Spomini iz Pariza

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Spomini iz Pariza.
Anton Mahnič
Izdano: Rimski katolik let. 3, št. 1, 1869
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ne vem, zakaj se mi spet obujate, stari spomini? Zakopal sem vas in rekel, da ostanete zakopani, ker nikar nisem mislil, da imate še kako vrednost nego le za-me, čudnega samotarja, ki ne more izhajati z nikomer na svetu. A zdaj vstajate iz groba, in silite na dan. In jaz ne vem, kaj to pomeni. Pa odprem vam vrata: prepričan sem – zato ker ste francoski, sprejeli vas bodo radostno vsi ...

Iz Lurda v Pariz. Orléans.[uredi]

Bilo je tedaj meseca avgusta 1. 1886., ko sem nekega dne ob 10. predpoldne sedel na železnični voz, ki me je imel lurdske postaje (kar sem doživel v Lurdu bom pozneje popisal v „R. Kat.") prepeljati v Pariz. Bil sem sam, kaker se spodobi za samotarja. Pač! nekdo me je spremljal – nemško-francoski slovar, ki sem ga tiščal v žepu, da mi je v sili pomagal preriti se skozi ljudi tujega jezika. Sedel sem pa ne v prvem, ampak v tretjem razredu – na leseni klopi.

Ker sem bil pa sam in nisem imel s kom govoriti, sem se zamislil. Mislil sem v francosko zgodovino. Francoska zgodovina – tako stara! in vender tako nova, in vender vedno mlada! In vender se dá Evropa – celo Nemčija – od Francoske, ne da bi vedela, ne da bi hotela, voditi. Voditi pa – sama ne vé kam! Tako je: Francija ima nekov mik, ona očaruje in omamlja vse, da zatelebani drvijo za njo, kaker nori mladiči za zijalasto čufico, nič ne dé, da jih spelje tudi v prepad.

Od časa do časa sem se pa vender predramil in pogledal skoz okence, kjer so se mi spred oči naglo premikali vinogradi, njive, gozdi. Čeravno sem preidealističen, nego da bi me moglo zanimati poljedelstvo, vender se mi je zdelo, da Francija mora biti bogata, silno bogata, ker na vsak korak se človek prepriča, da Francozi res ne prizanašajo svoji materi zemlji, ampak znajo tirjati od nje kruha obilnega, dobrega kruha. Francozi so i pridni i umni poljedelci. Izkoristiti si znajo vsako ped zemlje. Skoraj skoz in skoz je ograja poleg železnične črte zasajena ne iz robide, kaker pri nas, ampak iz trt ali iz druzih sadnih mladik! ... Ali čuda tedaj, da sem tu pa tam pred kmetiško hišo videl navaljene pšenične hlebe, malo da ne velike kaker mlinski kamen. Kako bi po njih hlepeli naši izstradani trpini po deželi!

Ker se ni vlak skoraj nikjer dalje časa vstavil, nisem imel priložnosti izstopiti ali tu pa tam pomuditi se. In tako res skoraj ne vem česar povedati s te dolge poti. Le tam nekje, če se ne motim, bilo je v Perigneux-u, sem izstopil in si nabasal žepe z živežem – bila je francoska svinjina. (Kam zabrede idealist!)

