, ktériga ne posná. Ko goſpodar Teodor domu pride, je bila Şvetinova perva ſkerb, de je tiſto moſhno vsél in mu jo neſe rekozh: Lejte to moſhnizo mi je nesnan goſpod pernéſel, tri ſto frankov je v’ nji, nizh ne vém sakaj mi je to dal, proſim vaſ ſpravite té dnarje, sakaj jeſt jih nozhem in ne morem iméti. Teodor mu rezhe: Na moje beſéde ſpravi dnarje, in jih imej, tvoji ſo, ſe bo shé svédilo, od kod in sakaj ſo tebi v’ roke priſhli. Şvetin uboga. Kmalo potem ga Teodor poſhlje v’ blishno méſto rajtenge na zhiſto sdélat s’ kupzam, s’ ktérim je Teodor malo pred kupzhijo ſtoril. Şvetin pride v’ tiſto méſto, gré v’ hiſho barantavza, kamor ga je goſpodar poſlàl rajtenge iszhiſtit, kar ugléda tiſtiga goſpóda, ktéri mu je moſhno dnarjev poſilil, in to je bil ſam tiſti tergovz, s’ ktérim je Teodor kupzhijo ſtoril, sato mu hitro rezhe: Lej Şvetin! ſej ſim ti rékel, de ſe bova v’ kratkim vidila. Védil ſim, de te bo goſpodar poſlal s’ mano rajtingo ſtorit. Ljubi moj Şvetin! nikar me ne ſtóri neſrézhniga. S’ tvojim goſpodarjem imava shé velike rajtenge vkup; pa zhe pojde vſe na tanko, vſe po pravizi, vém de bom ob vſe priſhel, tvoj goſpodar me bo na beraſhko palizo ſpravil, jeſt in zéla moja drushina pojdemo vbogajme proſit, zhe ti zhiſto in pravizhno rajtengo ſtoriſh. Lej tvoj goſpodar je bogat, ſej ima de ſam ne vé koliko, ſtar je, otrók nima vezh ko eno ſamo hzhér; jeſt pa imam velíko otrók, opomogel ſim ſi nékaj, ker ſim per rajtengah tvojiga goſpodarja slo vſhipnil, vender vſelej tako de ni zhutel. Zhe sdaj zhiſto rajtengo in pravizhno ſtorimò naſhe barantije, moram biti ſirota. Şvetin sdaj ne vé, kam ſe oberniti, kaj sazhéti in rezhe: Goſpod! po krivizi ne ſmém délati, ſpet ſe rajſhi ljudém kakor Bogu samérim. S’ témi beſédami gré, ukashe naprézhi in ſe pelja domu, bres de bi bil rajtengo le perzhél. Ko Şvetin domu pride, ga shé goſpodar na dvoriſhi zhaka in ga hitro vpraſha: Kako je to, de ſi tako hitro priſhel, tako kmalo opravil, ker ſim ménil, de boſh nar manj 3 ali 4 dní opraviti imel. Şvetin rezhe: Goſpod! sakaj ſim tako kmalo nasaj priſhel, vam ne povém drugazhi kakor ſkrivej, de nobeden zhlovek ne bo ſliſhal. Teodor pélje sdej Şvetina v’ ſvojo piſárnizo in mu pravi, sdaj govôri. Şvetin rezhe: Rad ſim per vaſ, sato ko vidim, de ſte mi dobri, vender grém rajſhi od hiſhe danſ, kakor de bi s’ tem tergovzam rajtengo délal, kamor ſte me danſ poſlali, on je tiſti, ki mi je moſhno dnarjev poſilil, de bi sdaj krivizhno rajtengo délal; téga me Bog varuj. Teodor mu rezhe: Şvéſti pridni ſlushabnik moj, sdej ſposnam, de ſi svéſt, pojdi nasaj, ſtóri rajtengo s’ unim tergovzam na zhiſto, savoljo téga ne bo neſrézhen, zhe bi bil tudi kaj dolshan vſe mu bom odpuſtil. Şvetin uboga, ker ne vé, de vſe to je bila le ſkuſhnja njegove sveſtobe, kakor ſta ſe bila goſpóda pogovorila.

Od sdaj sanaprej je Teodor vſe le Svetinu saupal, in ga sa perviga ali vélkiga ſlushabnika ſtoril. Kar je bilo teshkih in nevarnih opravkov, je le Şvetinu isrozhil, ker je védil, de mu bo sveſto opravil. To de Şvetin ni bil ſamo svéſt in priden v’ ſlushbi, de ga je goſpodar rad imel, ampak zélo njegovo sadershanje je bilo tako, de ſo ga vſi radi iméli. Ni bil prevséten savoljo téga, ko je bil per goſpodarji v’ zhaſti, ni ſe nikoli zhes druge povikſhevàl, ampak s’ vſimi je bil prijasen in pohléven, proti ſvojimu goſpodarju pa tudi ponishen in vſelej bogliv. Tudi na franzoski semlji ſe je ravno tako varoval, pa ſhe bolj ko pred, sahajati k’ norzhijam ali igram v’ tovarſhije, ampak vſako nedéljo in vſak prasnik je ſhel v’ zérkev k’ boshji ſlushbi dopoldne in popoldne, potem pa je védno doma bil in sveſto ſvéte in druge dobre bukve bral. Na franzoskim ſo iméli navado in je ſhe sdaj, de imajo o prasnikih ozhitne igrè, keglanje, jesdarenje, pleſanje in druge norzhije, kjer je sraven vſelej tudi musika in pijazha. K’ tem norzhijam ſo tovarſhi Şvetina velikokrat vabili in ga perganjali, ker ſo mu rekli: Zéli téden ſi s’ hudimi rajtengami glavo béliſh in ſe trudiſh, sakaj bi ne ſhel s’ nami v’ nedéljo ſe malo rasjaſnit in rasveſelit. Şvetin vender nikoli ni hotel iti, ampak rékel jim je: Mi ni potréba, rasveſelim ſe nar bolj, kader ſam doma oſtanem, in kaj pridniga berem, tudi me ne veſelí hoditi k’ takim igrazham, kjer ſe nizh prida ne vidi in ne ſliſhi. To je bilo pa slo vſhézh goſpodarju, ſtarimu Teodoru in njegovi goſpej Heleni in njuni hzhéri Kriſtini, ktéro ſamo ſta iméla, ker vſi trije ſo bili brumni in bogabojézhi kriſtjani. Zélih oſem lét je bil Şvetin per tem goſpodarji, in vſe je ſhlo ſhe bolj po ſrézhi kakor préd, kakor de bi bil on shégen boshji h’ hiſhi pernéſel. Vſi, kolikor jih je bilo per hiſhi, ſo Şvetina zhiſlali in obrajtali, tudi ſoſédje in vſi, ktéri ſo ga posnali, ſo veſelje nad njim iméli; tako ſe je snal v’ vſih okoliſhinah lepo veſti.

Na tem ſvétu vender réſ ni prave ſrézhe, ni ga veſelja na ſvetu bres grenkobe. Sraven Şvetina, ktéri ſe je ſrézhniga miſlil, ſe je kmalo sredila ſkrivéj ſtraſhna kazha, ktéra mu je vſo ſrézho slo ogrenila, in mu veliko shaliga napravila, in to je bila nevoſhljivoſt eniga njegovih tovarſhev, ktérimu je bilo imé Ludvik Bodin. Ta Ludvik Bodin, franzoski rojak, sali mladénzh, per nar lépſhih létih, je bil shé od mladoſti per hiſhi, in tudi na tanko sveſt ſvojimu goſpodarju, sato ga je bil Teodor ravno pred dvéma létama sa ſvojiga naméſtnika poſtavil, in naménil ga sa séta vséti, mu hzher Kriſtino v’ sakon dati, in mu vſe premoshenje isrozhiti, poſébno, ker je védil, de ſe Ludvik in Kriſtina rada vidita. Sdaj je Ludvik vidil, kako je Şvetin od vſih obrajtan, videl je, de ga goſpod in goſpa in tudi goſpodizhna Kriſtina radi imajo. To mu je bilo mezh v’ ſerzé, nevoſhljiv je bil, torej je Şvetina ravno tako gerdo gledal, kakor Kain ſvojiga brata Abelna. V’ ſerzu ga je zhes vſe ſovrashil, rad bi ga bil v’ shlizi vode vtopil, ko bi bilo mogozhe, vender ſe mu je k’ videsu po hinavſko prijasniga kasal, ſkrivéj pa védno iſkàl ga s’ lépo od hiſhe ſpraviti, tode ni bilo mogozhe. Ko je pa Teodor Şvetina sa vélikiga ſlushabnika ſtoril, ſe je Ludviku nevoſhljivoſt ſhe bolj vnéla in jésa mu je is ſerza kupéla. Ozhitno ga je od sdaj ſovrashil, védno mu sabavljal, in ga per goſpodu zhernil, de bi ga bil prezh ſpravil. Miſlil je, zhe Şvetin per hiſhi oſtane, me sna ob vſo ſrézho perpraviti, ſhe goſpodizhno Kriſtino mi sna smotiti, de me ne bo hotla vséti, in prezh je moje premoshenje in bogaſtvo, ktériga s’ shenitvijo dobiti upam. Pasim pa shé tudi nékaj zhaſa, de je Kriſtini ta ptujz vſhézh. Vezhkrat ſi je persadéval Ludvik per goſpodarji Şvetina v’ saméro perpraviti, in je rékel: Goſpod, ne vervajte toliko, ne saupajte vſe tému pertepénzu, to je hudoben zhlovek; ni tako ponishen kakor ſe kashe, le hinavz je, de vaſ s’ tem ſlepí, v’ velíko ſhkodo vaſ sna perpraviti, zhe ga od hiſhe ne dénete. Goſpodar Teodor pa, ſtar ſkuſhen mosh, je kmalo vidil, de mora tukaj nevoſhljivoſt vméſ biti, mu prijasno rezhe: Ljubi moj Ludvik! od mladoſti ſi per meni, véſh de te rad imam in ti vſe saupam, sato ſim ti namenil hzhér v’ sakon dati, vender to le takrat, zhe bo ſama radovoljno pervolila, de te rada vsame. Şvojo hzhér, ker ſamo imam, veſh de jo ljubim, torej ſim ji na sberanje dal mosha vséti kakorſhniga hozhe. Nikoli ji ne bom nobeniga ſilil, in ne branil, brihtna in poduzhena je sadoſti, de bo védla prav sbrati. Zhe nar vézhiga berazha ali ſromaka vsame sa mosha, ſim dovoljin, ſej bo ſama s’ njim shivéla. Premoshenja pa ji ne bo manjkalo, toliko bom shé sapuſtil, de bota ona in njeni mosh lahko shivéla, naj vsame téga ko hozhe. Glej Ludvik! zhe bi ſe permerilo, de bi te moja hzhi Kriſtina v’ sakon vséti ne hotla, je ne bom nizh ſilil, zhe ravno ſim ti jo namenil. V’ takih rezhéh ſtarſhi tudi nimajo pravize otrók ſiliti, le ſamo dober ſvet njim samorejo dati. Sato pa bodi bres ſtrahu, ti boſh ravno tako preſkerbljen, jeſt bom s’ ſvojim premoshenjem shé tako obernil, de bo sa te prav, nikoli ne boſh pomanjkanja terpel. Şvetina pa ravno tako ne morem od hiſhe djati, ker mi je kakor véſh savoljo rajteng tako slo potrében, pasil bom nanj, zhe kaj napazhniga nad njim snajdem, ga bom prezej od hiſhe ſpravil in ſpodil, do sdaj pa v’ nar manjſhi rézhi ne ſposnam, de bi bil kaj nerodniga ali krivizhniga ſtoril. Ludvik! Ludvik! jeſt ſim ti ozhe, ſim ti prijatel in dobrotnik kakor véſh, naravnoſt ti povém sato ker ti dobro hozhem, ne daj nevoſhljivoſti proſtora v’ ſvojim ſerzu, to je kazha, ktéra te bo umorila. Nikoli ne boſh imel ſrézhe, zhe boſh nevoſhljiv. Kdor ſvojimu blishnimu ſrézhe ne pervoſhi, ni vréden, de bi ſrézhen bil. Sakaj ſi v’ ſerzu hudoben, ker ſim jeſt Şvetinu dober? Pojdi in bodi pameten!

