Spomini na dan vseh mrtvih
| Spomini na dan vseh mrtvih Janko Barle |
| |||||||||
Oj jesen, ti dolgočasna jesen, kako si mi otožna! V spomladi prikliče na dan na milijone dehtečih cvetek, brezbroj zelenih travic, stotisoč svežih peresec; po letu smeje se vse v zlatih solnčnih žarkih, vse diha mlado življenje; še celo zima očara nas s svojimi lepotami, prekrije polje in log z lesketajočimi snežnimi biseri, le jesen, jesen, ti vlivaš človeku žalost v srce. Res nam podajaš dovolj darov in pridelkov, vendar kaj moram jaz za to, da mi le nudi vesela. Solnčne poljane, cvetje gine in mrzel veter kakor mrtvaški dih šilje iz dreves porumenela peresca — list za listom. Vse mrtvo, vse tiho, zamlrla je jesen v gozdu, zamlrlo življenje v naravi. Oj jesen, jesen, kako si otožna!
Kaj je čudno, da se v jeseni spominim bolj živih onih, kteri so povelnel kot peresca na drevesih, kteri so legli v hladen grob? Kaj je čudno, da v jeseni, ko je zamrlo vse cvetje, bolj in bolj čutim neštete nebrojne križi in nagrobniki spominov, ki so vzplamteli, kadar se je vzpenjalo in plihlo življenje milih pokojnikov? Vzbujaš mi spomine na bolj mile poglede, kterih ni več med nami, vzbujaš mi spomine na one, ki se naposled vselej vrnejo, ne zaplakša samo vas narava, nego zaplakamo tudi mi, kateri smo ostali za njimi. Kdo ga nima, s katerim ga ne bi vezalo sorodništvo, ljubezen in prijateljstvo med onimi, kateri počivajo pod onimi spomeniki? A če kdaj, to se ga spomni izvestno onega jesenskega dneva, ko obhaja ves svet spomin pokojnikom — na vseh mrtvih dan.
Leto za letom, kako hitro mineva! A vsako leto pobere nam tudi več ali manj dragih oseb, dokler se jim naposled ne pridružimo tudi mi. Moram priznati, da je bilo preteklo leto za mene posebno nesrečno, več milih pozancev, kot katerega leta poprej, pobrala mi je tega leta neizprosijiva smrt. Vseh mrtvih dan bo tu. Kako rad bi jim grob okrasil z zadnjimi jesenskimi cvetlicami, kako rad bi jim prižgal ondi svetilo lučko, ali kaj, ker so daléč od mene. Ta spi smrton spanec na priprosten vaškem pokopališču, on na mestnem, tukaj štrlé kivski prirosi leseni križi, ondi kamniti spomeniki, kaj za to, vsi so mi mili in dragi, dasi so daleč od mene. Vsi so našli kraj miru, kjer poneha vsako sovraštvo, kjer je vsaka voska tišja, kjer se poleže vsaka strast. Saj ležó vsi oni črni zemlji, ali njih duše, nadejamo se, vesele že se gori nad nami. Spominjajmo se jih često, ker naj jim bodejo venček iz njihovorh na spominski dan — vseh mrtvih dan.
- * *
Bila sta mi prijatelja oba, on in ona. Zgovorjeno je bilo, da ju bodem celo jaz poročil. Seveda, ko pride oni čas, tedaj je pač preveč skrbi in opravil, da bi se človek spomnil takove malenkosti, pa tudi daléč je bilo, zato sem jaz že po slovesnosti dobil poročno karto. Nič zato. Želel sem jima vse dobro v zakonu, kar se je tudi zgodilo. Poštena srca se lahko združijo.
Čez dolgo časa pograbil sem zopet potni les v roko, da obiščem stare znance. O jej, to je veselje, ko se zopet sndejo stari prijatelji in se obudé spomini na nekdanje lepe dni. Obiskal sem tudi mladi poročeni pareček. Človeku tako godi, če vidiš, da si kje dobro prišel, al opazi se tudi to lahko. Najednokrat vzrojí vsa hiša in čujejo se veseli vzkliki: »Jej, Janko je tu, Janko je tu. Prav, da si prišel, dolgo te že ni bilo. Iznenadil si nas, to je prav!«
— Kdo te bi prisedel k starim prijateljem?
Prva vprašanja so bila kmalu poravnana. Pripovedovali smo si to in ono, vinče se je v kozarcih iskrilo, a veselje je bilo še večje, ko je stopila mlada gospodinja v rosnatem koščku in prinesla iz nje malega, zlatočasega pospančka.