Pa še nekaj me je na tej poti prav živo zanimalo Orléans! O pogledu na to mesto oživela mi je podoba zadnje francosko-nemške vojske. Orléans je bil l. 1870–71 dvakrat v nemških rokah. Visoka, proti nebu moleča prestolna cerkev sredi mesta obudila mi je spomin na moža, ki ga tedaj ni bilo več mej živimi. Škof Dupanloup – ime učenjaka, ime politika, a ime tudi – kar tu s hvaležno ljubeznijo zabeležim – ime slavnega vzgojitelja! Kdor je bral Dupanloupovo delo o vzgoji, mu je podoba tega moža sveta; ker imel je srce, imel je razum za nežno mladino; in priporočal bi to knjigo vsakemu, kdor se želi podučiti, kaj je prav za prav vzgoja mladine, kdor se želi vneti za njen vzvišeni poklic. Pa Dupanloup – da bi bil ostal vzgojitelj! Dupanloup je zasedel škofovski stol orleanski! Ne da bi ne bil velik tudi kot škof velik v marsičem ... Toda Dupanloup bil je prevelik – Francoz, velenarodnostni dim mu je kratil vid, da je reči motril bolj v luči francoski, nego v katoliški. Dupanloup je bolehal za boleznijo nesrečnega katoliškega liberalizma! Te kuge se je začel otresati še le zadnja leta, prekasno. Da, prekasno – za pravo slavo, za srečo Francije, katero je strastno ljubil, kateri je tudi dosti koristil, a škodil še več s tem, da je v oni za katoliško Francijo odločilni dobi po nemški vojski, ko se je bila katoliška zavest tako krepko prebudila, pomežikoval z možmi, ki so zastopali principe 1789, in tako zaprečil zmago katoliške zastave. V Dupanloupovi roki je bila takrat vsoda Francije. Vselej, ko se spomnim nesrečne dobe, me popade jeza: nesrečni Protej katoliškega liberalizma! in tedaj še le razumem sodbo katero je nad njim izrekel Pij IX.: pestis perniciosissima! Da, racijonalizem in ateizem sam ne more pogubniši biti Božji stvari! Pa preč!

Da bi mogel! Da bi mogel pokopati spomine, katere mi v duši obuja ime – orleansko! To ime se je do naših dni svetilo na zastavi liberalno-katoliške breznačelnosti. Orleanec – grof Parižki je nosil to zastavo. Brez jasno načrtanega programa, omahujoč na desno in na levo, zadržaval je po smrti zadnjega postavnega Burbona, Henrika V., francoske katoličane v negotovosti, da so gubili še tiste moči, katere so imeli. Pred kratkim ga je zadela sodba iz ust sivolasega kardinala. Vatikan potrdil je sodbo, ki je, upamo, kaker strela z neba do korenike razcepila, vničila hirajoče drevo katoliškega liberalizma v Franciji. Prav tako!

Šlo je dalje proti Parizu. Veliki copernik, slavnoznan pod imenom »kraške burje«, se je bližal pregrešnemu Babilonu! Zrak je prihajal neznosno soparen. Vže smo pri prvih predmestjih parižkih. Kar glej, strele začnejo švigati, grom pretresa nebeški strop, in v tem trenotku, ko nas zapelje vlak v »Gare d’Orléans« (Orleansko postajo), se vsuje nad Pariz debela toča iz zeleno-belih oblakov, kaker da bi jo vsipali vsi vragi iz pekla. Skoraj celo uro sem moral čakati pod streho v dvorišču, ker divjal je tak vihar, da ni bilo mogoče niti stopiti v kočijo. Cilinder, vže sam na sebi nič prav vzgleden, je dobil toliko ran, da je bil ves sklampan in mi ni nič kaj časti delal v elegantnem Parizu. Ravno on je bil kriv, da je marsikdo postal in me gledal — redko prikazen! To me je malo jezilo. Drugo jutro se je bralo po časnikih, da je toča po Parizu in v okolici naredila vrtnarjem škode za več milijonov.

Prvi dan v Parizu.[uredi]

Dal sem se prepeljati v hôtel B. Odkazali so mi sobo visoko gor — nevem, v katerem nadstropju. Tu sem našel dva znanca, s katerim a smo se bili vže prej zmenili, da se najdemo v Parizu. Ker je bil vže večer in sem bil truden, ni me mikalo iti v mesto. Sprejel sem pa od znanca vabilo, naj bi šel ž njim k povečerku v njemu znano parižko družino. Postregli so nam z raznimi likêrji vseh barv in vseh moči, katere smo srebali iz svitlo zbrušenih kozarcev. Bil sem vže v zadregi, kje bo toliko kotov v želodcu, da dobi vsak »spiritus« svojega, ker vseh na en kup zmetati bi ne bilo varno. Ko sem se vračal spat, duhtele so iz mene vsakovrstne vonjave kaker iz kake špecerijske štacune. Pravijo, da Francozi si kaj radi mažejo čeva s takimi dišečinami. Dober tek jim!