Ludvik je vſe te beſéde ponishno poſluſhal, to de do ſerza niſo mogle; sakaj v’ njem je tléla grosna jésa in hudo ſovrashtvo; kar vezh ni mogel Şvetinu lépe beſéde ne lepiga ozhéſa dati. Ludviku je bilo le sa Kriſtino; bal ſe je, de bi mu je ne bil Şvetin ispihal. Po pravizi mu je bilo sa premoshenje vezh ko sa Kriſtino. Vſe ſi je persadeval Şvetina od hiſhe ſpraviti, in ker per goſpodarji nizh ni opravil, gré eniga dné ſkrivéj ſam do goſpodinje Helene, in je ſtraſhne rezhí ji napovédal zhes Şvetina in lagal. Sadnizh rezhe: Goſpa! vaſha dobra brumna Kriſtina je v’ nevarnoſti; zhe v’ kratkim tega hinavſkiga pertepénza od hiſhe ne ſpravite, boſte vidili, kaj ſe vam bo sgodilo? Goſpa Helena ſtara brumna shena, ktéra je ſvojo hzher Kriſtino ſkerbno in v’ boshjim ſtrahu sredila, in jo pred ſpazhenim ſvetam varvala, je bila na té Ludvikove beſéde vſa preſtraſhena in shaloſtna. Svezher ſhe tiſtiga dné poklizhe k’ ſebi ſvojiga mosha Teodora, in mu rezhe: Ljubi moj mosh! Slo me danſ ſerzé bolí savoljo najine hzheri, svédila ſim danſ, de ſe ſkrivej nerodno vêde, zhudne beſéde mi je danſ Ludvik povédal. Ker ſmo do sdaj lepo in poſhteno vkup shivéli, in vſi ljudje naſ obrajtajo, bi pazh to bilo meni teshko, ko bi ljudjé od naſhe hiſhe kaj nerodniga govorili; proſim te, de Şvetina od hiſhe ſpraviſh. Ljuba moja shena! Veſél ſim, de imaſh toliko ſkerbí sa naji hzherko, sa poſhtenje in sa dobro imé naſhe hiſhe, vender mí ne ſmémo nikogar obſoditi in ga sa hudobniga ſhtéti, pred de ſe preprizhamo, ali je obdolshenje reſ ali ne. Dobro imé ſvojimu blishnimu odvséti je lahko, poverniti ga je grosno teshko, véſh de je dobro imé bolji ko dnar. Ti ſi ſliſhala le to, kar je Ludvik povédal, sdaj moraſh tudi ſliſhati, kaj ti bo Kriſtina na to rekla, kako ſe bo Şvetin odgovoril. Helena pravi: Reſ je tako, prav imaſh, ſhe nozoj ſe moramo na tihama do dobriga smeniti. Kriſtina je bila nar pervo poklizana, ktéra je prezej pertekla po navadi, kakor je vſelej rada ubogala. Kaj je Ludvik goſpéj povédal, nizh ni védila. Vſi trije, ozhe, mati in hzhi ſe sapro v’ kamerzo in ſtari Teodor vpraſha hzhér: Kriſtina! Şi ſhe per volji s’ Ludvikam Bodinam ſe sarozhiti, kakor ſi pred nékaj zhaſam bila. Moja in tvoje matere ſtaroſt vidiſh de prihaja, zhaſ je priſhel, de ſi sbereſh mosha, ktéri bo po tvoji volji, in goſpodarſtvo zéle hiſhe mu bom isrozhil, ti boſh goſpodinja. Kriſtina odgovorí s’ ponishnoſtjo, kakorſhno je otròk ſtarſhem dolshán, in pravi: Ljubi ozhka! ljuba moja mamka! Rada ſim iméla Ludvika, in grosno ſim bila veſéla, ker ſte mi dovolili ſe s’ njim sarozhiti, kader bom hotla; sdaj pa vam naravnoſt povém, de ga nozhem is dvéh urshahov. Pervizh sato, ki ga nikoli ne vidim moliti; kjer molitve ni, ni ſrézhe, ne bo shégna boshjiga. Drugizh ga nozhem sato, ko ima nevoſhljivo in grosno ſovrashno ſerzé. Glejte, kar ſte vi Şvetina sa perviga ſlushabnika naredili, ga ne more viditi; nevoſhljiv mu je, ker ga vi radi imate. Poſébno nekaj zhaſa Şvetina grosno ſovrashi, kar me je vidil s’ njim ſe pogovarjati. De pa niſva nizh nerodniga ali neſpodobniga ſe pogovarjala, vam snata povedati dva vaſha ſlushabnika, ktéra ſta tudi sraven bila. V’ ſkrivnim ali v’ ſamotnim kraji pa niſim s’ njim ne beſédize pregovorila. On pa meni sdaj to ozhita. Şvetin mi je veliko bolj vſhézh, sato ko rad móli, ſe lepo sadershí in je ponishen, ter nima tako ſovrashniga ſerza; vender s’ njim ſe sarozhiti nozhem tudi is dvéh urshahov. Pervizh sato ne, ker je ptujz. Ko bi Şvetin domazh rojak bil, bi on same bil po moji volji. Drugizh ſe ne sarozhim s’ Şvetinam sato, ker bi Ludvik védno jeso nanj imel. Torej tih dvéh nobeniga nozhem; proſim vaſ, goſpodarite ſhe tako dolgo, de najdem zhlovéka, ktéri bo meni in vam vſhézh. Teodor pravi ſvoji sheni: Ali ti niſim pravil, de mora zhlovek préd ſe preprizhati, préden takim opravljivim beſédam verjame? Kriſtina pojdi in poklizhi Şvetina. Şvetin pride hitro, ſe perklone in pravi: Kaj boſte ukasali. Teodor pravi: Şvetin! véſh de ſim ti shé veliko dobriga ſtoril, in ſhe ti ſtoriti snam, zhe boſh priden, pa sakaj mojo hzhér Kriſtino motiſh in sapeljujeſh? Şvetin odgovorí ſpodobno: Sahvalim vaſ sato, kar ſte mi dobriga ſtorili, hvaléshen vam bom vſelej; téga pa, zheſar me dolshitè, mi ſhe nikoli v’ miſli ni priſhlo, kako bi ſe tudi kaj takiga ſtoriti predersnil? Na ſamim niſim ſhe nikoli nobene beſéde s’ goſpodizhno pregovoril, kar ſim pa ozhitno govoril, oni ki ſo ſliſhali, lahko prizhujejo, de ni bilo nizh napazhniga. Sdaj vidim, de je mogel Ludvik zhes-me take rezhí govoriti, in me vam toshiti, ker me od tiſtiga zhaſa, kar je goſpodizhna s’ mano govorila, vezh kar viditi ne more. De téga raspertja v’ vaſhi hiſhi ne bom jeſt kriv, de boſte v’ miru shivéli, kakor poprej, vaſ proſim de mi ſlovo daſte, grém ſi iſkat drusiga goſpodarja; vi boſte dobili drusiga ſlushabnika. Ludvik me ſovrashi in me iſhe od hiſhe ſpraviti, sato ker ſe boji, de bi ga ne ſpodlésel. Nepotreben je ta njegov ſtrah, sato ker ne miſlim tukej oſtati, ko bi tudi tako priliko imel, ſhel bom v’ ſvojo deshélo nasaj. Vſak Ilirjan rad nasaj pride, tako tudi jeſt. Şamo de bi od ſvojiga ozheta kaj svédel, ker je bil na franzoſko odpelján! potem ſe prezej vernem v’ Ilirijo. Ştari Teodor in njegova goſpá Helena ſta rekla: Şvetin! oba ſposnava sdaj tvojo nedolshnoſt, ne boſh hodil prozh, ampak per hiſhi boſh, ker ſi potrében, tudi Ludvik nama je potrében, torej oſtaneta oba, kakor ſta bila, vender ſovrashiti ſe ne ſméta; jeſt vaji hozhem ſpet ſprijasniti. Teodor poklizhe Ludvika in mu rezhe vprizho Şvetina: Ludvik! od mladoſti te imam, in per meni boſh, dokler bom shiv, vender moraſh vediti, de ſovrashtva v’ moji hiſhi nikoli ne terpim, ſpravita in ſprijasnita ſe s’ Şvetinam, glej posnam ga, de ti ne bo nizh napotja délal, ker perpravljen je od hiſhe iti, rajſhi kakor v’ ſovrashtvu shivéti; kjer je ſovrashtvo, tam tudi ni ſrézhe. Ludvik ſposná sdaj ſvojo krivizo, poda prijasno roko Şvetinu, in v’ snamnje prave prijasnoſti ſe kuſhneta, in po tem greſta po ſvojih opravilih. Vſi ſo bili te ſprave veſéli, in ſo v’ miru naprej shivéli. Ludvikovo kuſhvanje vender je bilo le Judeshevo kuſhvanje; ſprijasnil ſe je s’ Şvetinam le k’ videsu, v’ ſerzu pa je tlélo smeram ſkrivno ſovrashtvo naprej.

V.
Janes Şvetin v’ jézhi.
[uredi]

Eniga dné ſe je ſtari Teodor napravil iti po kupzhijah v’ méſto dva dni hoda od Tulona, in ſi je perpravil v’ ſhkatlizo 15 ſto slatih zekinov, takih ki eden veljá 17 fl. 57 kr.; ker ravno toliko je imel nekimu tergovzu plazhati sa blago. Svezhér je bilo vſe perpravljeno, drugi dan sgodej miſli Teodor odriniti, ſhkatlizo s’ zekini v’ misnizo ſpravi, in gré ſpat. Drugi dan ſe napravi, ſlushabnikov nektere ſhe k’ ſebi poklizhe, de jim narozhí, kako naj ravnajo med tem ko njega ne bo domá, poſébno je vezh rezhí narozhil Şvetinu in Ludviku. Konji shé naprésheni ſo ga zhakali pred hiſho; ko vſe opravi rezhe: Sdaj grém, ſhe ſhkatlizo s’ zekini vsamem, de plazham blago, ktériga ſim she prejél. Pa kako ſe savsame, ko misnizo odprè; ſhkatlize s’ zekini ni bilo. Iſhe in iſhe, ni je najti. Vpraſha Ludvika, vpraſha Şvetina, kjé de bi bili zekini, nobeden nizh ne vé. Teodor ſtari ſe jesi in pravi: shé nobeniga ni bilo ſnozhi per meni; préden ſim ſhel ſpat ſim zekine v’ to misnizo djal, in jo saklenil, potem ni bilo nikogar k’ meni; zekinov vender le ni, v’ semljo ſe niſo vderli, kdo jih more iméti. Bres de bi Teodor bil komu kaj rékel, ali koga dolshíl, poſhlje Ludvika v’ kaſarno, in próſi ofizirja, de naj prezej pride s’ ſhéſt ſoldati deshelſke pravize, kakor ſo jim Krajnzi ſhtrikarji rekli, Franzosi pa jim pravijo shandarmi. Ko ſoldatje pridejo, rezhe Teodor ofizirju: Dobro vam bom plazhal, ſkerbite, de ſe tat najde; nozoj ponozhi mi je ukradena ſhkatliza polna zekinov. Ofizir ukashe hitro obſtopiti hiſho, in varvati, de nobeden ne vun ne noter ne pojde, in pravi: sdaj bomo doma nar pervo vſe preiſkali, zhe ſe najdejo, bomo tatu kmalo iméli; zhe nizh ne najdemo, bomo ga ſledili drugod, ne bo delezh. Preden sazhnejo preiſkvati, poklizhe Teodor vſe ſvoje ſlushabnike shénſke in moshke, kar jih je imel per hiſhi, in jim rezhe: Med vami ſo ukradeni zekini; vdaj ſe, kdor jih je vsél; nizh hudiga ſe mu ne bo sgodilo, ozhitno obljubim. Şhe je zhaſ, ſposnaj kdor jih ima, dokler ne sazhnemo iſkati. Per kterim jih najdemo, gorjé mu bo, ſej véſte, kako grosne in ojſtre ſo naſhe poſtave sa tako nesveſtobo. Vſe molzhí, kar beſéde ni ſliſhati. Teodor rezhe naprej: Nerad vidim, de bi kdo is moje hiſhe mogel ozhitno ſhtrafan biti, ſhe je zhaſ, vſaziga ſhe poſébej popraſham, zhe vé kaj sa zekine. Od perviga do sadnjiga ſo odgovorili eden sa drugim: Jeſt ſim nedolshen. Sdaj sazhnejo preiſkovati, vſak je mogel ſvojo ſkrinjo odpréti, ſoldatje sveſto iſhejo. Ko pridejo do Şvetinove ſkrinje, vſe oblazhila vun smezhejo, kar, glejte na dnu Şvetinove ſkrinje je bila ſhkatliza s’ zekini. Şvetin obledí, s’ rokami vkup vdari in pravi: Boshja roka me je sadéla, kako je to mogozhe? jeſt jih niſim vsél. Vſi ſo ſe preſtraſhili, in shaloſtni poſtali, ker ſo Şvetina radi iméli in ga sa svéſtiga ſhtéli. Shandarmi ga prezej vklénejo in v’ jézho peljajo.

