Spomini (Valentin Korun)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Spomini
Valentin Korun
Izdano: Slovenski narod 29. avgust 1907 (40/123), 1–2
Viri: dLib 123
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bogsigavedi kaj je bilo vzrok napetosti, ki je vladala v mojem času med nami nižjegimnazijci in med učenci realične šole. Menda nič drugega kakor različnost zavodov, ki smo ju pohajali. In bodisi že karkoli, resnica je, da smo si bili sovražni. In svojemu sovraštvu smo dajali duška s hudimi pogledi, s priličnimi sunki in z različnimi psovkami. Izmed teh najnavadnejša je bila za učence realične šole priimek kozel, dočim so ti nas gimnazijce imenovali koštrune. In te psovke so se tako udomačile, da so bile naša stalna poznamenjavanja.

Dočim pa se je omenjeno sovraštvo omejevalo večji del leta le na hude poglede, sunke in psovke, vzkipevalo je, čim bliže je prihajala pomlad. Tedaj namreč smo začeli lezti iz svojih dijaških stanovanj kakor murni iz lukenj ter so zbirali na planoti ljubljanskega gradu. Ondi smo se igrali Indijance in bili žogo. Ker so si pa ta prostor prisvojevali za svoje torišče tudi kozli, je prišlo med nami in njimi često do burnih prizorov. Najprej so začele leteti psovke, potem je padla kaka osamljena bunka, slednjič pa smo se s strašnim vriščem spoprijeli ter ruvaje se spodbijali drug drugemu noge. Vendar pa, ker smo bili junaki tu in tam, omahovala je zmaga zdaj na to, zdaj na ono stran, ne da bi prišlo do odločitve ; to tem manj, ker smo se kmalu naveličali biti obenem nakovalo in kladivo in pa ker je navadno, ko je bojna vihra najbolj divjala, posegla tudi višja sila med nas borilce.

Namreč ko smo bili v najhujšem ognju ter so kozli in koštruni cepali po tleh kot muhe v jeseni, se je prikazal Juppiter tonans v podobi stražnika. Ta pa je bil naš skupni strah. Zato jedva je sprednja straža zavpila: Polip! razklenile so se na mah naše vrste, ranjenci in mrtveci so se hipno pobrali ter smo se spustili v najhujši dir po rebri navzdol, v najlepši slogi prijatelji in sovražniki. In strah pred polipom nam je tako prešinil ude, da smo se ozrli nazaj šele, ko smo zaloputnili za seboj vrata svojih dijaških lukenj.

Drugi dan pa so se pričela mirovna pogajanja. In ker smo stali pred vtiskom strahu, ki smo ga prejšnji dan prestali, so tekla mirno in uspešno. Zaključek je bil, da smo si pravično razdelili svet in pravice. Vsaki stranki se je pripoznala ena polovica planote. In da bi že zanaprej odstranili vsakateri povod za morebitne pritožbe in boje, smo ukrenili, da se lastnina vsak teden menjaje. En teden naj bi kozli imeli pravico se igrati na onem delu, ki gleda proti Rožniku in je lepši, koštruni pa na onem, ki je obrnjen proti Golovcu in jo grši, drugi teden pa narobe in tako dalje.

Vendar pa navzlic skrupuloznonatančni stilizaciji pogodbe sprava le ni dolgo držala. In to zaradi tega ne, ker sta pogojena prostora bila vsak zase premajhna za igrišče. Že kadar smo bili žogo, se vkljub vsej previdnosti ni moglo preprečiti, da ne bi zletela kaka krogla na sosedno last. Indijanski boji se pa pa sploh niso mogli v potrebnem obsegu razviti na tej pedi prostora. In tako je umevno, da je prišlo kmalu zopet do medsebojnih prask, katerih nasledek je bil divji krik in ravs, konec pa skupni beg pred polipom.

Da tako ne more iti dalje, je bilo uvidno vsakemu, če nismo hoteli potratiti za igranje dragocenega pomladanskega časa v neplodnem medsebojnem ravsu in kavsu. Toda kako si odpomoči?

K sreči so bodrejši izmed nas čitali včasi odlomek iz kakega političnega lista, v katerem je bil zavit roksdrops ali pa safalada, ki si jo je kupil ta ali oni o postnih dneh, ko se je z mize kadil le običajni fižol, kot priboljšek kosila. In ti so se neko pomlad začeli oglašati s svojimi nasveti, češ, da posnemajmo "te velike" in se organizujmo: "Dobro organizovani bomo mogočni, da za vedno izpodrinemo kozle s planote."