Moje stanovanje ni bilo daleč od Montmartre-a. Drugi dan tedaj smo se peljali na Montmartre. Od tod je najlepši razgled na parižko mesto. A nismo ga mogli vživati, ker megla ležala je lena in nepremična kakor svinec nad mestom in je zakrivala radovednim očem; le tu in tam je solnčni žarek pretrgal meglo in nam v daljini osvitljeval ogromne zgradbe ob Seni. Pa nekaj druzega me je mikalo na Montmartre. Ta kraj ni le posvečen s krvjo slavnih mučenikov, ampak zadobil je v najnovejši zgodovini Francoske še posebno znamenitost. Na Montmartre-u zida Francija velik nacijonalen spomenik — Najsvetejšemu Srcu Božjega Zveličarja »Veliki narod« je bil leta 1870–71 od Nemcev ponižan, Francija poteptana. A to neskončno ponižanje je imelo tudi dober nasledek: zbudilo je spečo vest katoliško, Francija je začela spoznavati svoj dolg pred Bogom in delati pokoro. Pač ginljivo je slišati, kako je 11. jan. 1. 1872 eden prejšnjih najradikalniših poslancev, Jean Brunet, v državni zbornici iznenadil poslance in občinstvo z naslednjim predlogom: „Štejem si v čast predlagati, naj izreče narodna zbornica, da položi Francija svojo vsodo v roke Kristusove. (Občno začudenje, nemir na levici.) Bog je v svoji pravici Francosko obiskal se strašnim i kaznimi … Francija je zatajila svoje najboljše sinove in zaničevala Kristusa, kateri jo je obsul z dobrotami … Gre za to, da rešimo domovino iz zmešnjave ter jo zopet privedemo k veri. Zatorej predlagam: 1. Francija se posveti, da bi ozdravela od svojih bolečin in vstala k novemu življenju, vsa vsemogočnemu Bogu in Kristusu Zveličarju. 2. V dokaz neomahljive vdanosti sezida Francija cerkev v Parizu. 3. Ta cerkev Kristusova, kaker tudi zastava Francije nosi naj naslednji napis: »Bog brani Francijo; Kristus je zmagavec; On vlada in vkaže«. Predlog se je sprejel in koj se je pričela zidati na Montmartre-u cerkev v čast — Srcu Jezusovemu. Temeljni kamen se je postavil v pričujočnosti predsednika francoske republike 16. junija 1875, istega dne, ko je Pij IX vesoljno cerkev posvetil Srcu Božjega Zveličarja.

Ne dajo se izraziti čuti, ki so me sprehajali, ko so nam odprli mogočna vrata in smo stopili v spodnjo cerkev (kripto). V tem podzemeljskem prostoru, kamer ne sega hrup svetovnega mesta, zavzame človeka sveta resnost, neka posebna pobožnost se posede v srce. Potem ko smo si nekoliko ogledali skrivnostne prostore pod velikanskimi oboki, smo postali v prostorni kapeli, kjer je bil vže prirejen altar za sv. opravilo. O stebrih in znad obočnega stropja so visele razobešene zastave, katere so sèm poslala razna mesta francoska z napisi, kateri naznanjajo, da so se posvetila Srcu Zveličarjevemu.

Po dolgih hodnikih, mej mogočnimi stebri, smo prišli v gorenjo cerkev, ki pa tedaj ni bila še dokončana. Pač ponosen tempelj bo to, vreden velike, bogate Francije! A spomini, ki so se mi tam vtisnili v srce, so neizbrisljivi. Z Montmartre-a, iz krvi, katero so tu prelili prvi aposteljni francoski za sv. vero, vstaja nova Francija. Ta je majhna še, a ta je Francija izvoljenih. Ta Francija se očišča v ognju Najsvetejšega Srca, v ognju ponižanja in pokore; očiščena se bo povspela, in podala rešilno roko nesrečni domovini.

Ko nas je pa z Montmartre-a na večer neizmerno mesto spet sprejelo v svoje krilo, prevzela mi je srce žalost, ko sem videl, kako vse drvi za vživanjem, za razbrzdanimi veselicami. Kako daleč, neskončno daleč je ta rod, da bi mogel umeti skrivnosti, katere Francija hrani na severu Pariza — na Montmartre-u!  