Vezh ko pol léta je Şvetin sdihovàl v’ temni jézhi obloshèn s’ teshkim shelesjem, na rokah in nogah vklenjen. Velikokrat ſo ga ispraſhevali, in ſodniki ozhitno ſklepe dershali, kako ali koliko ſhtrafenge bi mu perſodili. Na Franzoskim je bila in je ſhe sdaj navada vſaziga hudodélnika ozhitno ſoditi, de vſak ſmé iti poſluſhat. Per vſakim ſpraſhevanji in ſklepanji Şvetin ni drusiga odgovoril, kakor té beſéde: Goſpodje! ſodite me, kakor hozhete, nedolshin ſim, zekine ſte réſ v’ moji ſkrinji naſhli; kakó pa ſo noter priſhli, ne morem véditi, svédilo ſe bo gotovo, zhe préd ne na ſodni dan; vsél jih nikoli niſim. Şodniki ga pregovarjejo: Naj obſtojí, naj ſposná, bo ſhtrafenga manjſhi, veliko hujſhi bo, zhe bo sméram tajil, in ſe nedolshniga délal. Şvetín je na to vſelej rékel: „Şodite me, kakor hozhete, nedolshin ſim. Ojſtro je bil Şvetín v’ jezhi dershán, pa ni bil tak, kakor drugi jetniki, de bi bil rotil, preklinjal, in hudo pervoſhil ſvojim ſovrashnikam, ampak pridno je molil in védno sdihovàl rekozh: Dobrotljivi Bog! ti vidiſh moje ſerzé, ſamo tebi je snana moja nedolshnoſt, tvoja volja naj ſe sgodí nad menoj. Taka ſerzhna molitev in nedolshno ſerzé je Şvetina terdniga ſtorilo hudo jézho voljno terpéti, in ſerzhno je ſvojiga obſojenja perzhakvàl.

VI.
Şvetin k’ ſmerti obſojen.
[uredi]

V’ oſmim meſzu Şvetinove jézhe ſo ſe ſodniki sadnjikrat savoljo njega v’ ozhitni ſodniſhnizi sbrali zhesnj ſklepat. Şodba je ſtekla, obſojenje je bilo Şvetinu v’ prizho velíko ljudi brano, med kterimi je tudi Teodorova hzhi bila. Obſojenje pa je bilo tako: Janes Şvetin je savoljo velíke tatvine in nesveſtobe k’ ſmerti obſojen, de mu bo s’ ſekiro glava odſékana. Savoljo njegove nehvaléshnoſti pa, ker je tatvino ſtoril ſvojimu goſpodarju in ſvojimu dobrotniku, in savoljo terdovratnoſti, ker ſvoje pregréhe nozhe obſtati in ſposnati, mu bo préd déſna roka, potem ſhe le glava odſékana.

Ko Şvetin to obſojenje saſliſhi, ga je ſmertna britkoſt obſhlà; ſkorej je omedlèl, od ſtrahu, veſ prepaden ne vé kam ozhí oberniti. V’ ſodni hiſhi je bila na ſténi podoba Jésuſa na krish perbitiga, pred ktéro ſo perſegali, kader je bilo perſegati tréba; v’ to podobo milo pogléda in v’ ſerzu rezhe: O Jésuſ! Ti ſi same velíko vezh preſtal, ki ſi bil bolj zhiſt ko ſolnze, tebi h’ zhaſti hozhem ſvojo martro preterpéti. Ti ſam véſh de ſim nedolshen v’ ti rézhi, v’ kteri me ſodijo; daj mi gnado, de ne omagam, ampak do konza v’ tvoji ljubésni ſtanoviten oſtanem. O Jésuſ! kmalo ſe troſhtam k’ tebi priti. Vſi ljudjé, ktéri ſo per obſojenji sraven bili, ſo sdihovali, vſim ſe je ſmilil. Shandarmi Şvetina peljajo v’ jézho nasaj; tri dni je imel odloga ſe k’ ſmerti perpraviti. Dali ſo mu ſpovednika brumniga mniha; ktéri je po dnévi in po nozhi per njem bil, ga troſhtal in ga k’ ſmerti perpravljal. Med drugim ga je dobri pater tudi opominjal, in mu prijasno rekel: Ljubi moj Şvetin! sdaj vidiſh, de umréti moraſh, bliso je tvoja sadnja ura, tvojiga shivljenja ure ſo isſhtéte, proſim te, ſtóri zhiſto rajtengo s’ Bogam, ſkorej boſh ſtopil pred boshjiga ſodnika Jésuſa Kriſtuſa; ſposnàj ſvojo pregrého, ne taji vezh, de s’ gréham ne pojdeſh is téga ſvetá, ne bódi terdovraten. Sraven je meni tudi od deshelſke pravize narozheno, ti povédati, de ti ne bodo roke odſékali, zhe ſvojo pregrého ſposnaſh; ſtóri to, de ne boſh tólike martre terpel, ker le umorjen boſh. Şvetin s’ jaſnim obrasam, na ktérim ſe je nedolshnoſt ozhitno vidila, odgovorí ſpovedniku s’ ſpodobnimi beſédami: Ljubi moj pater, duhovni ozhe! Ubogal vaſ bom, kakor me uzhite, vidim de umreti moram, je she boshja volja tako; vém, de ſim v’ ſvojim shivljenji vezhkrat Boga rasshalil, vender ſim velikih pregréh vſelej ſe ſkerbno vároval, in sdaj ker ſim shé bliso ſmertnih vrat, me nobena rézh ne premore gréh ſtoriti; bojim ſe s’ gréham obloshèn is tega ſvetá iti; velik gréh bi ſtoril, ko bi jeſt lagal in rékel, de ſim v’ reſnizi to pregrého ſtoril, savoljo ktére ſim k’ ſmerti obſojen, She ſizer v’ shivljenji ſim ſi vſelej persadéval zhiſto ſpoved opraviti, sdaj pred ſmertjo bi jeſt lagal in nevrédno ſpoved ſtoril? tega me Bog varuj. Zhiſte ſo moje roke od krivizhniga blaga; zhe mi roké in nogé odſékajo préden me umoré, s’ gréham ne bom bolezhín odvrazhevàl, Bog mi bo dal mozh vſe preterpéti, in on pravizhni ſodnik naſ bo enkrat drugazhi ſodil. Le tó is ſerza shelim, de bi moj ſovrashnik, ktéri me je v’ tako neſrézho perpravil, ſposnal ſvojo krivizo, in ſe ſpokoril preden umerje.

Tudi Teodorova hzhí Kriſtina je ſhla k’ ſmerti obſojeniga Şvetina obiſkat, in ga je s’ ſolsami v’ ozhéh proſila ſposnati pregrého in je ne tajiti. Ljuba moja goſpodizhna! rezhe s’ shaloſtno beſédo: Téga, kar nikoli niſim ſtoril, ne morem ſposnati. Doſti de ſim tukej tako neſrézhen od vſih ljudi savershen, de bom mogel tako sanizhlivo, ſtraſhno ſmert ſtoriti, kaj hozhete, de naj me tudi Bog savershe? hozhete de bi jeſt ſhe sdaj gréh délal in lagàl? Dobra goſpodizhna! povejte vaſhimu ozhétu moje sadnje posdravljenje, rezite mu, naj verjame, de ſim nedolshen; kader bom shé mertev, naj popraſhujejo, kako ſe je to sgodilo, s’ zhaſama bo vſe na dan priſhlo; molite sa me!

Goſpodizhna Kriſtina gré shaloſtna domu, in pové ozhétu vſe Şvetinove beſéde, ktére ſo mu v’ ſerzu veliko shaloſt délale, sato je rékel: Oh! de ſe je to ravno v’ moji hiſhi moglo sgoditi. Bog naſ ſkuſha, kaj nam pomaga bogaſtvo, premoshenje, ktéro nam grení shivljenje. Boshja volja je tako, ſposnati moramo, de na ſvétu réſ nikoli nikjer ni praviga reſnizhniga veſelja. Kolikor je bilo ljudí Teodorove hiſhe, vſi ſo shalovali sa Şvetinam, le od njega ſo ſe pogovarjali, in ga milovali, vſim ſe je ſmilil. Tudi Ludvik, ſkrivni ſovrashnik, ſe je ſilil shaloſten biti, vender je enkrat rékel: Sdélo ſe mi je, de ta pertepénz ne bo nizh prida, nizh mu niſim saupal.

VII.
Ludvik Bodin, Şvetinov ſovrashnik, hudodélnik, vjét.
[uredi]

Drugi dan popoldne Şvetinoviga obſojenja prideta dva goſpoda obiſkat ſtariga prijatla Teodora, ki ſta ſliſhala njegovo shaloſt savoljo Şvetinove ſmerti. Bila ſta ta dva goſpoda smed ſhtevila tiſtih ſodnikov, ki ſo Şvetina obſodili. Lepo ſta ga pogovarjala, de naj ſi te sgodbe nikar k’ ſerzu ne jemlje in ſta mu rekla: Prijatel! kaj boſh sato shalovàl, ſej véſh hudobija mora ſhtrafana biti, praviza to ukasuje, ti niſi téga kriv; naſhe poſtave tako sapovedujejo, de taka hudobija ſe mora ojſtro ſhtrafati. Teodor ſvoja dva prijatla perdershí per vezhérji, de bi ſe dalej s’ njima pogovarjal. Vezhérja je bila perpravljena, vſi ſe vſédejo k’ misi, le Ludvika ſhe ni bilo, Teodor ukashe hiſhni kerſhenzi iti klizat Ludvika k’ vezhérji, ona gré tiho v’ njegovo kamerzo, ker je menila de ſpí, de bi ga na naglim ne sbudila. Najde ga leshati na dolgim blasinatim ſtolu, ktérimu kanape pravijo, pa preſtraſhena ſe ne upa ga poklizati, ker je bil merlizhu enak, veſ prepaden in plaſhen je leshal kakor v’ omedlévzi, in vezhkrat globoko sdihnil in kakor v’ hudih ſanjah od zekinov govoril. Hiſhna tiho gre is kamerze povédat goſpodarju, kar je vidla. Teodor in oba njegova prijatla vſtanejo bersh od mise, in gredó v’ Ludvikovo kamerzo tiho po perſtih. Şhe je bil v’ omedlévzi, sdihvàl je in vezhkrat te beſéde isgovoril: „O nedolshni Şvetin, o peklenſki zekini!“ Trikrat je te beſéde tako isgovoril, de ſo jih vſi dobro ſliſhali, nizh ni védel, de ga kdo ſliſhi. Eden Teodorovih prijatlov migne tiho iti is kamerze in pa ga per miru puſtiti. Ko prideta ſpet k’ misi rezhe tiſti goſpod, ki je rékel ga puſtiti: Tiho bodita, gotovo ſe bo boshja praviza danſ pokasala, Bog nedolshniga varje; kmalo bomo kaj vezh svédli. Puſtite Ludvika per miru, de jeſt nasaj pridem. Goſpod, kteri je bil ſodnikov eden, gré, in ko bi trenil kmalo nasaj pride, in perpelja s’ ſabo tri shandarme, poklizhe sraven Teodora in uniga ſvojiga tovarſha. Vſi gredo v’ Ludvikovo kamerzo tiho; ſhe je leshal, in ſhe ſo mu nekterikrat uſhle is uſt tiſte beſéde „O nedolshni Şvetin, o peklenſki zekini.“ Şodnik ukashe shandarmam Ludvika obſtopiti, on ſtopi k’ njemu, ga sa roko prime, in s’ ojſtrimi beſédami nad njim sakrizhi: Ludvik Bodin! ti gerda poſhaſt, prezej vſtani in s’ nami pojdeſh, svédili ſmo, kaj ſi ſtoril, ne boſh odſhel ojſtri pravizi ne. Ludvik plane na noge, pa ſe veſ tréſe, ne vé, ali ſe mu ſanja ali je reſniza, drusiga ni védel rezhi, kakor hitel je: Şej grém, ſej grém „Réſ ſim jeſt zekine ukradel réſ, pa ſim jih ſkrivej v’ Şvetinovo ſkrinjo neſel; Şvetin je nedolshen. Shandarmi ſo ga svesali in varno ga v’ jezho vlezhejo. Kriſtina Teodorova hzhí je prezej, ko ſo Bodina odpeljali, tekla v’ jézho Şvetinovo, de bi mu bila povédala, kaj ſe je sgodilo, pa niſo jo ſoldatje k’ njemu puſtili, ker je bilo ponozhi; proſila in proſila je le eno ſamo beſédo s’ njim govoriti, pa ni bilo dovoljeno. Poglavar ſtrashe vender potem rezhe: Goſpodizhna! zhe nimate reſ vezh kakor eno ſamo beſédo s’ njim govoriti, vam dovolim, pa drugazhi ne kakor od délezh, bliso njega ne ſméte iti, in vſi moramo ſliſhati, kaj boſte rekli! Kriſtina s’ tem dovoljna próſi de naj vrata odpró, de ga bo od délezh viditi mogla. Ko ga ugléda, mu rezhe od délezh: Şvetin! Tvoja nedolshnoſt ſe bo pokasala pred ko umerjeſh, in potem je tekla hitro domu. Ob eni zhes polnozhi pridejo v’ jézho trije zherno oblézheni goſpodje, kjer je Şvetin ravno ſladko ſpal. Nedolshno ſerzé je v’ nar hujſhi nadlogi in v’ nar vézhi neſrézhi pokojno, in mirno, sato ker vé, de zhe tudi terpí, mu bo terpljenje k’ vézhi ſrézhi teknilo. Goſpodje Şvetina sbude, in mu osnanijo, de njegova ſmert je odloshena, de sdaj ſhe ne bo umorjèn, ker morajo ſodniki ſhe eniga pred ispraſhati savoljo ſtorjene tatvine. Sdaj je Şvetinu sazhélo v’ ſerzu raſti upanje, de bo morebiti njegova nedolshnoſt na dan priſhla; rékel je ſam per ſebi, morebiti ſe me vender Bog uſmili, in me réſhi is roke ſovrashnika; pa naj ſe sgodí boshja volja, dovoljin ſim, kakor Bog s’ mano oberne.

