Sreča (Vera Albreht)
| Sreča Vera Albreht |
| |||||||||||||
Živela je nekoč od sile revna mati, ki je imela sedem otrok. Vsak dan, preden je odšla na delo da bi kaj zaslužila, je vselej še naročila otrokom: »Bodite pridni, saj bo sreča potrkala enkrat tudi na naša vrata.«
Ko pa je odšla, so se otroci stepli med sabo, da jih je bilo slišati daleč okoli. Saj je bil hlebec, ki ga je mati razrezala na sedem enakih kosov precej premajhen za sedmero lačnih ust.
In ko so nekoč tako kričali in razsajali, a matere še ni bilo doma, je glasno potrkalo na vrsta. Sprva so se plašno spogledali, saj niso bili vajeni, da bi živa duša kdaj prišla k njim v goste. Potem pa je dejal najstarejši:
»Odprimo! Morda pa je prišla sreča. Saj nam je mama zmerom rekla, da bo sreča enkrat potrkala na naša vrata?«
In storili so tako.
Ko pa so odprli duri, so pred sabo zagledali sedem prekrasnih deklic, ki so se držale za roko in prijazno smehljale. Razveselili so se jih in vprašali:
»Ste mar ve sreča? Saj nam je mama zmeraj pravila, da boste enkrat potrkale na naša vrata?«
»Prišle smo, da vas popeljemo k sreči,« je rekla prva, in vsaka je izbrala svojega, da ga odpelje.
Gola in bosa je sedmerica krenila na pot in vsakega je ves čas za roko držala prekrasna deklica, ena lepše od druge.
Kmalu nato so prišli v velik gozd, koder ni bilo videti nobene poti. A deklice so jih vodile tako varno, da si nobeden od njih ni ranil nožic, ne raztrgal srajčke.
Končno pa so obstali pred ogromno skalo. Ko je prva deklica, ki je vodila najmlajšega, udarila s šibo po njej, se je skala raztreščila na dvoje in zasijalo je tako močno, da jim je sprva kar vid jemalo.
Na mah so se znašli v prekrasni dvorani, sredi katere je na prestolu sedela še veliko lepša deklica z zlato krono na glavi. Ko da so se v zemljo udrle, je na mah izginilo vseh ostalih sedem deklic, ki so jih bile pravkar pripeljale.
Deklica s krono je dejala:
»Vsak si naj izbere, kar si najbolj želi.«
Res je bilo težko izbirati, kajti pred njimi so ležali velikanski kupi zlata in srebra, oblekice vseh vrst in najboljša jedila tega sveta. Deklice so najprej segle po pisanih oblačilcih in rdečih škorenjčkih, dečki pa so zagrabili mošnje natlačene z zlatom. Le najstarejši si ni ničesar izbral.
»Mar ti ni do vseh teh dobrot, ki so ti tukaj na voljo?« je vprašala deklica s krono. »Zakaj si tako ošaben, da si ničesar ne izbereš?«
»Preveč je tukaj vsega, ko pa je na svetu še toliko otrok, ki so lačni in bosi. Ne morem biti srečen, če imam sam vsega v izobilju, a drugi nimajo ničesar.«
Te fantičkove besede so deklico ganile na vso moč.
»Vidim,« je dejala, »da veš, kaj je sreča. Na, tu imaš piščalko: dam ti jo za leto dni in če boš videl, da je kdo v nesreči, zapiskaj nanjo in jaz mu bom pomagala.«
Medtem ko so se njegovi bratci in sestrice oblekli in obuli v najlepša oblačila, se založili z zlatom in se najedli najboljših jedi, je deček ostal bos in v stari srajčki, le piščalko, ki jo je dobil od deklice s krono, je tiščal v roki.
In takšni so odšli domov.
Kako pa se je začudila mati, ko je zagledala svoje otroke oblečene v prekrasne haljice, obute v čudovite škornjice in obložene z vsemi dobrotami tega sveta.
»Le kdo vas je tako bogato obdaril, ljubi moji otroci?« je spraševala, ko je enega za drugim postavljala predse, da si ga ogleda od glave do nog.
Ko pa je prišel na vrsto najstarejši, je mati sprva onemela. Saj je bil takšen, kakršnega je bila vajena videti sleherni dan.