»Oho, čegav je pa to?« vprašam smejoč so.
»Božji je in pa najin,« odgovori mi se prijatelj. »Vendar ni to še vse, še jeden manj je ondi!«
»Blagolova dosti ti!« dejal sem.
Mali sedež je v naročje očetu in malo boječe gledal mene neznanca, a mati je čela pa še po drugega »svočka«.
»Reveže uboge, nih kaj zdravo ni,« dejala je, ko se je vrnila, in pogladila po čelu malo bledo detišče.
»Koliko trpi, vedno ga nekaj vije in grize.«
Res se mi je smilil maliček, prav slab je bil, vendar sem si mislil, tako je pri malih otrocih navada, bode že okreval.
Ostal sem pri prijatelju dva dni. Kaj ne bi, toliko smo si imela pripovedovati, saj se nisva dolgo videla. Zabaval sem se izvrstno, vendar je bila v hiši skrb, onemu malemu je bilo vedno huje. Ihtel je tiho, bledel vedno bolj in včasih ga je tako pograbílo, da je bil kar mrliču podoben. Mati je plakala, tudi nam ga je bilo milo, ker je toliko trpel. Hvala Bogu, drugega dne mu je trpljenje pojenčalo, gorela mu je mrtvaška svečica.
Mlada mati je plakala in tožila za svojim miljenčkom, in kaj ne bi, saj je bil to prvi oblaček, kateri jej je zakril solnčece sreče. Mati je mati in mi težko pojmimo njene bolečine in žalosti. Tudi meni ga je bilo žal, ali bolj takrat, ko sem ga videl, kako so mu previdili poslednje ure, ko sem ga videl oblečenega v belo oblačilo, s križcem v malih prstih in med zelenjem in dišečimi cvetlici, ko so mu gorele sveče po bledem lici razlivale neko angelsko svetlobo, tedaj sem ga blagoslovil in vesel sem bil, da je bil krščen. Koliko solzic, koliko objokovanja, koliko poljubov, koliko prošev na je vseumno temu duši v beli srajci krstne milosti in nedolžnosti. Blagor si ga njemu!
Uverjen sem, da je danes tudi njegov grobek okrašen. Vidim tudi svojo znanca, — žalostna se ga spominjata. »Nikar ne žalujta, majhen angeljček moli še v nebesih za vajino srečo!«
Brdek mladenič je bil. Prvikrat sem ga upazoval takrat, ko sem prišel v Zagreb, da me sprejmejo v semenišče. To nas je bilo kakovih šestdeset mladih junakov iz vseh kotov in stranj. Vsi nismo mogli biti sprejeti, le polovica, zatorej smo s strahom pričakovali na hodniku pred ravnateljevimi vrati odločilne besede. Po štiri so nas puščali notri. Najpreje nam je zdravnik, usmiljeni brat, zdaj tudi že pokojni Slovak dr. Kulper, pretipal prsa, poslušal, kako dihamo, in nam podal evangelje, da preberemo nekoliko stavkov, da se uveri, kako glas imamo. Dobro se še spominjam, kako »korajzno« sem prečital: »U ono vrijeme reče Isus učenikom svojim« itd. Potem hajdi v drugo sobo pred izpraševalno zbornestvo. Bil je tu pokojni škot Gašparič in več gospodé z rudečimi pasí, da je človeku kar poguma zmanjkalo in je s strahom odgovarjal na ona vprašanja.
Vse je še nekako dobro ovršilo. Sprejeta sva bila on in jaz. Bil mi je tako nekako kot večji, visok je bil, rudečih lic in in klobčič na obleki so izpričevali seme in malo ponosne krvi. Postala sva skoraj zlo dobra znanca, dasi bil on doli iz ravne Slavonije, a jaz iz gorenjih krajev. Pohitela sva oba veselo na počitnice, saj se nam je bilo zopet čez dva meseca sestati v zagrebškem semenišču.
No, onih počitnic bil bi jaz skoro s svetom obračunal. Pograbila me je nekakova huda vročinska bolezen, katere sem se komaj otresel. Lase sem zgubil, noge so se mi šibile, lice mi je upalo in obledelo, a za nameček prijela me je še mrzlica, katera me je držala več kot pol leta. Ko sem prišel v jeseni v zagrebško semenišče, mislili so vsi, da bodem skoraj ta svet zamenil z drugim, vendar sem se nekako izlizal. Kdo bi si mislil, jaz, tako onemogel, še danes gazim travo po tem božjem svetu, od onih zdravih mladeničev poslovilo se je v šestih letih šest izmed nas in se preselilo v boljšo domovino.