Dva méſza ſo ſodniki Ludvika ispraſhevali in zhes-nj ſklepe dershali, kakor ſe je pred s’ Şvetinam godilo. Od konza je vſe tajil, in le rékel, de je v’ ſanjah govoril, ko ni vedel kaj; posneji pa je vſe obſtal in ſposnal, de je on to pregrého ſtoril, savoljo ktére je Şvetin obſojen. En vézher je Ludvik Bodin proſil k’ ſebi ſodnika, de bi nékaj rad s’ njim govoril. Şodnik kmalo pride, in Ludvik mu rezhe: Véſt me grise nozh in dan, ni mi vezh shivéti, jeſt ſim kriv Şvetinove neſrézhe, proſim vaſ, vsamite me kmalo pred ſodbo, vſe bom po pravizi povédal; ſtorite s’ mano kar hozhete, ſhtrafajte me, kakor ſe vam sdi, vréden ſim. Rajſhi umerjem, kakor de bi v’ takim ſtrahu, v’ takim védnim nepokoji ſvoje veſtí shivel. Kje mi je mogozhe shiveti, ker po dnevi in po nozhi mi je nedolshen Şvetin pred ozhmi, kako pohlevno podaja ſvojo nedolshno roko, de mu jo bodo odſekali. Smeram ga vidim pred ſaboj, kako ſe tréſe in trepéta, ker ga rabeljni perpravljajo mu glavo odſékati, in jeſt ſim téga kriv, on je pa nedolshen; to mi ſerze neuſmiljeno terga. Tudi zekine vidim védno pred ſaboj, pa vſi kervavi ſo, ne rumeni, ktéri vpijejo, de mi bodo vékomej v’ peklénſkim bresnu na duſhi goréli.

Prezej drugi dan je bil Bodin k’ ozhitni ſodbi peljan, kjer je ſvojo pregrého ſposnal in ozhitno vſe po pravizi povédal, kakor je ſtoril. K’ ſodnikam ſe oberne in rezhe: Goſpodje! ſodite me po poſtavah, kriv ſim vſiga ſam jeſt, nobeden drugi, in puſtite nedolshniga Şvetina. Gerda nevoſhljivoſt me je sapeljala, velike ſhtrafenge ſim vréden, pa jo tudi rajſhi terpim, kakor bi v’ takim ſtrahu, s’ tako teshko veſtjo shivel. Drugim ſim jamo kopal, ſam ſim vanjo padel, prav ſe mi godí; ſtraſhen isgled bom sdaj mogel biti ſtarim in mladim, v’ kako neſrézho perpravi zhlovéka nevoſhljivoſt in ſovrashno ſerzé. Naloshite mi ſhtrafengo, kakorſhna ſe vam sdi, terpéti jo hozhem ſtanovitno, saſlushil ſim jo, oh de bi le Bog meni toliko ſtraſhno krivizo odpuſtil, kakorſhno ſim jeſt Şvetinu ſtoril! kakor Kajn s’ ſvojim bratam ſim jeſt naredil. Kader ſo Bodina ſodniki vpraſhali, kako je zekine ukradel in jih v’ Şvetinovo ſkrinjo perpravil, je ſam tako povédal: Şovrashtvo do Şvetina je v’ mojim ſerzu shé sdavnej ſe kuhalo, nevoſhljivoſt je to ſovrashtvo vnéla. Dolgo ſim iſkal ga is poti ſpraviti, pa ni bilo mogozhe. Ker mu s’ jesikam nizh niſim mogel ſhkodvati, ſim ſkrivaj dal narediti enaki kljuzh od Şvetinove ſkrinje, in enaki kljuzh od goſpodarjeve kamre. Tiſti vezher, ko je naſh goſpodar Teodor ſe na pot napravljal po kupzhiſkih opravilih, in ſi zekinov v’ ſhkatlizo perpravil, ſim dobro pasil, kam jih bo tiſto nozh djal. Videl ſim, de jih je v’ misnizo vtaknil, tudi ſim videl, kam je od misnize kljuzhik ſohranil. Miſlil ſim, sdaj je prilika lépa kaj nagoditi ſvojimu ſovrashniku. O polnozhi, ko je vſe terdo ſpalo, ſim tiho vſtal in boſ ſhel v’ goſpodovo kamro, ktéro ſim tiho odperl s’ kljuzhem, sa ktériga nobeden ni védel. Misnizo tudi tiho odprem in vsamem ſhkatlizo s’ zekini vred. Vſe ſim tiho ſpet posaperl in ſhel v’ ſvojo kamro. Vedel ſim, de ima Şvetin navado vſako jutro sgodej vſtajati; vſak dan je ſhel préd v’ zérkev, preden je kako delo sazhél. Sveſto ſim poſluſhal, kdaj bo Şvetin ſhel v’ zerkev; ko odide, grém v’ njegovo kamro, odprem njegovo ſkrinjo, persdignem oblazhila, in na dno dénem ſhkatlizo s’ zekini. Şpet ſim lepó vſe posaperl, nobeden ni mogel nizh posnati, kako bi bil kdo noter priſhel. Komej Şvetin is zerkve pride, shé naſ je goſpod poklizal nam ſhe kaj narozhiti. Med tem ko gré is doma, hozhe vséti zekine, pa ni jih bilo. Tako ſim ſvojimu blishnimu neſrézho nakopaval, ſam ſim v’ njo priſhel. Prav mi je, ker niſim sa lepe nauke kerſhanſke vére nizh maral, ampak ſtoril ſim le to kar mi je prevsétnoſt in nevoſhljivoſt ſvetvala, ta gerda pregréha je v’ mojim ſerzu hude korenine ſtorila, in is njih je pognalo ſovrashtvo, ktéro je védno ſkrivej v’ ſerzu tlélo, in me v’ tako ſtraſhno pregrého ſpravilo. Tako ſe godí vſakimu, ki ſe da goſpodariti od hudobnih ſtraſt. Jeſt ſim Bogá sapuſtil in Bog mene; o de bi me Bog le na unim ſvétu ne ſhtrafovàl! Naj ſe vſaktéri nad menoj sgleduje, de ne pride v’ tako neſrézho.

VIII.
Janes Şvetin ispuſhen, Ludvik Bodin umorjen.
[uredi]

Konz drusiga meſza ſo ſe ſodniki sadnjikrat sbrali Ludvika Bodina ozhitno ſodit. Ljudje ſo slo svédli, de bo tiſti dan zhes-nj ſklep ſtorjèn, de mu bo obſojenje osnanjeno, sato je grosovitno veliko ljudí vkup priſhlo is radovédnoſti, kako bo ſodba ſtekla, in kaka ſhtrafinga bo Bodinu perſojena. Ko ſo bili vſi ſodniki sbrani, perpeljejo Bodina v’ ſodnizo oblosheniga s’ teshkimi ketnami na rokah in na nogah vkljenjeniga. Vikſhi ſodnik ga vpraſha rekozh: Ludvik Bodin! Je vſe to réſ, kar ſi povédal, kakor ſi ſposnal ſvojo pregrého? Odgovorí: Vſe réſ, vſe poterdim. Şodnik pravi: Şposnaſh in vérjeſh, de ſi ſhtrafenge vréden? Odgovorí: Şposnam, naloshite mi jo, kakor ſposnate, de je prav, rad jo bom preſtal in preterpel, de bi le na unim ſvétu v’ vézhno terpljenje ne priſhel. Şodnik ſhe sadnizh vpraſha: Je tvoj ſovrashnik Şvetin nedolshen? Odgovorí: Popolnama nedolshen je, veliko krivizo ſim mu ſtoril, ker ſim ga v’ ſmertne britkoſti perpravil, in mu toliko shaloſti in terpljenja nakopal. Pa vezh ni moj ſovrashnik, moj prijatel je, proſim vaſ moji ſodniki! dovolite mi vſaj toliko, preden umerjem, de Şvetina ſhe enkrat vidim, in ga sa odpuſhanje proſim. Veliki ſodnik sdaj vſtane s’ piſanjem v’ rokah in rezhe: Ludvik Bodin! Vſtani sdaj (sakaj dokler ga ſpraſhujejo hudodélnik ſedí) in poſluſhaj ſvoje obſojenje, in je bral:

Ludvik Bodin, je velike pregréhe tatvine, nesveſtobe in krivize preprizhan, sato je po poſtavah k’ ſmerti obſojen; ker je pa to tatvino ſtoril ſvojimu goſpodarju in dobrotniku; potem, ker je ſtoril to pregrého sato de bi ſvojiga blishnjiga v’ neſrézho ſpravil, mu bo nar pervo léva roka, potlej deſna, in sadnjizh glava s’ ſekiro odſékana.

Tri dni mu je bilo dovoljeno ſe k’ ſmerti perpravljati. Premoshenje pa, kar ga je imel, je bilo vſe Şvetinu perſojeno, ker je po nedolshnim taki ſtrah preſtal. Vſe ljudſtvo je savpilo: Prav je, prav. Naj pogine hudobni Bodin, naj shiví nedolshni Şvetin.

Ko je ſodba zhes Bodina minila, osnani ſlushabnik deshelſke pravize rekozh: Kdor hozhe ſliſhati obſojenje ſhe eniga jetnika, naj malo pozhaka. Ludjé radovédni vſi zhakajo viditi tiſtiga, ki ga miſlijo ſoditi. Zhes malo perpeljajo ſoldatje vkljénjeniga pred dvéma meſzama k’ ſmerti obſojeniga Şvetina. Vſi gledovzi ſo bili veſéli, in vezhkrat ſo savpili, dolgo naj shiví nedolshni Şvetin. Na viſoko miso ſo ga poſtavili, sato de ga je vſak lahko videl. Veliki ſodnik vſtane in rezhe: Glejte nedolshniga Janesa Şvetina; nedolshnoſt ſe je nad njim pokasala; pravi hudodelnik ſe je naſhel, ta pa je bil po krivizi k’ ſmerti obſojen, ozhitno je sdaj sa nedolshniga ſposnan, ozhitno ispuſhèn. Vsamite mu prozh shelésje, ktéro je tako dolgo po nedolshnim noſil; hitro ga ozhitno odklenejo. Dajte mu lépo oblazhilo, doſti dolgo je po nedolshnim révſhino vshival. Peljite ga s’ zhaſtjo v’ hiſho njegoviga dobrotnika. Préden Şvetina odpeljajo, je Ludvik Bodin proſil s’ njim ſhe eno ſamo beſédo govoriti. Şvetin gré k’ njemu in Bodin mu rezhe: Proſim te odpuſti mi, odpuſti mi tako krivizo, niſim vredin odpuſhanja, pa zhe ne savoljo mene, savoljo Boga mi odpuſti. Şvetin ga objame in pravi: Bog naj ti odpuſtí, jeſt ti vſe is ſerza odpuſtim, jeſt na vſe posabim, in proſil bom sate Bogá, de ſtanovitno preſtojíſh, kar ti je perſojeniga. Lozhila ſta ſe in oba jokala. Şvetin je bil s’ zhaſtjo v’ hiſho ſvojiga goſpodarja v’ kozhii peljan, veliko ljudí ga je ſpremilo. Bodin je zhes tri dni umorjen bil. Od ſtrahu, od britkoſti, in od ſtraſhnih bolezhín je rijul kakor divja svér, ko ſo mu roké eno sa drugo odſékali, tako de ſe je vſim ſmilil, vender je na Boga sméram saupal, in v’ njegovo imé klizal tako dolgo, de mu je bila glava odſékana. Ştari Teodor, de bi povernil Şvetinu tolike britkoſti, ki jih je po nedolshnim terpéti mogel, ga je sbral sa ſvojiga séta in mu zélo ſvoje veliko premoshenje isrozhil, in mu ſvojo hzhér Kriſtino v’ sakon dati obljubil. Poroke pa Teodor préd ni dovolil, kakor de oblétniza mine.

