Pojdi na vsebino

Spomini (Janko Hacin)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Spomini (Ilustrirani glasnik julij))
Spomini.
Janko Hacin
Izdano: Ilustrirani glasnik 3/45 (1917)
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Sprehajal sem se v bolnici po temnem, visokem hodniku in premišljeval. Vsi tisti vtisi in spomini, ki sem jih doživel in ki so se vsesali za vedno v mojo dušo, so zopet vstali tako živo pred menoj, da se mi je zdelo, kot da vidim sanje pred seboj. In spomin je šel za spominom in z vsakim trenutkom se je porodil drugi in zginil v večnosti ... Že kak prepad je med škodoželjnostjo in usmiljenjem; srca se spreminjajo in kakor barve se preliva v finih stopnjah tista lepa čednost, tja do gore nizkotnosti, in to se dviga in pada, se lesketa in umira, zdaj se dvigne val, mogočen in silen, in se razpeni v tihi jezi ob mogočni skali. In to gre dalje, vedno dalje, in nima mej, stoletna in tisočletna je ta pesem valov, od vekov je in gre v veke ...

Na hodniku sem se ustavil in se zazrl skozi okno; gorko pomladansko solnce je sijalo skozi bujno košate kostanje in lahen vetrič je zibal vrhove, da so se lovile temne sence po tleh. Stopil sem na dvorišče, sedel na klop v solnčne žarke in premišljeval naprej. Vse naokoli so sedeli bolniki in tam v kotu je zlasti odmeval vesel pogovor od starih zidov. Ozrl sem se tja in prisluškoval njihovemu pogovoru, saj mi je bilo že od nekdaj najljubše poslušati naše ljudi in jih opazovati v njih mislih in početju.

»Tebe že ne bodo poslali domov,« je odmeval močen glas naokoli, »ne, ne, moj fant.« Glasen smeh je planil med gručo.

»Ah, pustite reveža, kaj boste ...«

Smeh je ponehal in jim zamrl na ustnih, le obupen jok je taval ob zidovih.

»K materi te ne bodo poslali, sem že govoril z njimi, ne bo nič.«

In zopet je bila tišina. Naenkrat pa je pretrgal to mirnost obupen klic, da sem se nehote zagledal v tisto gručo.

»Kaj imajo neki,« sem pomislil in zanimalo me je, da sem vstal in stopil bliže. In kaj vse zve človek v bolnicah, toliko groze se ne zbere niti na bojnem polju ne; saj tukaj je vsak bolan, ranjen, vsak s svojo žalostno zgodovino.

V gručo se nisem hotel vmešavati, postal sem blizu njih in stopil k sivemu možu.

»Kaj lažeš, pusti ga, vidiš, da je revež.«

»Ah, bežite, bežite, saj vas ni nihče klical.« Postala je zopet grobna tišina.

»K materi ga ne bodo poslali ...« In zopet je zajokal fant tam v družbi, da se mi je stisnilo srce.

Moški je stal poleg mene in stisnil zobe, v njegovih očeh se je zasvetila jeza in stopil je s trdim korakom tja do družbe.

»Ali vas ni sram norčevati se iz reveža in siromaka. Glejte, da se mi poberete, sicer ...« Njegov pogled je bil kot ogenj pekoč in njegov glas je bil kot glas ob hudi uri.

»Tako je,« so se oglasili še drugi sivi možje in celo dvorišče se je dvignilo in vsi so hiteli gledat ; gruča pa se je razkadila v sramoti in jezi in se zgubila med drugimi.

Na mostu je ostal še mlad fant, boječe so zrle njegove plahe oči v tla, in spoznal sem, da je bilo le-to nesrečno bitje vzrok in povod vsega podlega norčevanja in častivrednega usmiljenja. Tudi star mož, ki je ves jezen gledal za množico, se je omilil, potrepljal je fanta in mu dejal, naj se potolaži, saj pojde domov k materi ... In fant je zaukal, se zasmejal proti množici in odšel.

V meni pa je ostalo zanimanje, stopil sem k možu in ga vprašal, kaj je s tem fantom. Mož se je zamislil in zavzdihnil, potem pa pričel s tihim glasom:

»Mlad fant je in tako nesrečen. Znorel je ... Bil je živ pokopan ...«

»Kaj, živ pokopan?! Povejte mi dalje, vas prosim, pojdiva tja na klop!«

Počasi sva stopila preko dvorišča in ko sva sedla, je začel mož s tihim glasom:

»Radi bi zvedeli njegovo žalostno usodo. Naj bo, jaz vam povem vse od konca do kraja.« Pomaknil sem se na klopi bliže k njemu in poslušal.