Z onim mojim znancem bila sva skoraj najboljša prijatelja. Bil mi je tako nekako kot starejši brat in svetoval mi je v marsičem. Čudil sem se mu zlo, ko mi je začel, tako brdek in rudečeličen, kakor je bil, tožiti, da ga prsa bolé. Prehladil se je v četrti šoli, ko je šel o Božiču domov na počitnice in od tedaj ni bil več zdrav, dasi se ni nikdo po njegovi zunanjosti sodil, da je bolan.
Dvé leti so se trudili njegovi in učitelji zanj, a zdaj že je moral domov, da doma okreva. Obiskal sem ga tistih počitnic dol na njegovem domu v bogati ravni Slavoniji. Lepo je bilo ondi. Bila je božanska mejé, kjer vzidujejo bošenska Motičjasa ponosno svoje gozdate vrhove nebo pod oblake. Bivanje je njegovi kmečki hiši bilo mi je jako ugodno, ker mi je on raztolmačil marsiktere ondukajšnje običaje in razkazal lepo okolico. A veselilo me je tudi, ker sem videl, da je precej okreval.
On je sicer zaostal jedno leto, vendar je v jeseni zopet prišel v Zagreb. Nadaljeval je svoje nauke, vendar je bil, ko je vse dovršil, tako slab, da ga niso postavili v duhovnika, dokler povsem ne okreva. Bolelo ga je to zelo, ker je videl nas, kateri smo že davno vse dovršili, on je bil pa še vedno bogoslovec. To mi je dejal tudi letos, ko je prišel k meni v Zagreb. Odšel je še malo v Primorje in se od ondot vrnil krepak vsaj zunanje, tako da smo upoljubili, da ga še bodo letošnje jeseni posvetili. Poslovila sva se veselo v nadi, da se zopet skoro vidiva.
Vendar se nisva videla več. Čez štirinajst dnij sem zvedel, da so ga pokopali. Ona bolezen, katera pobere toliko mladih ljudij, podkopala je tudi njeno življenje, dasi je bil vedno rudeč, kakor jabolka. Lahka ti zemljica, prijatelj dragi, na slavonskem vaškem pokopališču. Gotovo se te ne spominjam danes sam. Značajen oče, pobožna mati, katera je vedno hrepenela po tebi in te vidi jedenkrat pred žrtvenikom Gospodovim, in mlada sestrica — usmiljena sestra — pošiljajo danes vroče molitve za tebe pred božji prestol. A tako tudi drugi tvoji sošolje, kateri si bil dober in verer brat in prijatelj.
Ša v tistem času, ko sem se jedva dobro zavedel da sem na svetu, spominjam se, da se je prebirala v naši hiši zlata knjiga slovenske mladéži: Tomšičev »Vrtec«. Seveda jaz še nisem bil tako učen, da bi ga mogel sam prebirati, ali prebiral ga je, kadar smo bili mi otročaji jako dobri in ubogljivi oče, še večkrat pa, ob dolgih zimskih večerih naša dobra mamices. To smo poslušali, pa je tudi bilo kaj poslušati. Koliko lepih povestic, katere zabijéjo nedolžno otročje srce v zlato sanje in izvabijo iz malih očesc svitle solze. Vem, da sem se čitanja zato tako hitro in lahko naučil, da morem sam prebrati »Vrtec«, saj jedenkrat samo slišati katero od onih lepih povestic, to je premalo. Res je bilo počasí, vendar sló je. Kako sem se veselil in vrisal vsakega meseca »Vrtec« in na njegove slike in povestí. In to veselije ni minilo, tudi druge mladostne igre, nego ono se je obdržalo, ker je vsak ga čital. A ko smo zlezli jedenkrat v prve latinske šole, kakova sreča bila je, če si se videl natiskanega ondi med onimi srečnimi rešitelji ugank in drugih rešilih nalog. Čas poteka in se spreminja in prišel je čas, ko sem jaz sam počel v »Vrtec« pisati in pisal sem z veseljem, ker sem gledal pred seboj onakove male otročaje, kakav sem bil nekdaj sam. In tako sem se seznanil z marljivim Vrtečnim vrtnarjem — Ivanom Tomšičem.