TRETJI DEL.[uredi]

I.
Franze Şvetin, ozhe Janesa in Paula, na vojſki vjét, in na franzoſko odpelján.
[uredi]

Franze Şvetin, ktéri je takrat, ko je s’ brambovzi mogel na vojſko iti, sheno in oba majhna fantizha sapuſtil, je dolgo zhaſa shaloval in le na dom miſlil. Ko je pa videl, de ſi ni mogel pomagati, ſe je boshji volji vdal in miſlil: Bog je dober ozhe; bo shé preshivel sheno in otroke, de bi le jeſt per shivljenji oſtal, in jih ſhe enkrat vidil; molil in proſil bom sméram Boga, de bi me v’ nevarnoſti pred neſrézho obvarval. Kmalo ko brambovzi na laſhko pridejo, ſo ſe s’ Franzosam ſprijeli, veliko je bilo pobitih Franzosov in naſhih. Şvetinu ſe ni nizh shaliga sgodilo, ampak tiſta truma, med ktéro je Şvetin bil, je bila od Franzosov sajéta, in vſi brambovzi tiſte trume ſo bili vjéti in na Franzoſko odpeljani. Gnali ſo jih Franzosi do méſta Besanſona, tam ſo jim dali proſtoſt delat iti, kar ktéri sna, in kjer délo dobí. Ljudjé méſtni in kmetiſhki ſo vſe brambovze pobrali, in jim ſhe radi dobro plazhvali, sato ker je takrat moſhkih grosno po franzoſkim mankalo, hude dolge vojſke ſo jih ſilno veliko posherle.

Şvetin je dopovédal, de sna ſuknò tkati, de je shé nékdaj per takim délu vezh zhaſa bil; kmalo ga je néki goſpod najél, ktéri je ſuknarijo ali fabriko, kjer ſe ſukno déla, imel. Ker je goſpod vidil, de Şvetinu gré délo dobro od rok, mu je dal dobro jéſti in piti in oblazhilo, sraven pa ſhe vſak dan v’ dnarjih en frank. Şvetin je sméram shélel ſhe kdej v’ ſvojo domovíno priti, in viditi ſvojo sheno in ſvoje otroke. Vojſka s’ Franzosi je pojenjala, vjéti po franzoſkim raskropljeni zeſarſki podloshni ſo bili na dom ſpuſheni; Şvetina je pa goſpodar védno pregovarjal ſhe oſtati. Ne hôdi ſhe domu, mu je sméram rékel, vém de sheliſh viditi ſvoje ljudí, pa kaj ti pomaga, kader domu prideſh, ſpét boſh mogel ſoldat biti, vojſka nova ſe ſpet kashe. Bodi per méni ſhe kaj zhaſa, de ſi kaj perſlushiſh, in kader ſe bo prav umerilo, te bom ſpuſtil in ti ſhe dobro popótnizo dal. Şvetin, ker mu je per ſuknarji dobro bilo in ſi je lépe dnarje perſlushil, ſe je dal pregovoriti, de je zélih ſédem lét per ſuknarji oſtal, in ſi toliko premoshenja perdobil, de ſi je upal doma na Ilirſkim poſhteno shivéti. Shé mu je goſpodar obljubil tiſto léto ga domú ſpuſtiti, kar ſo Franzosi s’ Shpanjoli hudo vojſko perzhéli; kar je bilo terdnih moshkih, vſe ſo v’ shold pobrali, bodi ſi domazh, ali ptujz. Tudi Şvetin je mogel biti sdaj Franzoſki ſoldat.

II.
Franze Şvetin, franzoſki ſoldat, réſhi ſvojiga generala.
[uredi]

She tiſti méſiz, ko je Şvetin bil vsét k’ franzoſkim ſoldatam, je mogel iti s’ drugimi vred na ſhpanſko, in ſe je mogel vojſkovati tam s’ ljudmi, ktérih nikoli ni posnàl, in sa take, ki mu nizh mar niſo bili; sato je védno na tihama sdihovàl in Boga proſil sa ſrézho, de bi per shivljenji oſtal, in ne bil ubit v’ ptuji desheli. Pervi dan, ko ſo ſe Franzosi udarili s’ Şhpanjoli, je bil generalov shivotni ſlushabnik ubit. General M. ſi je smed vſih drugih ſoldatov sa shivotniga ſlushabnika ali ſtrésheta isbral Şvetina; slo vſhezh mu je bil. Bog je tako naklonil, in generalu tako miſel dal, de ſi je Şvetina isvolil, ker je Şvetin védno Boga proſil, de bi ſe mu ne bilo tréba ſtreljati in ljudi pobijati. Şvetin v’ vſih rezhéh umen in sbriſan, je ſvojimu generalu lepó ſtrégel in sveſto ſlushil, torej ga je goſpod tako rad imel, de ſe bres njega ni nikamor ganil. Kamor koli je general ſhel, ga je mogel Şvetin ſpremiti in védno sraven njega biti. Eniga dné mu general rezhe: Ljubi moj Franze Şvetin, vidim, de sméram po domu sdihujeſh, rad bi ſhel v’ ſvojo deshelo nasaj, ker imaſh sheno in otroke, ne samérim ti téga, ali glej, tudi jeſt imam doma sheno in otroke, vender moram ſe tukaj bojvati; bodi potroſhtan, zhe boſh sméram tako meni sveſt in priden, kakor ſi do sdaj bil, te bom ſpuſtil domú, in s’ vſim te preſkerbel, de le vojſka mine, in de s’ ſhpanjolam mir naredimò. Le Boga prôſi in môli de naji Bog per shivljenji ohrani. Şvetina je to slo veſelilo, tako dobriga goſpodarja in oblaſtnika dobiti, kar je malo kdej per ſoldatih; ſhe bolj pridno mu je ſtrégel, pa sraven tudi pridno molil.

Per vélikim méſtu, po iménu Salamanka, na ſhpanſkim, ſo ſe vſtavile obé vojſké franzoſka in ſhpanjolſka. Na ti ſtrani vode, ktéra je mémo tekla, ſo ſtali Franzosi, na uni ſtrani ſo bili Şhpanjoli, ktéri ſo ſklenili tukaj Franzosam ſe terdno v’ bran poſtaviti. Oboji ſo zhakali povelja, kdaj ſe bodo udarili. En vezhér gré general M. na tihama ogledovàt, kako ſe Şhpanjoli k’ boju perpravljajo; rad bi bil vidil, kako ſe rasſhirjajo ob vodi, in kam ſo ſvoje ſtrashe poſtavili. Drusiga ni vsél s’ ſabo, kakor ſvojiga svéſtiga ſlushabnika Şvetina. Vſak na ſvojiga konja ſédeta, in isdárita ob vodi eden sa drugim. Prevezh delezh je od ſvoje ſtrashe jésdel general, in ſe prevezh od ſvojih ljudî odlozhil. Ravno ſe je she verniti miſlil, kar is blishniga germa per vodi planejo ſhtirje ſhpanjoli, generala ſ’ ſlushabnikam vred obſtopijo in puſhe vanj obernejo. General isdere mezh in ſe hozhe braniti, pa ni mogozhe. Nato saſuzhe konja in ga ſpodbode, de bi ſhpanjole poderl in oddirjal, in Şvetinu tudi tako ſtoriti rezhe, pa Şhpanjolov eden je drégnil konja s’ bajonetam v’ trébuh, de ſo mu zhéva vun ſhinile, in kar pade s’ generalam; oditi vezh ni mogozhe. Şvetin, ker je miſlil, de je tudi general ranjen, ſkozhi ſam is konja, de vsdigne generala ſpod konjſke kriví, in pravi: Goſpod general! ne branite ſe vezh, de per shivljenji oſtaneva, ſej vidite, de sdaj ni vezh mogozhe ſi pomagati, zhe ſe s’ lépo sdaj ne podaſte, naji bodo pomahali in umorili. General je néhal ſe braniti, in Şhpanjoli mu roké in nogé svéshejo in ga v’ zholn dénejo, sraven njega perveshejo Şvetina, in tako oba vkup zhes vodo prepeljajo. Velíko veſelje ſo Şhpanjoli obhajali, ko ſo ſvojiga naſprotnika sdaj v’ ſvoji oblaſti iméli. Tiſti moshjé, ki ſo ga vjéli, ſo veliko plazhilo dobili, ker ſo ſe v’ ſmertni nevarnoſti na franzoſko ſtran podali in v’ germu pasili kakiga Franzosa vjéti. General M. in Şvetin ſta bila vſak poſebej saperta, in ſkerbno varvana. General je bil veſ s’ vervmi svésan, Şvetin, ki je bil le ſlushabnik in sraven ſhe ptujiz, ni bil svésan, le ſamo sapert je bil in varvan. General je miſlil, de bo le Şhpanjolſki jetník, de ga bodo kam delezh gnali med Şbpanjole, kjer bo mogel, dokler vojſka ne mine, v’ ſlushnoſti oſtati; ko vojſka mine, bo ſpet v’ ſvojo domazho deshelo ſpuſhèn, kakor je per vojſkah navada. Kako grosno ſe preſtraſhi general, ko drugi dan pride povelje, kaj je s’ vjétim generalam ſtoriti, obſojen je bil k’ ſmerti. Şhpanjolſki general ſam je priſhel k’ njemu v’ jézho, in mu osnani obſojenje, ktéro je bilo tako le: Franzoſki general M., ktéri je nar vézhi ſovrashnik Şhpanjolov, in ſe ni radovoljno vdal naſhim ſoldatam, ktéri ſo ga vjéli, ampak ſe je branil in tudi eniga ranil, je k’ ſmerti obſojen, de bo jutri sjutrej ob 7. uri per vodi uſtreljèn. Şvetin pa njegov ſlushabnik tudi vjét je ſvojiga goſpodarja pregovarjal ſe podati, on ker ni franzoſki rojak, ampak Ilirjan, tudi sato ker ni nizh oroshja imel, ni k’ ſmerti obſojen, ampak per generalovi ſmerti mora sraven biti, potem bo ſpuſhèn, in Franzosam nasaj poſlan, jim povédati, kaj ſe je s’ generalam sgodilo. Ko je ta obſodba osnanjena bila, je bil general M. ſhe hujſhi svésan s’ vervmi, ker ſhpanjoli ravno shelesja sa vklepati niſo iméli, in ſhe veliko bolj ſkerbno varvan. Şvetin je bil prezej rasvésan, in tudi mu je bilo dovoljeno ſvojiga goſpodarja iti troſhtat v’ ſmertnih britkoſtih. Ni bilo to po pravizi, vjétiga generala k’ ſmerti obſoditi, pa grosno ſovrashtvo je bilo med Franzosi in med Şhpanjoli, sato zhe ſo le kakiga imenitniga Franzosa vjéli, ſo ga k’ ſmerti obſodili; tako ſo tudi s’ tém generalam ſtorili; vender ſo mu poſlali ſpovedníka, ktéri je zéli popoldan per njem bil, in ga k’ ſmerti perpravljal. Şvetin je med tim, ker je ſmel okoli hoditi téga pol dne, ob vodi hodil in pogledovàl, kjé bi bila nar manj globoka, in pasil dobro, kjé in kako delezh narasen Şhpanjolſke ſtrashe ſtojé. Svezhér, ko ſpovednik od generala odide in mu obljubi sjutrej sgodej ſpét priti, in ga ſpremiti na moríſhe, pride Şvetin k’ generalu, ktéri je veſ shaloſten in plaſhan v’ ſmertnih britkoſtih sa miso ſedel v’ révni leſéni hiſhzi tako terdno svésan, de je she veſ viſhnjav perhajal, ſoldatov ſhéſt je ſtalo sraven njega na ſtrashi. General ſname perſtan in ga da Şvetinu s’ témi beſédami: Hrani ta perſtan dobro, in ko na franzoſko prideſh, pokashi ga moji sheni, povéj, kako ſe je s’ mano godilo, in troſhtaj jo, ona bo sate ſkerbéla, in tvojo sveſtobo ti povrazhevala. Şvetin vsame perſtan in vſe obljubi sveſto opraviti, sraven pa rezhe: Goſpod general! slo ſe mi ſmilite, ker jutri boſte mogli umréti, zhe drugazhi ne more biti, podajte ſe v’ boshjo voljo, poterpite voljno ſvojo neſrézho, obernite ſmertne britkoſti Bogu k’ zhaſti sa pokoro vaſhih preſtopov; Bog je dober in uſmiljen, vſe vam bo rad odpuſtil, zhe boſte voljno preſtali tukaj, vam ne bo treba terpéti tamkej. Zhe vam je pa dobrotlivi Bog ſhe shivljenje odlozhil, vaſ tudi ſhe lahko réſhi is rok ſovrashnikov, in k’ tému pomagati bom tudi jeſt poſkuſil. Saupajte v’ Boga terdno; morebiti ſe vaſ uſmili in vaſ per shivljenji ohrani. Vsamite ſkrivéj ta zekin, ktériga ſim jeſt v’ ſrajzi saſhitiga imel, de ga Şhpanjoli niſo naſhli takrat, ko ſo nama vſe pobrali. Ko ſe vezhér ſtorí, dajte ga ſoldatam, ktéri bodo takrat na ſtrashi vaſ varvali; rezíte jim, naj ſi piti sanj kupijo in naj na vaſho ſrézhno ſmert pijó, proſite jih tudi vam malo dati. Zhe ſe napijejo, morebiti sadrémljejo, opolnozhi bom priſhel, in na okno tiho popraſkal, ſkúſite mi ga odpréti, potem — sdaj je mogel Şvetin generala sapuſtiti in iti v’ ſvojo jézho nasaj.