Takim modrim nasvetom bi bilo seveda nespametno zapirati srca. In zato jim jih nismo, temveč smo se začeli takoj igrati "te velike" ter se lotili organizovanja.

Pred vsem nam je bilo treba vojvode, ki ne bi le preudarno razpolagal z našimi močmi in nas po premišljenem načrtu vodil v boj, ampak ki bi, in to je bilo pri naših razmerah še nujnejše, znal tudi krotiti in v strah prijemati nepokorne našince. Za kar mu je bilo zlasti potreba močnega glasu in trdnih pesti.

Toda tu smo zadeli ob prve težkoče. Ne sicer, da bi nam nedostajalo sposobnih "mož". Bilo jih je med nami dovolj, ki so imeli pljuča ko kovaške mehove in roke velike ko lopate. Se manj je tičala težava v tem, da bi nihče ne bil hotel prevzeti vojvodstva. Kaj še! Ravno nasprotno je bilo res. Vojvoda je mogel biti samo eden, postali bi bili pa radi vsi. In to je bil prvi in naglavni križ.

K temu se je pa pridružila še razlika v načelih in sicer važnih načelih. Le pomislite! Nekateri izmed nas so se pri molitvi pred poukom in po pouku križali po kmečko, drugi pa tako kakor večina naših profesorjev, namreč da so se samo s kazalcem narahlo pobezali po čelu in prsih, torej po gosposko. In ta različnost križanja nas je cepila v dve stranki, kmečko in gosposko. Sicer križanje ni imelo nič opraviti z vojvodstvom, ker naš namen je bil le, si izvojevati planoto, kar pa je bilo mogoče samo z bojem, ne pa s križanjem, vendar pa je vsaka stranka zahtevala, da se izvoli vojvoda iz njene srede. In ker ni hotela nobena odnehati, temveč je vsaka postavila svojega kandidata, začela se je divja gonja.

Kandidatu kmečke stranke se je očitalo, Češ da nima niti žepne rute in se mora pod nosom brisati z rokavom; da ima zadaj na hlačah špeglje; da je tat, ker je tresel nekoč jabolka na sosedovem vrtu. In vzklikalo se je: "Tak falot naj bi bil naš vojvoda! Nikdar ne!"

Nad kandidatom gosposke stranke pa so se spodtikali, češ da noseč suknjo na škric bi kot poveljnik v boju gledal le na to, da bi si je ne zamazal; da je samogoltnež, ker si je služil z instrukcijo tri goldinarje na mesec; da je slepar, ker se je nekoč peljal na vrtiljaku, ne da bi bil plačal. "In tak lump naj bi bil vojvoda nas kmetov Čistih rok! Nikdar ne!"

In to je šlo tako dalje prav kakor pri "teh velikih".

Medtem pa ko smo se mi prepirali, koga bi postavili za vojvodo, so se kozli polastili tudi našega dela planote in se pridno igrali Indijance ter bili žogo. Zato nas je strah, da bi ne šla za vedno v izgubo naša posest, končno le streznil toliko, da sta se začeli stranki kmetov in gospodov podajati. In po dolgem ukrepanju zedinili sta se slednjič za kompromisnega kandidata v osebi moje malenkosti.

Sicer sem imel jaz, kakor uvidevam sedaj, ko stvar trezneje promotrivam, izmed vseh najmanj sposobnosti za vojvodo. Prvič že, ker sem kot tesnoprsnik imel preslab glas in vrh tega tudi prenežne pesti, da bi krotil upornike v lastnih vrstah, drugič pa tudi, ker pogumnost ni bila baš najsvetlejša stran mojega bitja. Udrihal sem že rad, ne trdim, da bi ne; toda najrajše z kakega varnega zavetja, iz kake zasede. Kedar smo pa merili svoje moči na planem, prsi proti prsim, tedaj sem se pa držal zadnjega krdela, ki je v boju najmanj trpel in imel za beg pot najbolj odprto. In če se je pokazal polip, gotovo sem bil jaz prvi, ki sem ga zagledal in jo udri navzdol. Torej kakor lahko presodite, za vojvodo me te lastnosti niso mogle priporočiti, k večjemu za diplomata.