Rad se spominjam onih uric, katere sem preživel v njegovem društvu. Res so bile kratke te urice, ker sem le malsokdaj utegnil skočiti med svoje ljubljanske znance, ali bile so ugodne. Bilo je veselje poslušati zanimivega moža. Govoril je počasi, ali znal je tako povedati, da smo se mi vsi od srca smejali, samo on usta resna. Ali »Vrtec« bil mu je najbolj na srcu in ni čudo, saj mu je bil toliko dolgi let zeniac njegovega očesa.
Pokojni Tomšič bil je krepak gospod in vsaki bi rekel, da bode še dolgo okoristéval slovenskó mladino, a glej, kako se vse obrne, kar se nam izpisekga leta našel popolno spremenjenega. Njegovo polno rudečkasto lice je upadlo, osivel je, ravna hoja se je obrnila v počasno, trudljivo. Žalil sem zelo dobrega gospoda, posebno, ko so prihajala vedno bolj žalostna poročila, dokler nas ni vse letos pretrla žalostna novica: Tomšiča ni več!
Ni ga več med živimi Ivana Tomšiča, vendar je ostal med nami njegov duh, kateri odseva iz triindvajsetih dovršenih in marljivo urejenih »Vrtečvih« letnikov, katerí mu ostanejo trajen spomenik med slovensko mladino in slovenskim narodom. Takav mož pač zasluži, da mu mladina na današnji dan okrasi grob z najlepšimi cvetlicami. Res je mraz že zamoril najlepše cvetlice, vendar one, katere je on zasadil in tako skrbno gojil v svojem »Vrtcu«, onih ne more. Te cvetlice nabirajo mladina in okrasuj z njimi, ne njegovega groba nego svoje srce, iz katerega naj poganjajo cvetke hvaležnosti možu, kateri ti je toliko koristil. — Slava njegovemu spominu!
Recite, kar hočete, tako prijaznih in lepih krajev je malo, kakor onih, kjer se izliva zelenkasta Lahinja v srebrnasto Kolpo. Ondodkaj naslonil se je ob rebru malega hribčka ob mlinu mlin, katerega pročene zidovje in pa mahom obrasčena kolesa, katera so še počasi obračala, so tako dobro pokrila oni okolici. Kraj sam pa še le, ker ti od vsake doline nov kotiček, kaj pa še več, kaj ti je odkrivalo nekoliko dobrih znancev. Res sem marsikateri trenotek preživel v oni prijazni družinici.
Gospodar, imovit in naobražen gospod bil je vedno polen šale, njegova soproga bila je ljubezniva gospa, vsakemu dobra mati, sin, moj sošolec, dober prijatelj in tri manjše hčerke polne veselja in zgovornosti. Večkrat prišel sem z mojimi tjaka. Moja stara kitara je tako ljubo brenkala, a lepa slovenska narodna pesem že tekmovala z ropotanjem mliniskih koles in šumljanjem mliniskega slapa. V senci pod košatim brestom bilo je tako ugodno. Kozači so zveneli in pripovedovanju ni bilo ni konca ni kraja.
Čas marsikaj spremeni, vendar ni spremenil nas, dasi nas je osoda razpodila na razne kraje. Moj sošolec, domači sin odšel je k vojakom v kršno Dalmacijo, jaz sem čislal svojim potem, vendar ostali smo si vedno dobri znanci.
Ko smo se zopet sešli tam pod brestom, bilo je veselo kot nekdaj. Moja kitara je res zamenila včasih glasna harmonika, katero je raztegoval moj prijatelj, a veselje je bilo še večje, če smo se nenadoma sešli.
```txt LISTEK
Spomini na dan vseh mrtvih. Nekoliko sličic; spisal Janko Barle.
(Konec.)
Pred štirimi leti, ali kaj je bilo, ko nas je obiskala ona nadležna hripa, ali »florenca«, kakor so ljudje govorili. Marsikaterega je obiskala, a ni pozabila niti na onih v skalnatem mlinu. Imeli so jo vsi, vendar gospe se je nekako najbolj lotila in da si je ona okrevala, vendar ni bila več zdrava, kakor prej. Jako jo je vzelo, kar hitro več ni bila tako okrogla, kakor poprej. Šalili smo se in jo tolažili, da bode zopet bolje, vendar kar ni šlo in ni. Zdravniki so zapisovali učena zdravila, držala se je nekako, ali kakor prej ne več bila. Pokaševala je in tožila se vedno na slabost, dokler jej ni smrt pretrgala niti življenja v najlepši dobi.
Dolgo me ni bilo tamkaj, zatorej nisem zvedel, kako je kdo živel, dokler nisem letošnje jeseni zvedel, da one dobre gospe v skalnatem mlinu ni več med živimi.