Ko ſe je tma ſtorila, pridejo drugi ſhpanjolſki ſoldatje generala varvat; med njimi je bil k’ ſrézhi eden, de je franzoſko govoriti snal. General mu prijasno rezhe: Ljubi moji vojſhaki! vi veſte, de jutri me boſte uſtrelili; umréti moram, kaj mi pomaga dnar! tukaj imam ſhe zekín, vsamite ga, kupíte ſi dobriga vina sanj, ker ſte trudni in sdélani, pite na mojo ſrézhno ſmert, in proſim vaſ tudi meni malo dati, de loshej terpím. Şoldatje veſéli kupijo dobriga vina, pijó de ſo veſ zekin sapili, tudi generalu dado piti. Tovarſhe, ki ſo sunej kájshize na ſtrashi bili, ſo ſoldatje noter poklizali in ſe napajali. S’ zhaſama vſi po kotih poſédejo in sadremljejo, ker ſo ſe pogréli, mersézhe je bilo she takrat, bilo je to v’ adventu. Ni bilo ſhe polnozhi, pride Şvetin tiho pod okno in malo ſteno poſhkrablja, okno pa je she bil general odperel. Şvetin rezhe tiho na uſhéſa generalu: Sdihnite in pihnite luzh, ktéra je she malo berléla, general pihne in lampizo ugaſne, in téga nobeden ſoldatov ni ſpasil, sato ko ſo bili vinjeni. Podajte mi roko, de vam vervize poréshem, s’ ktérimi ſte svésani, pravi Şvetin, potem vsamite noshízhek meni is roke, poréshite hitro vervi na nogah in kjér ſte svésani, hitite, noshízhek je nabruſhen, de ſe med tem kteri ſoldatov ne sbudi. General ima komej roke proſte, vsame Şvetinov noshízhek, in ko bi mignil, je vſe verví in vervze porésal. Ko je bil proſt, general hitro v’ okno slése, in Şvetin mu sunej pomaga, de ſe je ſrézhno smaſhil ſkos okno, ktéro je prezej teſno bilo, general pa prezej trebuſhen. Preden sbeshità, ſta ſhe okno saperla, in nobeden ſoldatov ni nizh ſliſhal, vſi ſo ſpali. General je sdaj le tezhi hotel in vlekel Şvetina sa ſabo, Şvetin mu pa rezhe: Ne tako, nevarno je, le pozhaſi hodiva, Bog naji bo vároval, angelz varh naji bo ſpremil; zhe bi tekla, kmalo naji sna kdo uglédati, Şhpanjoli tukej okoli ponozhi védno ſhvigajo, prezej bi védli, de ſva uhajovza, zhe pa pozhaſi pojdeva, bo vſak miſlil, de ſva domazha; in réſ je bilo tako. Vezh ko tri trume ſta ſrézhala Şhpanjolov, ktéri ſo ſimtertje hodili, in pasili, kaj na drugi ſtrani Franzosi pozhnó, ker ſta pa pozhaſi ſhla in vſak en kol na rami neſla, jima nobeden ni nizh ſtoril; vſi ſo miſlili, de ſta domazha ſoldata.

Şvetin je poprejſhen popoldan dobro oglédal, kjé je voda nar bolj plitva, in kjé ne ſtojé ſtrashe; na tiſto meſto peljá generala, kamor ſta dvé uri hodila. Şvetin rezhe generalu: Tukaj ni nobenigu ſhpanjolſkiga ſoldata bliso, voda tudi ni ravno globoka, sdaj morava preplavati, odſhla ſva ſrézhno eni ſmertni nevarnoſti, Bog daj, de bi le ſhe ſrézhno zhes vodo priſhla. Zhe tudi voda ni slo globoka, vender je bilo tréba plavati prezej na ſhiroko. Şvetin je snal dobro plavati, ſamiga ni nizh ſkerbélo preplavati, general je tudi nékdaj snal, pa sdej, perlétin in prezej rejèn je bil, ſi v’ vodi ni mogel veliko pomagati, torej ſta oba bila v’ velíki ſkerbi. Ni bilo zhaſa velíko pomiſhljevati, ampak oba ſta ſe Bogu isrozhila in angelzu varhu ſe perporozhila, ſe sa roke primeta in bredeta. Lahko ſta bredla nékaj zhaſa, dokler je bila voda plitva; ko ſta na glabokejſhi vodo priſhla, ſta mogla plavati. General je plaval nékaj zhaſa, sakaj v’ hudi ſili zhlovek grosno velíko ſtorí, vender dolgo ni mogel, jél je péſhati in omagvati. Şvetin mu poda roko, in pravi: Jeſt snam nékaj zhaſa s’ eno roko plavati, dershíte ſe me, in pomagajte ſi kólikor morete, de ſrézhno zhes prideva. Tako plavata vkupej nékaj zhaſa. Şvetin je sazhél péſhati, general je veſ omagal, nizh vezh ni mogel naprej, shé ſe je sazhél topiti in voda mu je shé v’ gerlo ſhla. Şvetin veſ ſpéhan in trudin, je vender generala sméram ſhe sa roke vlékel, de ga ni puſtil vtoniti. General pa je popolnama opéſhal, vender ſi je vſo mozh vsél, de je ſhe Şvetinu te beſéde rékel: Şvetin! le púſti me, de vtonem, vſaj ti réſhi ſvoje shivljenje, de oba konz ne vsameva. Rad umerjem rad vtonem, de me le Şhpanjoli ne bodo ſtreljali. Bog ti bo povernil, kar ſi meni ſtoril, plavaj ſrézhno Şvetin, in povéj povej — — tukaj je generalu beſedí smankalo, vtopil ſe je, roké je ſhe is vode molíl s’ njimi grabil in pomozhi iſkàl, pa ni ga bilo, de bi mu jo dal. Şvetin plava naprej in ſe vezhkrat nasaj osrè na tiſti kraj, kjer ſe je general vtopil. Ni bil Şvetin tri korake od njega, ſe general is vode pokashe in klizhe: Şvetin, ljubi moj Şvetin, plavaj nasaj k’ meni, de pozhijeva. Bog je moje molitev pod vodo uſliſhal, glej ſtojim na ſkali, voda mi je do vrata. Şvetin ſe oberne plava do generala, in ſe sraven vſtopi na ſkalo, ktéra je bila v’ ſrédi vode. Na tej ſkali ſta ſtala in pozhivala vezh ko pol ure. Med tem je general Şvetinu tako govoril: Takrat, ko ſi me ſpuſtil in ſim ſe sazhél topiti, ſim k’ Bogu is dna ſvojiga ſerza sdihnil, in rékel: O dobrotljivi Bog! uſmili ſe me, uſta ſim vkup tiſhal, de me ni voda salila, s’ rokami ſim pod vodo na vſe kraje ſegal in pomozhi iſkàl, kakor vſakteri v’ ſmertnih britkoſtih, kar ſim s’ roko v’ ſténo sadèl, brihta ſhe niſim sgubil takrat, hitro ſe sazhnem poprijémati, viſhej, viſhej, tako dolgo de ſim ſe na ſkalo vſtopil in ſpét dihati sazhél, ko ſim glavo sunej vode imel. Şvetin pravi: Glejte! kólike dobrote vam ſkasuje uſmiljeni Bog. Ko ſta na ſkali sadoſti pozhivala, sazhneta naprej plavati. General plava nékaj zhaſa, pa je slo opéſhal. Şvetin mu ſpét poda roko in le s’ eno plava, tako je Şvetin prezej delezh s’ teshkim trudam vlekel generala sa ſabo po vodi. Ko ſe je general ſpét sazhél topiti, kar na enkrat savpije poln veſelja: Zhaſt Bogu do dna ſim s’ nogami, bredem lahko, tudi Şvetin ſe vſtopi in vkupej bredeta pozhaſu do kraja. Ko do kraja perbredeta, je shé per kraji vode bil franzoſki ſoldat na ſtrashi in savpije: Kdo je? General rezhe: Tiho bodi, de ne ſliſhijo Şhpanjoli, jeſt ſim vaſh general, pojdi hitro klizat tovarſhev, de mi pridejo pomagat is vode. Şoldat je generala bersh po beſédi posnàl, tezhe klizat tovarſhev, ktéri ſo priſhli s’ dolgimi preklami, de ſo generala in Şvetina is vode islékli; velik in ſtermen brég je bil tam.

Nikdar ni general tako ſerzhno s’ takim gorézhim ajfram molil, kakor takrat, ko je ſrézhno is vode priſhel, in ſmerti odſhél. V’ prizho vſih ſoldatov je pokléknil. Şvetin je mogel sraven njega poklékniti, in je tako molil: O dobrotlivi uſmiljeni Bog! kdaj bom povernil dobrote, ktére ſi mi ſtoril. Şposnam, de tólikiga uſmiljenja niſim vréden, od vſih sapuſhèn ſim ſmertne britkoſti shé okuſil, in ti o Bog ſi me réſhil is rok mojih ſovrashnikov, tebe o Bog! bom vſelej zhaſtil, dokler bom shiv. General je bil potem s’ Şvetinam vred pelján v’ blishno méſto, kjer je prezej piſal do zeſarja Napoleona, in mu povédal, kako je ſrézhno réſhen nasaj k’ ſvojim priſhel v’ velikih nevarnoſtih, in proſil Şvetina obdarovati sa toliko ſkerb in ſerzhnoſt.

Kmalo je priſhlo piſanje od zeſarja s’ poveljem, de general naj gré na ſvoj dom ſe pozhit in osdravit od takiga ſtrahu in terpljenja. Sa Şvetina je poſlal zeſar slat krishiz, ktériga naj s’ viſhnjevim in rudezhim trakam pervesaniga na lévi ſtrani perſ perpétiga nóſi, in sa plazhilo sraven téga 50 frankov vſak méſiz dobiva. General je med tem tako slo sbolel od ſtrahu in od terpésha, de ſo ga mogli hitro domu odpeljati, ſvojiga svéſtiga Şvetina je puſtil per ſvojih konjih in per drugim blagu, in mu je rekel: Kmalo boſh sa manoj priſhel, ſkèrbi sa moje blago, de ſe ga nizh ne pogubí; kader prideſh, ti bom dobrote ktére ſi mi ſtoril obilno povernil; dal ti bom, kar koli ſi boſh smiſlil, ſtoril ti bom kar koli boſh poshelel, nikoli ne bom posabil, de ſi me ti otel pred ſmertjo, ti ſi bil moj varh.

III.
Franze Şvetin na morji vjét in v’ Afriko odpeljan.
[uredi]

Nesapopadlivo je bilo veſelje, ktériga je sdaj Şvetin obzhutil. Nar bolj ga je veſelilo in mu v’ ſerzu poſében troſht dajalo, de je zhlovéka in pa ſhe ſvojiga oblaſtnika otel, in ga pred ſmertjo obvarval. Veſelilo ga je, de ga je zéſar tako povikſhal in ga sa konjika zhaſtniga réda poſtavíl. Şhe bolj pa ga je veſelilo, de je imel upanje kmalo priti v’ ſvojo domazho deshelo, in de je bil sdaj s’ vſim preſkerbljèn, de mu ne bo tréba pomanjkanja terpéti, in ſe po ſvétu okoli klatiti. Oh, kako ſim ſrézhen je rékel ſam per ſebi, de mi je Bog tóliko dobriga ſtoril, in me v’ tólikih hudih nevarnoſtih obvarval! Sdaj ſe troſhtam ſhe kdej viditi ljubo domazho deshelo. Şhel bom iſkat ſvoje shene in dveh fantizhev, zhe ſhe ktériga per shivljenji najdem. Velíko jim bom vedel povédati, in marſkak lép nauk jim dati. O Bog mi daj ſhe téga doshivéti.

Zhaſna, poſvetna ſrézha je pazh golufna; velikokrat zhlovek miſli, de jo shé v’ rokah ima, pa mu uide, in nameſt njé oſtane britkoſt in shaloſt. Tako je bilo tudi s’ Şvetinam sdaj, miſlil je kmalo priti domu in v’ miru vshivati, kar je saſlushil, pa révesh ne vé kaj ga zhaka.