»Komu si se tako zameril in kaj si hudega storil, sinko, da nisi ničesar dobil?« ga je milo vprašala in solze so ji stopile v oči.
»Ljuba mama, je odgovoril le-ta. »Vse mi je bilo na voljo kot ostalim, vendar nisem ničesar izbral zase.«
Materi se je inako storilo, ko je iz ust najstarejšega slišala te besede:
»Ostal boš pač pri meni,« ga je tolažila, »saj takšen kot si, ne moreš z drugimi po svetu. Delal bi sramoto bratcem in sestricam, ki so tako zali, da jih je veselje gledati.«
Deček pa se ni dal pregovoriti.
»Preljuba mama, po svetu bom hodil sam,« je rekel, »in ko bo minilo leto, se bomo spet vsi skupaj znašli na tem kraju in vsak bo povedal, kako je preživel ta čas.«
Kakor druge, je tudi njega mati lepo počesala, poljubila vsakega na lice in jim želela srečno pot.
Ob sončnem vzhodu so se vsi podali v svet. Na križišču so tisti, ki so bili lepo oblečeni, krenili na desno, tisti pa, ki je bil bos in v sami srajčki, je zavil levo.
»Ne bojte se zame,« jih je tolažil. »Čez leto, kot smo sklenili, se spet najdemo in vsak bo povedal, kaj je medtem doživel, česa se je naučil po svetu.« In ko so si še vsi segli v roko in rekli nasvidenje, so se s težkim srcem razšli.
Šesterica, ki je bila lepo oblečena in bogato založena z denarjem, se je ustavila že v prvem mestu.
»Tu si bomo privoščili, kar nam srce poželi,« so rekli in res so kmalu našli priložnost za to. Iz krčme za vogalom se je razlegalo veselo petje, godba je igrala in vabila na ples.
»Vstopimo in uživajmo srečo, saj nam ničesar ne manjka,« so dejali. »Leto bo kmalu naokrog in potlej bo čas, da poprimemo za kakšno delo.« In kot so sklenili so storili.
Vso noč so dekleta plesala, da so se jim začeli trgati podplati, fantje pa so popivali, da jim je kot sneg kopnel denar iz nabitih mošenj.
»Kako smo srečni,« so vzklikali, dokler niso zjutraj krenili naprej do drugega, še večjega mesta.
V vsakem kraju so se ustavili, veseljačili in popivali, in tako so jim minevali dnevi ko da bi pihnil.
Tistemu pa, ki je čisto sam koračil po svetu, ni bilo mar zabav.
»Učit se pojdem, da ne bom brez dela pohajkoval okrog in bil v nadlego drugim ljudem,« je sklenil in tako tudi storil.
Ker pa je imel odprte oči in blago srce, je marsikje videl veliko gorja in žalosti. Na misel mu je prišla piščalka, ki jo je svojčas dobil v dar od deklice, ko je bil še bos in v sami srajčki.
Kadar je hotel komu pomagati – in to je zmerom od srca rad storil – je zapiskal nanjo. In že je bolnik ozdravil, revež našel cekin in lačen se je iz praznega lončka do sitega najedel. In ker je vsak dan storil kaj dobrega, je tudi vsak večer s čistim srcem zaspal.
Kako pa je minilo leto ostalim šestim?
Tako dolgo so okrog popivali in veseljačili, da so deklicam odpadli podplati s čeveljčkov, fantom pa so se polne mošnje kaj kmalu do dna izpraznile.
Raztrgani in žalostnih obrazov so se ob dogovorjenem času vrnili domov. Ker se pa niso ničesar naučili, je moral pač vsak prijeti za delo kot je vedel in znal. Vse življenje so bili čemerni, ker so iskali srečo tam, kjer je ni moč najti.
Eden pa jo je našel in je do smrti ni izgubil.
Opombe urednice[uredi]
- Vera Albreht, Sreča, radijska oddaja (LJ.G9020.01, RTV), režiser Elza Rituper, igralec Vida Levstik, tonski mojster Peter Velikonja, redaktor Vitan Mal, premiera -10.6.1976, 2009, 2012, 2015 (vir: arhiv RTV Slovenija);
- 4d.rtvslo.si/arhiv/lahko-noc-otroci/174359427. Radijska pravljica je nekoliko spremenjena in skrajšana glede na tipkopis.