Tak pust in okoren človek, kaker sem baje jaz, ni gotovo nič kaj pripraven za pohajanje po elegantnih pariških ulicah. Ne malo sem si belil glavo, kako bi se postavil, da ne bi preveč žalil finega vkusa francoskega. Sicer sem pa močno zvedav, ovohati sem hotel vse. Vozil sem se pa na „omnibus“-u ali na »tramway“-u. Rečem pa „na“, ker te vrste vozovi imajo v Parizu po dve do tri nastropja. Jaz sem se navadno skobacal v najviše nastropje — na streho, da sem imel daljen in prost razgled na vse strani. To ti je bila visokost! Kaka redka prikazen v Parizu! Bodoči vrednik »Rimskega Katolika« z mogočnim cilindrom visoko gor v družbi francoskih »sanskulotov«! Da bi me bil videl takrat »Brusov« Hasmodeus, gotovo bi mi bil zalučal eno tistih špičastih pušic v tilnik, da bi se bil prekucnil na pariški tlak in stegnil kaker sem bil dolg in širok!

Ker se tudi v Parizu ne more živeti brez jedi in — ne znamerite! — brez pijače, naj povem še, kako sem znal tudi na to stran poskrbeti za se. Ko sem se dobro zlakal — navadno okol edne popoldne — sem začel ogledovati, kje bi se dobilo kaj. Elegantnih hotelov nisem iskal, dobro mi je došla vsaka navadna gostilna. Tu se je dobilo jesti in piti — navadno za bolji kup nego v Gorici. Nočem pa ravno povedati, kako sem si pomagal pri naročevanju jedi. Moja francoščina je bila večinoma enosložna. Gostobeseden nisem bil nikoli. Sicer pa Bog varuj, da bi me tedaj slišal tisti »Brusovu« ogleduh, ki je v koši potoval iz Šebrelj v Pariz. Vino pijejo Francozi navadno črno. To je pač najleže spoznati po — nosovih pariških fijakarjev. To so ti brez izjeme debeluhi z zabuhlimi, bakrenimi lici, iz katerih govorijo same litrove butilje! Še eno. Nekega dne, ko sem ves lačen premikal se po ulicah, zagledal sem nekje napis, ki mi je pravil, da tu strežejo — Nemci. No, naj bo — sem si mislil — okusimo enkrat znano nemško »Biederkeit«! Pa spekel sem se. No vem, ali so zaračunili tudi nemške besede, ki sem jih govoril ali kako — le to sem čutil v žepu, da tako drago kosil nisem še in ne bom nikdar. Trdno sem sklenil: raji trpeti lakoti, nego jesti — iz nemškega lonca!

Pa pustimo lonce in litre, ter začnimo kaj bolj idealnega. Vže drugi dan svojega bivanja v Parizu obiskal sem — Tuilerie-je in Louvre. To so zgodovinska imena. Za onimi začrnelimi zidovi se je skuhala vže marsikatera. V Tuileriejah je moral Ljudevit XVI. zvedeti, da je s kraljevsko oblastjo pri kraji. Po tuilerie-jskih dvoranah so se poganjali girondisti in jakobinci, tu si je Bonaparte vtrdil 1800 svoj sedež; tuilerie-jski zidovi so prislušavali Napoleona III. zvite nakane, dokler jih ni zadela 1871 zaslužena vsoda: komunisti so jim podkurili s petrolijem, le en del je še ostal; zelena trava preprega zdaj mesto svetovno znanih napoleonskih in orleanskih intrig.

Tudi Louvre jih ima dosti zapisanih na svojo vest. Njegovo zidovje je gotovo vse prej zaslužilo nego kdaj biti še svetišče — lepim umetnijam. V to si je izbral Louvre Napoleon I. V Louvre so znosili Francozi se vsega sveta klasičnih umotvorov starega, srednjega in novega veka. Ni znamenitejšega naroda, ni je klasične dežele niti dobe, da bi ne bila tu zastopana. V pritličju nam razkazuje stari vek svoje umetnostne spomenike. Tu je Asirija, tu je Fenicija, Egipet, tu Etrurija, pa Grecija. Tudi srednjemu veku so odkazali dostojen prostor. Prvo nastropje zavzemajo večinoma umetnijski geniji iz novejše dobe. Francoska šola do najnovejših časov dobila je posebe odlično mesto.