Vkljub temu pa sem bil jaz tisti srečnik, na katerega so se obrnile oči pristašev obeh strank. In to zaradi tega, ker sem stal nad strankama. Jaz se namreč nisem križal niti izključno kmečko, niti izključno gosposko, ampak vedno tako kakor dotični profesor, ki je bil navzoč pri molitvi. Torej kadar je molil katehet, ki se je križal po kmečko, križal sem se tako tudi jaz; kadar pa kak drug profesor, ki se je samo narahlo pobezal s kazalcem po čelu in prsih, pobezal sem se tudi jaz samo s kazalcem. Sploh sem bil že tedaj zdravega mnenja, kakor sem v višji meri še dandanes, da se vozi najlaglje in pripelje najdalje, ako se v vsem posnema predstojnike in se ima vrh tega še nekaj hofratstva pod srajco.

In da sem imel prav, evo dokaza moja izvolitev za vojvodo. Isto se je pa pokazalo tudi v poznejšem življenju mojem: Že dosedaj sem napravil lepo karijerco, hvala bogu! Da pa še ni vseh dni konec, mi pa lahko verjamete na besedo.

Poveljnika torej smo imeli ali pravzaprav so imeli, namreč mene. Toda zdaj pa je nastal punt med prostaki, ker navzlic kompromisu v resnici ni bil nihče z menoj zadovoljen. Eden ne, ker mu nisem dal neke naloge prepisovat, drugi ne, ker sem ga nekoč zatožil, ko me je z grško slovnico tako uhrnil po nosu, da se mi je kri po cedila, tretji se je jezil nad menoj, da sem jaz tisti izvoljenec, ki nosim profesorjem zvezke domu; vsem se je pa za malo zdelo, da sem ravno jaz izbran za vojvodo, ko bi bil vendar vsak izmed njih rad. In vrelo je med njimi tako močno, da je malo manjkalo, da nisem ostal že pri Florijanski cerkvi, kjer smo se zbirali, poveljnik brez armade.

Da se to ni zgodilo, povzročila je bojazen, da ne bi naše igrišče za vedno zapadlo nasprotnikom. Nekaj je izdalo pa moje vpitje, med katerim se je izgubil tu pa tam tudi kak sunek pod rebra puntarjev. Tem okolnostim torej pripisujem, da mi je ostalo še vendar precejšnje krdelo, s katerim sem se začel pomikati po rebri navzgor in ki bi sigurno tudi zadostovalo, da bi z njim kozle porazil. Toda hudir je bil to, da se je pri vsakem koraku zmanjševalo, ker je za enim oglom smuknil ta bojevnik iz vrste, za drugim oni. Tako se je na primer Janez Podbregar spomnil šele sedaj, da ga čaka doma kava na mizi; Karel Loputnik pa se je domislil, da je pozabil obesiti torbo na klin, vsled tega da bi gospodinja ves večer godrnjala, ko bi jo našla na stolu. In pod sličnimi pretvezami je popihalo tudi mnogo drugih, vrste so se pa vedno bolj redile.

Ko smo pa dospevši pod planoto ugledali, kako so se kozli na našem igrišču nemoteni igrali polastila se je zlasti zadnjih oddelkov neukrotljiva besnost in bojaželjnost. Kar strpeti niso mogli, da bi se lepo v redu, mož tik moža, približali nasprotniku. Temveč v svoji slepi strasti so pognali burno naprej ne meneč se, da so v tej svoji vihri stopili sprednjikom na pete. Nerahlih drgljajev njihovih podkovanih čevljev pa sprednjiki kajpada niso mogli vtakniti mirno v žep. Kakor na komando, so se obrnili in začeli srdito zmerjati zadnjike. In ker ti niso molčali, vnela se je najprej viharna debata; nato so si pa skočili v lase ter se suvali in ruvali v veselje in zasmeh skupnih sovragov, ki so pometavši žoge in tarče na stran, krohotaje gledali ta bratomorni prizor za bogove.

K sreči se je v pravem trenutku, ko še niso bili vsi lasje poruvani in hrbti vsi obunkani, prikazal stražnik. Na krik: Polip! razklenile so se vrste namah, na kar so se bratomorniki v najlepši slogi in divjem diru s svojim vojvodo na čelu spustili po rebri navzdol ter se ozrli nazaj šele, ko so zaloputnili za seboj vrata svojih dijaških lukenj.

Vprašanje pa, čigava da je planota, ostalo je nerešeno tedaj, in če nisem napačno poučen, je nerešeno še tudi danes. Dr. K