Po ſuhim ni bilo varno generaloviga blaga poſhiljati sa njim, ker ſo Şhpanjoli per zéſtah ſkriti védno préshali Franzosam pobrati in ſhkode ſtoriti, kar koli ſo mogli; torej je mogel Şvetin nékaj zhaſa zhakati, de ſe je vezh rezhí nabralo, ktére je bilo tréba na Franzoſko poſlati. Vſe te rezhí ſo ſpeljali k’ morju, jih v’ barko snoſili in tako po morji jih na Franzoſko poſlali. Şhel je v’ barko Şvetin s’ blagam ſvojiga generala, pa veſ shaloſten in pobit je bil, kakor de bi ſe mu bilo sdélo, de voshnja po morji ne bo ſrézhna. V’ barki je bilo tudi vezh ſoldatov, nékaj ranjenih, nékaj sdravih, nekaj bolehnih; vmeſ ſo bili tudi drugi popotni. Pervi dan je bila voshnja po morji ſrézhna, vſi ſo bili veſéli, ker ſo ſe troſhtali ſkorej na ſvoj dom priti in sapuſtiti ſhpanjolſko deshelo, ktero ſo grosno ſovrashili. Şvetin je bil vender le shaloſten, ni ſe mu ljubilo ne piti ne jéſti, vpraſhali ſo ga tovarſhi, sakaj je tako tih in pobit. Odgovoril jim je: Morjé je golufno, Bog vé kaj ſe sna ſhe s’ nami sgoditi, préden na ſuho pridemo. Drugi ſo ga troſhtali in mu djalí: Lej morje je pokojno, delezh she nimamo do doma, jutriſhni dan oſorej bomo shé v’ kraji. Şvetin vender le veſ samiſhljen ſe ni sa nobeno ſtvar pezhal, kakor na tihama je molil, in rékel: O Bog! moje ſerzé je nepokojno; vſelej ſim ſliſhal, de voshnja po morji je nevarna, obvaruj me ſhe sdaj, ker ſim shé tóliko dobrot od tebe prejél. Drugi dan sjutrej ob ſedmih, Şvetin je ravno molil, ſo sazhéli brodniki, ktéri ſo verh barke bili, shaloſtno krizhati: Tolovaji! Tolovaji! sgubljeni ſmo, bliso ſo shé. Na to krizhanje pertezhe poglavar barke, gléda in gléda, pa veſ bléd in plaſhan perhaja, ſposnàl je, de ſo réſ morſki tolovaji. To ſo taki tolovaji, ktéri imajo velíke s’ grosnim oroshjem obloshene barke. Po morji ſe vosijo in iſhejo bark, ktére po kupzhijah gredó, ali pa kako drugo blago peljajo; kader ktéro najdejo ali doidejo, vſe pobero blago in ljudí. Blago med ſabo rasdelé, ljudí v’ ſlushnoſt prodajo. Ravno to ſe je sgodilo s’ barko, ki je Şvetin bil v’ nji. Doſhli ſo jo tolovaji, jo uſtavijo, in ker ſe jim ni nobeden soperſtavil, ſo vſe blago pobrali, v’ ſvojo barko ga preneſli, ljudí povesali in jih na dno barke saperli. Bilo je ljudí s’ Şvetinam vred 120. Peljali ſo jih do méſta, ki ſe mu pravi Algir, v’ Afriki. Tam ſo jih is barke svésane peljali, in jih naravnoſt na prodaj gnali. Prodali ſo jih vſe, téga drashji, uniga zeneji, kakorſhne ſtaroſti in mozhi je bil zhlovek; bolnike pa ſo vſe v’ morje pometali. Şvetina je kupil neki k’ videsu mogozhen goſpodar, in ga odpelja.

Grosno hudo ſe godí ſlushnim v’ tiſtih krajih, ker neuſmiljeni tirani ne délajo po zhlovéſhko, ampak po shivinſko. Svezhér jih sapró shivini enako v’ kako poſlopje, kjer morajo na golih tléh leshati v’ mrasu. Komej ſi sarija napozhi, shé pride perganjazh, ktéri jih s’ vpitjem, s’ klétvo in s’ tepenjem k’ teshkimu delu perganja, ktero morajo do terdne nozhí opravljati, bres de bi ſe kaj oddihnili. Tako shaloſten je ſtan ſlushnih, de ſe mu morajo ſmiliti, kdorkoli jih vidi. Savoljo nar manjſhi rezhí, zhe je prav ne opravijo, ſo grosno tepeni. Po pét ſto palz dobijo nekteri po podplatih, de imajo vſe rasbeljene nogé, in vender jih gonijo neuſmiljeni perganjazhi, de morajo kamnje ali vodo ali druge rezhí teshko noſiti. Neuſmiljeno délajo s’ révnimi ſlushnimi, tako de vſak umréti shelí, in komej ſmerti zhaka. Jéſti dobé sjutraj malo, in ſpét svezhér malo zherniga kruha, puſtiga in grenkiga. Bres vſiga troſhta, bres pomozhi ſo v’ oblaſti neuſmiljenih turkov, ktéri jih gerdo sanizhujejo in pretépajo. Tudi duhovniga troſhta nimajo ti réveshi, ker nimajo ne maſhnika ne boshje ſlushbe. Pred nékaj zhaſi jih ſhe sakopavali niſo mertvih ſlushnih kriſtjanov, ampak mertve ſo vergli pſam, de ſo jih rastergali. Reſhiti ſe is take hude ſlushnoſti je teshko, ker veliko dnarjev hozhejo sa vſaziga ſlushniga, zhe ga kdo odkupiti hozhe.

Vſe to je mogel Şvetin malo manj ko dvé léti terpéti. Vezh njegovih tovarſhev je shé od shaloſti in od terpljenja pomerlo. Şvetin je védno Boga proſil, de bi mu dal sdravje in mozh vſe voljno preterpéti. Şvetin je bil tudi v’ ſlushnoſti pridin in svéſt, sato je tudi tóliko bolji imel, de ga je goſpodar bolj obrajtal, mu bolj saupal, de mu ni bilo tréba védno vklénjenimu biti. Hiſha Şvetinoviga goſpodarja ni bila delezh od morja, kamor ſe je Şvetin vezhkrat osiral, ko bi mogel kdej saglédati barko, de bi ga odpeljala in ga reſhila is tólikih nadlog. Eniga dné ſe je permérilo, de je bil prav ſam na njivi oſtal, nar dalej od hiſhe odlózheni. Dan ſe je nagnil, tma ſe ſtorí. Şvetin gléda proti morju, mika ga potegniti jo, in ujiti. Dolgo zhaſa premiſhluje, kaj bi ſtoril: Sdej lahko ujidem, pravi ſam per ſebi, nozh je, pogreſhili me ne bodo tako bersh; pa kam zhem iti, ne posnam kraja ne ljudí; kamor pridem, me bodo popadli, in morebiti ſhe huji s’ mano délali. Vender naj ſe mi godí kakor hozhe, hujſhi mi ne more biti, kakor mi je; to sgovorí in sbejshí v’ tmoti, in hiti proti morju.

Pét ur je hodil po gojsdu in po grésih de je do jutra priſhel k’ morju, pa ni ſe upal pokasati shivimu zhlovéku savoljo ſtrahu, de bi ga ne prijéli in k’ poprejſhnimu goſpodarju nasaj ne gnali. Ker vſak goſpodar v’ tiſtih krajih ima pravizo ſlushniga umoriti, zhe ga vjame uhajavza. Şlushni pa ſe vſi po obléki posnajo. Veſ plaſhan pertezhe Şvetin proti morju ſhe pred dném. Kar je barko saglédal, tje hiti in proſi, de bi ga v’ barko vséli. Sa boshjo voljo vaſ proſim pravi, pomagajte mi, uſmilite ſe me, uhajavz ſim, hudo ſe mi je godilo; povém po pravizi. Goſpodar barke ſe hitro oglaſi: Ne boj ſe le k’ nam pojdi, nizh ti ne bo hudiga, in ga potégnejo v’ barko. Veſél je bil Şvetin, in miſlil, ſrézhen ſim, de ſim sadèl prezej tako k’ dobrim ljudém. Pa kako kratko je bilo njegovo veſelje! Ko v’ barko pride, ſe uſtraſhi, ker vidi, de je priſhel ravno takimu moshu v’ roke, ktéri je priſhel ljudí ſkuplovat in jih potém v’ drugim daljnim kraji s’ dobizhkam prodajat. Pahnjen je bil Şvetin med ſlushne shé kupljene na dno barke; ker je pa ſam priſhel in ni bil plazhan, sato ni bil kakor drugi vklénjen. Drugi dan shé ſo odrinili s’ barko, ktéra je ſhe zhes dvé ſto ſlushnih v’ Ameriko na prodaj peljala. Dva méſza ſo bili na vodi, vezhkrat v’ ſmertni nevarnoſti. Şvetin je védno molil in druge ſvoje révne tovarſhe troſhtal, ki jim je rékel: Boshja volja je to; terpímo voljno; Bog nam bo po ſmerti dal boljſhi ſrezhnéjſhi shivljenje.

IV.
Franze Şvetin v’ Ameriko odpeljan in prodan.
[uredi]

Barka, v’ ktéri je Şvetin bil ſlushni jetník, je ſrézhno perplavala v’ Ameriko, in oſtane per vélikim meſtu, ki ſe mu pravi Novijork. Prezej drugi dan je goſpodar barke ſlushne v’ méſto peljati in jih na ſemenj poſtaviti ukasal. Vſi ſo bili prodani, tudi Şvetin je sdej dobíl noviga goſpodarja. Dober in uſmiljen je bil Şvetinov goſpodar, imeniten Amerikan, ktéri je bliso méſta Novijorka lép velik vert v’ laſt imel. Şvetina je torej vpraſhal, po tem ko ga je kupil, zhe sna kaj vert obdelovati? Goſpod! mu Şvetin ponishno odgovorí, v’ mladih létih ſim s’ vertnim délam snan bil, vezh lét ſim vert obdelovati pomagal; torej bom ſpét ſ’ zhaſama ſe tému délu lahko pervadil. Goſpodar mu rezhe: Prav! zhe boſh priden in sveſt delavz na mojim vertu, ti ne bo krivize. Ne bom te imel kakor ſlushniga, ampak kakor domazhiga. Zhe ſim te ravno kupil, ne boſh zhutil, de ſi ſlushen; zhe boſh priden in svéſt. Jeſt imam uſmiljeno ſerzé, dobro ti bo per meni, zhe boſh poſhteno in sveſto ravnal. Zhe boſh pa kaj napak délal, ti povém, de boſh zhutil tesho moje ſerditoſti. S’ tem je ſhel s’ ſvojim novim goſpodarjem domu. Şvetin ſi je vſe persadéval prijasnoſt ſvojiga goſpodarja ohraniti; torej je pridno vert obdelvàl, in ga tako oſkerbel, de je ſvojimu goſpodarju velíko veſelje ſtoril. Goſpodar vidi, de je Şvetin svéſt in priden, ga puſtí ſamiga po vertu, tudi mu ſhe pervóli vſako nedéljo in vſak prasnik k’ ſ. maſhi iti v’ méſto, zhe bo o pravim zhaſu nasaj priſhel. To je bilo Şvetinu zhes vſe veſelje, ker she vezh lét ni per maſhi bil. Kolikokrat je rékel Şvetin: Bog je vender dober, ker mi je tako dobriga goſpodarja dal in uſmiljeniga. Per njem bom, dokler bom shiv, ker ſvoje domazhije vém de nikdar vezh vidil ne bom. Dvé léti ſo minile, kar je Şvetin per tem goſpodarji, in je veſél, v’ daljnih krajih dobiti tako dobriga zhlovéka, de vé kako gré s’ zhlovékam ravnati.