V Louvre bi moral, kdor bi se želel temeljito podučiti o razliki mej staro in krščansko umetnostjo. Tu se lahko vsak prepriča, ali in kako vpliva versko naziranje na lepo umetnijo. Pri Slovencih je hotel pred leti nekdo trditi, da se ne da govoriti niti o paganski niti o krščanski umetnosti, češ, umetnost ne pozna nikakega veroizpovedanja! Jaz pa trdim ravno nasprotno: nobena stroka človeške delavnosti ne izraža strože verskega naziranja nego lepa umetnost. Pa kako? — prašal bo g. Stritar. Tako: Smoter lepe umetnosti je predstavljati lepoto v čutni obliki. Lepota je odsev ideje, ideja je izraz resnice, resnica je Bog; predmet veroizpovedanja je pa isti Bog. Zatorej je konečno vse odvisno od tega, kako mi vera predstavlja Boga, in ali ga moja nevera celo taji. Popolniše ali nepopolniše versko naziranje je merilo idealizma, od katerega dobiva umetnost svojo vrednost.

Topost in brezmiselnost, ki mrka iz obličja in oči staro-egipčanskih in asirskih kipov, ti kaj zvesto izraža vso nizkost verstvenega naziranja, ki se nahaja pri teh narodih. Stopimo malo naprej — »Salle du Gladiateur«. Glavni kip je tu tako zvani »borgeški gladiator«, ki ga je, kaker ti kaže napis, izdelal efežki kipar Agasias. Poslušajmo, kako ga ocenja Lübke v svoji »Geschichte der Plastik« … »Kip smemo imenovati čudež anatomiške zvedenosti. A njega duhovna vsebina je neznatna, nobena poteza notranje zavzetnosti nam ne more obuditi sočutja, in mi spoznamo, da je vse stvarila trezna premišljenost (refleksija), ne vznašajoča vnetost. Živo nas zanimlje sijajna rešitev težkega problema, a srce naše se ne zavzame niti za en trenotek«. Navlašč sem navedel besede imenitnega estetika, s katerega temeljnimi nazori se sicer po vsem ne vjemam. Isto sodbo sem izrekel tudi sam stoje pred »gladijatorjem« v Louvre-u. Anatomično dovršenemu umotvoru očita Lübke — brezmiselnost in brezčutnost. Kdo pa ne vidi v tej obsodbi označeno versko nabiranje staro-poganske klasične dobe, v kateri je zavladal splošen skepticizem in vera v nevpoglivi fatum, katera zamori v srcu vsako nežniše čustvo, naredivši je neobčutljivo? Tega brezčustva ni li dovolj pokazalo staro poganstvo nasproti snžnjim, vbogim in obnemoglim, nasproti ženskemu spolu in celo nežnim otročičem, katere so pogani po rojstvu metali od sebe in jih izpostavljali?

Isto tako odseva brezdvomno iz kipov pozneje staroklasične dobe dvojno tedaj prevladajoče filozofično naziranje: epikureizem in stoicizem. Epikurejec stavlja svoj smoter v mirno, a pametno in previdno vživanje sveta, ne da bi se menil za kaj višega. Epikurejska mirna veselost in samozadovoljnost je označevalna za veliko število starih kipov. Stoicizem stavi najviši smoter v krepost, ki se dejstvuje v zdržanji in prenašanji: abstine — sustine. To naziranje poraja trpko oholost in zavest absolutne neodvisnosti. Temu duhu se pokorijo posebno kipi bogov in boginj, Stojična samosvest nima nič prikupljivega; sama v sè obrnena, ne mika, ampak odganja.

Krščanska umetnost se odlikuje pred staro, kaker stoji krščanstvo nad poganstvom. Njena moč je pa v ideji. V krščanstvu je Bog zemlji razodel svoje obličje, v njem nam je zažarilo solnce večnih idej. Nadalje nadkriljuje krščanska umetnija staro-grško po svoji nežnosti in milobi. V krščanstvu so se nebesa zmedila — coeli meliflui facti sunt — kaker se izraža sv. cerkev. Bog je poljubil človeka in vsadil čustvo ljubezni v otrpnela srca. Nekaljiv mir, jasnost, čeznaravna veselost, neomejena vdanost v Božjo voljo — so znaki krščanske umetnosti, kateri se po vsem pogrešajo pri stari klasični, dasi se poslednja glede oblike in somernosti delov navadno odlikuje pred krščansko. Iz krščanskih umotvorov se odzarja nebo, Bog.