Hudo je to zadelo njene domače, kakor tudi vse druge, kateri so jo poznali. Nad še skoraj ne zaraščenim grobom plaka danes njen soprog in njeni otroci. Tudi meni je hudo, saj mi je »bila kot druga mati. Še malo pred njeno smrtjo, — nisem vedel, da je že tako blizu, — sem jej pisal in se spominjal onih veselih trenotkov pod starim brstom in zaželel, da skoraj zopet povrneje. Žalibog ne vrnejo se več v drugo, dasi je skalnati mlin še vedno tako naslonjen na oni prijazni hribček, dasi mlinska kolesa še vedno tako ropotajo, kot so poprej, dasi Lahinja še vedno tako enod šumi in goni svoje valčke v srebrnasto Kolpo. Da, da, vse je tako, kot poprej, pa vendar vse drugače …
Ej dolgo je že od tega, kaj bi tisto. Nekako ob času bosenske okupacije je bilo, ko sem prvičrat prišel v šolo v Novo Mesto, za katero sem tedaj mislil, da ni večjega in lepšega mesta na svetu. Mislim, da je vsakí od mojih tovarišev, kateri so prišli iz kmetov, tako mislil. Saj ni mogel drugače!
Bil sem tedaj mlad in vrtoglav, pa tudi v moji glavi je še marsikaj manjkalo, kar se je zahtevalo v četrtem razredu ljudske šole. Za vse še le zblagodarno nemščino nisem se mogel nikakor. Skoraj bi me potisnili v tretji razred, da ni bilo plemenitega moža, našega učitelja, pokojnega o. Florentina Hrovata. Dasi sem mu bil povsem neznan, vendar mi je rekel, naj pridem k njem, da mi bode on pomagal pri učenju. In tako sem hodil k njemu, kateri je imel toliko opravila in se pri njem učil nemškega jezika. Več jo zahvaliti njegovo potrpežljivost, kot pa mojo marljivost, pa sem se vendar nekaj naučil, da mi ni bilo treba iti nazaj v tretji razred. To je bil pokojni Florentin, — prijatelj mladine.
Pozneje nisva bila mnogokrat skupaj, nego poznal sem ga bolj po njegovih spisih, katere je sestavljal pri svojih obilnih opravilih med tihim zidovjem novomeškega samostana. Lanskega Božića me je pa zopet privedla zopet v one kraje. Vesel sem bil, da sem mogel obiskati njega, svojega dobrotnika in tudi njegovega sirovlasga strica, očeta Ladislava, svojega učitelja. Bili so mi neizmerno ugodni oni kratki trenotki, katere sem prebil pri njih v priprosti samostanski celici. Razgovaijali smo se o marsičem, saj je pokojni o. Florentin imel toliko lepih mislij, katere je mislil ustvariti. Žalibog, osoda mu ni tega dopustila, ugrabila ga je mnogo prezgodaj samostanu in celému slovenskemu narodu.
Živel je pokojni o. Florentin skromno, pa vendar se ga danes spominja marsikateri njegov prijatelj in hvaležni njegov učenec. In kaj se ga ne bi? Marljiv kot čebelica, in skromen kakor vijolica, živel je, da koristi drugim. Pod njegovo priprosto redovniško haljo utripalo je neizmerno blago srce, a to je prenehalo biti. Ni te več med nami, dobri moj učitelj, vendar tvoj spomin ostane. Povrni ti stotero Bog, kar si mi dobrega storil, mili dobrotnik!
- * *
Vseh mrtvih dan! Ni je vasice v najbolj oddaljenem gorskem zakotju, kjer se danes ne bi slavil spomin pokojnikom. Kaj sem rekel vasice? Vsaka hiša, da celo vsako človeško srce, če je sploh kaj človeškega v njem oplakuje danes svoje sorodnike, prijatelje in znance. Venčajo se grobovi, prižigajo lučice, dasi ni veselo to svedok pravega spomina. Po velikih mestih bode se danes razvil ves kras na pokopališčih, a — o, ni oni manje žalosti in manj pravega spomina, kakor pa v kakovi priprosti vasici? A če je tudi kje pri revnih, kjer ni ljudi, kateri bi nosili rože in niti lučic, kjer ni nikogar, kateri bi njim plakalil, vse ti grobki gn in zapuščeni. Oni, kateri so ležé v sve zemi, kateri je vse nas najbolji Oče, spomin se bodo tudi onoga, kateri v takem grobu počiva...