Eniga dné pride s’ goſpodarjem po vertu ſe ſprehajat imeniten perléten goſpod; bil je franzoski general M. pa po goſpoſko oblézhen; po franzosko s’ goſpodarjem ſe pogovarjeta, kar je Şvetín dobro rasumel. Prídeta blishej Şvetina, in ogledujeta roshe, ktére ſo bilo lepo oſkerbljene. Şvetin uterga lépo roshizo, in jo poda ptujimu goſpodu s’ témi ponishnimi beſédami: Goſpod! zhe ſe vam ne samérim vsamite to roshizo od mene; s’ veſeljem vam jo podam, de vaſ le ſhe shivih vidim. Goſpod pogléda Şvetina po ſlushno ſlabo oblézheniga in od shaloſti vſiga révniga, in ga vpraſha: Kaj me posnaſh? Şvetin odgovorí, kaj pa de vaſ posnam general M., kaj vi mene vezh ne posnate, ki ſim vaſ otel na Şhpanſkim, ko ſim vaſ zhes vodo ſpravil, de vaſ Şhpanjoli niſo uſtreljili. Goſpod ſe savsame in pravi: Ti ſi Franze Şvetin! Sa boshjo voljo, kako ſi ti ſimkej priſhel? Şvetin ni imel zhaſa perpovedvati, ker je njegov goſpodar goſpoda hitro odpeljal. Şamo tóliko je ſhe rékel. O goſpod! zhe je mogozhe pomagajte mi. Kader General M. s’ Şvetinovim goſpodarjem v’ hiſho pride, mu rezhe: Goſpod proſim vaſ, dovolíte mi, de s’ vaſhim ſlushnim vertnarjem ſe malo pogovorim. Imeniten Amerikan ſe sazhudi in pravi: Tak goſpod kakor ſte vi, general in od franzoskiga kralja ſim poſlán savoljo imenitnih opravil, ſe bote s’ takim hlapzam (ſlushnim) pogovarjali! General rezhe: Imam mu nékaj poſébniga povédati. Na to goſpodar hitro Şvetina poklizhe mu ukashe iti k’ generalu, in gré ſtrani: Ko je Şvetin ſam sdej pred generalam, ravno tiſtim, ki mu je pred nékej zhaſam shivljenje obvarval, sazhnè jokati, nizh ni mogel s’ generalam drusiga govoriti, kakor té beſéde: O Goſpod! zhe je mogozhe pomagajte mi. General ga potroſhta in mu rezhe: Ne boj ſe, niſim posabil ne, kaj ſi ti meni ſtoril. Şam Bog je mene ſim perpeljal tebe reſhiti. Le poterpi ſhe dva méſza, potem bo moje opravilo per konzu in ſpét pojdem na Franzosko nasaj. Odkupil te bom od ſlushnoſti, naj velja kólikor hozhe. Lahko je sdej Şvetin terpel ſvojo neſrézho, ker je imel ſladko upanje ſkorej reſhen biti. Dva méſza mineta, kar pride general k’ Şvetinovimu goſpodarju, ſe poſlovit, in próſi, de bi mu vertnarja Şvetina iſpuſtil. Goſpodar rezhe: Téga ſam mozhno potrebujem, ker mi velíko opravi. Zhe bi ga pa vender le radi iméli, vam ga dam, tode drugazhi ne, kakor de mi daſte sanj ſto tolarjev. General mu prezej odſhteje ſto tolarjev, in poklizhe Şvetina, de mu pové, de odkupljen je sdej, in de pojde nasaj v’ ſvojo domazho deshelo. Kdo ſi more sadoſti miſliti Svetinovo veſelje, ktériga je sdej v’ ſvojim ſerzu obzhutil. Hvali Boga, ktéri tako po ozhétovſko sanj ſkerbí, in ga dobrotljivo réſhi is neſrézhe. Med tim je general M. Şvetinovimu goſpodarju vſe dopovédal, kako ga je v’ grosni ſmertni nevarnoſti otél, in mu shivljenje ohranil. Preden greſta; poklizhe goſpodar Şvetina in mu rezhe: Glej ſto tolarjev ſim sate dobil, pa ker ſi tak poſhtèn in dober zhlovek, jih tebi vſe dam, vsemi jih, imej jih sa popótnizo, in hôdi ſrézhno v’ ſvojo domazho deshelo.

V.
Franze Şvetin najde ſvojiga ſina.
[uredi]

S’ grosnim veſeljem je ſhel Şvetin proti morju s’ ſvojim generalam; barka ga zhaka tam, ktéra ga bo peljala v’ domazho deshelo. Malo zhaſa ſhe ſta ſe pomudila v’ méſtu Novijork, de ſe General per ſvojih prijatlih sadnizh poſloví. Pervi dan vélkigatravna méſza greſta v’ barko; véter je bil pravi, brodniki rjuhe napnejo, kakor ptiza gré barka po morji proti Franzoski desheli. Şvetin ſhe sadnikrat pogléda Ameriko, in sdihne rekozh: Dvé léti in dva méſza ſim ſrézhno preſtal ſlushnoſt, Bog mi je dal ſrézho, poſlal mi je angela, ktéri me je réſhil is rok amerikanſkiga goſpodarja; hvaljen bódi dobrotljivi nebéſhki ozhe. Sdej ſe péljem ſpét proti ſvoji domazhi desheli po nevarnim morji, o Bog! varuj me pred neſrezhami.

Zélih pétdeſet dni je bil Şvetin na morji v’ barki per ſvojim generalu. Devetnajſti dan méſza roshenzvéta ſe perpeljata do franzoske deshele; is barke greſta v’ méſto Haver, in ſe potem po ſuhim péljata, ker ſta ſe oba po morji vositi navelizhala, de prideta v’ méſto Tulon. Tam je general M. do ſmerti oſtati ſklenil. Şvetinu pa rezhe general: Ti per meni oſtaneſh in s’ mano boſh per misi jédel, dokler ſe ti bo sljubilo per meni shivéti. Ne boſh vezh sdej moj ſlushabnik, ampak moj prijatel, ti ſi mi shivljenje obvarval, vſelej ti bom hvaléshen. Zhe boſh pa hotel v’ ſvojo domazho deshelo iti, ti bom toliko dnarjev dajal, de boſh lahko shivel. Med tem je bilo v’ méſtu Tulon imenitno shenitvanje. Véliki tergovz ſtari Teodor je ſvojo hzher omoshil, in k’ tej shenitnini ſo priſhli tudi generala M. Şvetinoviga goſpóda povabit. General pravi: Rad grém k’ vaſhimu shenitvanju, tode drugazhi ne, kakor zhe ſmé s’ mano priti tudi moj ſlushabnik Franze Şvetin; pa ne de bi per misi ſtrégel, ampak de bi per misi s’ manoj vred ſedèl; sakaj zhe ravno je ſlushabnik, je pa moj nar vézhi dobrotnik. Ştari Teodor je v’ to rad pervolil, ker ſta bila s’ generalam velíka prijatla.

To shenitvanje ſo obhajali ravno na véliki Şhmarn. Velíko imenitne goſpode ſe je vkupej sbralo. Vſi ſo Teodoru ſrézho voſhili in tudi nevéſti Kriſtini; vſi ſo bili veſéli in dobre volje, ſamo Şvetin je sraven ſvojiga generala ſedel veſ samiſhljen, in ga vſa goſtarija ni rasveſelila, ker je bil s’ ſvojimi miſlami vezh per ſvojih ljudéh, kakor per ſvatih. General je vſe sgodbe ſvojiga shivljenja ſvatam perpovedvàl, kako ſe mu je na Şhpanſkim hudo godilo, in kako mu je svéſti Şvetin shivljenje otél, sato ſo ga vſi ſvatje ſpoſhtovali, in tudi na njegovo sdravje pili. Posneje vſtane eden smed ſvatov, prime kupizo v’ roke in pravi: Naj shiví tudi Ilirija, kjer je naſh shénin doma. Na té beſéde Franze Şvetin od veſelja veſ rudèzh poſtane in miſli: Lejte shénin je tudi Ilirjan kakor jeſt; kdo mora neki to biti. Şvetin vpraſha tiho ſvojiga generala, kako ſe shenin piſhe. General pravi: Piſhe ſe Şvetin kakor ti. Rad bi bil Şvetin shenina vpraſhal, od kod je doma, pa ſe ni upal savoljo goſpodov, ki ſo okoli njega bili. Posneji, ko ſo ſvatje she vinjeni bili, in ſe jéli ſim ter tje prehajati, dobí Şvetin perloshnoſt s’ sheninam ſamim govoriti, in ga tako vpraſha: Morebiti ſva midva bliso vkup doma, ki imava oba eno imé, povejte mi vender od kod ſte vi prav doma? Shenin odgovori: Bliso méſta L.... ſim doma, kjer je bila ſuknarija ſlovézha. Şvetin vpraſha shenina, imate ſhe ſtariſhe? Shenin na to sdihne, in ſolsé ſe mu po lizih vderó, pa hitro ſi jih obriſhe in pravi: Ozhéta niſim nikoli posnàl, na vojſko ſo mogli, ko ſim bil dvé léti ſtar; mater ſim mogel sapuſtiti v’ devetim létu in nikoli vezh niſim nizh od njih ſliſhal; Bog vé ali ſo ſhe shivi, ali ne. Ozhétu je bilo imé Franze, materi Nésha, tudi brata ſim imel Paula po iménu, pa tudi od njega niſim nikoli vezh nizh ſliſhal, tóliko vém, de je sa paſtirja ſlushil. Po tih beſédah je Franze Şvetin ſposnàl, de ravno shénin je njegov ſin, pa ni védil, kako bi ſe bil ſposnati dal. Sato proſi shenina, de bi ſe ſmel s’ njim v’ kaki ſkrivni kamerzi pogovoriti. Shénin je bil veſél in ſe rojak s’ rojakam rad pogovarjal. Pelje ga v’ lépo kamerzo, ſe uſedeta na mehke ſtole, in shenin pravi: No ozhe! kaj bi vi radi s’ manoj ſkrivaj govorili. Franze Şvetin sazhnè od preveliziga veſelja na glaſ jokati in pravi: O Bog! kako ſi ti vender dober! Velíko britkoſti in terpljenja ſim mogel preſtati, vſe ſim preterpel zhaſt Bogu, in sdej me doſéshe tako veſelje. Ti ſi moj ſin Janes, in jeſt ſim tvoj ozhe Franze Şvetin. Kdo bi bil miſlil de te bom tukaj in pa v’ takim bogaſtvu naſhel! Shénin oſtermí, gléda, ſe zhudi, ne verjame. Şvetin pa saviha rokava in pokashe v’ kosho sarésane snamnja s’ rudézho farbo. Na déſni roki je imel sarésano „Franze Şvetin“; na lévi roki pa „Nesha Terpinz“. Shénin ſe ſpomni, de ima na rokah ravno take snamnja sarésane, ktére mu je mati ſhe majhnimu naredila. Takrat je ſposnàl, de je to réſ njegov ozhe, saviha rokave in ozhétu pokashe, de je réſ ta njegov ſin. Objéla ſta ſe ozhe in ſin, in oba na glaſ jokala od veſelja, tako de ſo ſvatje ſliſhali in priſhli glédat in vpraſhat, kaj to poméni. Ker ſo svédili, de je generalov svéſti ſlushabnik sheninov ozhe, ſo bili grosno veſéli; vſi ſo sdej sheninovga ozhéta slo ſpoſhtovali in ga zhaſtili, v’ kot ga poſadé sa miso in ga goſté po goſpoſko. Med ſvati je bil tudi shininov prijatel Basil po iménu, ktéri je per velikih vojſkah in delezh po ſvéti bil. Ko ſo vſi eden drugimu sgodbe ſvojiga shivljenja dopovédali sazhnè tudi on ſvoje pergodbe raslagati, kako ſe mu je po daljnih deshelah godilo in pravi: Dvé nar bolj veſéle sgodbe ſim doshivel ſvoje shive dní: Sdej in pred nékej léti na Şhtajerſkim v’ néki grajſhinzi, kjer ſta dva ſina na enkrat naſhla vſak ſvojo mater, de ſi ſe niſta troſhtala. Naſhel je ſvojo mater mladi baron Karl Gap; goſpá tiſte grajſhinze je bila njegova mati. Néki ſhkof, Paul Şvetin mu je bilo imé, je ravno per tiſti goſpéj naſhel ſvojo mater, ktéra je bila dékla. O koliko veſelje ſmo obhajali takrat in ſe goſtili. Şhkof je ſhel potem v’ ſvojo ſhkofijo, in ſvojo mater s’ ſabo vsél; meni pa dnarjev dal, de ſim sloshno domu priſhel. Morebiti je bil tudi tiſti ſhkof vaſhiga rodú, ker je bil ravno téga iména. Piſhejo ſhkofu is Tulona in ga vpraſhajo od kod je doma. Kmalo pride odgovor, in tako ſo sa gotovo svédili, de Şhkof je Janesov brat. Pogoſto ſo ſi potem piſarili in eden drugimu perpovedvali ſvoje zhudne shaloſtne in veſéle sgodbe. Mati ſhkofova je kmalo potem umerla, vender je ſhe doshivéla svediti od ſvojiga mosha, in od ſvojiga ſina Janesa sdej vélikiga in bogatiga tergovza v’ vélikim méſtu Tulonu na Franzoskim. Franze Şvetin shé ſtar, je vender ſhe nékaj lét ſrézhno in veſélo shivel per ſvojim ſinu Janesu, in vidil lepo raſti in rediti ſvoje vnuke. S’ ſtarim Teodoram Janesovim taſtam ſta bila védno prijatla, in ſta vezhkrat od nekdajnih rezhí ſe pogovarjala. General M. tudi ſtar jih je vezhkrat obiſkàl, in s’ njimi veſelje delíl. Takó ſo Şvetinovi ljudjé, to je zéla njegova hiſha, lepó v’ edinoſti v’ boshjim ſtrahu shivéli, in veliko ſrézho iméli. Bliso ſédemdeſet lét je Franze Şvetin doshivel, potem je ſladko v’ Goſpodu saſpál. Vſi ſo sa njim jokali, ker ſo ga radi iméli in ga zhaſtili s’ tako zhaſtjo kakorſhna ſe ſtariſhem ſpodobi. Tako da Bog vzhaſi she na tém ſvétu ſrézho v’ neſrézhi, zhe zhlovek tudi v’ neſrézhi védno Bogu svéſt oſtane.