O tej točki govoril sem v tem listu vže obširniše, in sem jo posebno pojasnil primerjaje Murillo-vo Madonno z milonsko Venero. Oba umotvora se nahajata v Louvre-u zastopajoč nekako oba veka : grško-poganski pa krščanski. Kar se tiče nežnosti in milobe, je nedosegljiv Raffael. Znane so njegove angeljske glave. Najviše je pa dosegel v svojih Madonnah z Božjim Detetom. V Louvre-u se hrani njegova , »velika« sveta družina; nad vse pa očaruje z ljubkostjo tako zvana »la belle Jardinère«: sv. Devica z Jezusom in malim Janezom (Krstnikom). Sèm spada tudi Leornardo da Vinci-jeva: Marija, Jezus in sv. Anna. Jezušček se igra ž jagnjetom; otročja nedolžnost, ljubeznjivost, ¬ naravna neprisiljenost — vse to gledalca prevzame tako prijetno, da se ne more nagledati; in vender je nad vsem izlit žar Božjega veličastva, kar nas navdaja sè svetim češčenjem. Ne, do takih božanstveno-človeških idealov se ni znal duh vspenjati, dokler se ni v Jezusu Kristusu večna, nestvarjena lepota spojila v eno osebo s človeško naravo. Ključ do idealov krščanske umetnosti nam daje skrivnost včlovečenja.

Središče in prava zakladnica celega Louvre-a je »Salon carrè«. Ta dvorana dobiva svitlobo od zgorej. Raffael, Murillo, Paolo Veronese, Rubens, Tizian itd. očarujejo tu sè svojimi nebeškimi umotvori obiskovalce, katerih mnogi so prišli iz daljnih dežel vgašat si žejo iz nevsahljivih virov božanstvene, vedno mlade, duha pomlajajoče umetnosti. Od tu stopimo dalje v velikansko, 300 m. dolgo galerijo, ki se po pravici zove »Grande Galerie.« Kaj je vsega tu nakopičenega, se ne da dopovedati. Potrebovalo bi se ne ur, ampak tednov, vse na drobniše si ogledat. Francoski, španjski, italijanski, nemški, nizozemski in drugi umetniki tekmujejo mej seboj. Tu se duh vspne nad razliko narodnosti v kraljestvo najviših idej. Led se taja, srce se ogreva in širi. Da, tu prideš k spoznanju, da nobenemu narodu ni zaprt vhod do obče človeškega, do večno resničnega in lepega. Tu se Francoz zamakne v tvorbo, ki nosi zdolej ob strani ime umetnika — Nemca. Italijan obuja navdušenje v srci Francoza, Nemec izvablja solze Slovanu. Ne, tu ni Španec, ni Slovan, ni Anglež, tu smo vsi otroci nebes, tu se objemamo kot bratje. Tu smo doma. O umetnost, hči nebeška, boginja miru, da bi pač vpoznali tvojo vzvišeno poslaništvo!

Zatorej je pa tudi »Grande Galerie« skoraj do zadnjega kota zasedena od raznih risarjev, ki sèm zahajajo iz daljnih dežel, da bi se šolali ob nedosegljivih originalih krščanske umetnosti. Drugim je več do zaslužka ter pridejo le posnemat originale, da svoje izdelke po svetu razprodajajo.

V Louvre me je posebno mikalo; v petih dneh sem ga trikrat obiskal in zapustil le s težkim srcem. Seveda ni bil način, s katerim so Francozi v Louvre-u skopičili toliko klasičnih umotvorov, vselej pošten, vender če jim milostljivi Bog kdaj odpusti njih velike grehe, jim izbriše gotovo na prvem mestu, kar so se pregrešili iz prevelike ljubezni do lepih umotvorov, katere so skupaj pograbili, kjerkoli so mogli, ljubezni, o kateri najsijajniše priča njih ponosni, njih kraljevski Louvre. Narod, ki zna toliko ceniti umetnijske ideale, ne more biti nego blag narod.