»Fant je bil na laškem bojišču pri deveti ofenzivi in ko so naši delali protinapad, ga je doletela ta žalostna usoda. Tik poleg njega je udarila granata, steber zemlje in kamenja je planil pod nebo in se s truščem vsul na tla. On je obstal od groze, ali že je zginil, temni valovi peska in zemlje so ga pokopali pod seboj. In proti noči so se naši nekoliko umaknili preko njegovega groba, tako da se je ta nahajal ravno med obema sovražnima postojankama. Ljudje so ga pogrešali izpraševali, ali nihče ni vedel zanj, samo eden je povedal poln groze na obrazu njegovo žalostno smrt ... Bilo nam je hudo, saj fant je bil tako dober in tako vesel, da smo se mu morali vedno smejati ...«

Prekinil sem njegovo pripovedovanje.

»Oprostite, ste bili torej Vi z njim prav v prednji črti.«

»Da, jaz sem bil pri istem vodu kot on, saj sem bil tudi ranjen od šrapnela, samo prej, ko je on zopet oživel ...«

Prikimal sem, on pa je pripovedoval naprej:

»No, po bitki je bil mir, ali naenkrat so zopet začeli Italijani z bobnajočim ognjem in to je šlo od jutra do jutra preko cele noči in celega dneva. Bili smo poskriti v naših podzemskih jamah in ko je straža naznanila napad, smo privreli na piano kot roj čebel. Hipoma me je nekaj zaskelelo, omotica me je pograbila, pred očmi se mi je stemnilo in nisem vedel nič več, kaj se godi naokoli ... Bil sem težko ranjen. Ko sem okreval, so mi pripovedovali v bolnici drugi moji tovariši, kaj se je zgodilo z nesrečnim fantom.

V tistem bobnajočem ognju je priletela granata ravno na njegov grob. Zopet se je dvignil steber kamenja in zemlje proti nebu, in ko je veter razgnal gost oblak dima, je ležal na tleh zopet odsut naš fant. Bil je nezavesten, ali rana, ki mu jo je zadal kamen, ga je obudila k življenju. Spoznal je svoj položaj, hotel se je dvigniti, ali padel je onemogel na tla. Okoli njega pa so se dvigali stebri kamenja in zemlje, pomešani z dimom in ognjem, in hreščanje, grmenje in pokanje bobnajočega ognja je glušiio njegove obupne klice. Vse je gorelo in cela planota je bila en dim, ki se je stresal ob bobnjenju gorečih žrel. On pa je bil sredi tega pekla, rjul je in klical na pomoč, ali nihče ga ni čul ... Šele v temni noči, ko je nekoliko pojenjal ta vihar in ko so zažarele luči preko vse pokrajine, je skočil junak iz jarka, njegov prijatelj, in ga rešil ... Fant pa je postal popolnoma siv in se mu je omračil um ...«

Prenehal je mož in se zamislil ...

»Odkod pa je doma, ali ima še starše?«

»Mater ima, ki je vsa nesrečna, edini sin je in veliko materino posestvo čaka nanj ...«

»Moj Bog,« sem zavzdihnil in poslušal.

»Jaz sem mislil, da je mrtev; nekega lepega dneva pa zapazim v bolnici njega. Gledal sem in nisem vedel prav, ali je on, ali ni. Tista groza, ki mu je ostala v pogledu in na obrazu in pa sivi lasje so me popolnoma odvračali od te misli, da bi bil on. Poizvedoval sem, kako se piše, ali nisem izvedel; le to so mi pripovedovali, da vpije včasih vso noč, da naj ga rešijo, da ga bo ubilo, naj ga pošljejo k materi, drugikrati pa se zopet smeje in pripoveduje, kako je lepo doma, pripoveduje sam sebi pravljice, naenkrat pa se zdrzne in vpije, da vidi granate, da ga bo podsulo, naj ga vendar rešijo. Ko se je nekoliko pomiril, sem ga nekoč obiskal, ali spomnil se ni ničesar, le pripovedoval mrje, naj ga peljem domov k ljubi materi ... Ko sem ga tolažil, da se mora pozdraviti, mi je dejal, da naj mu pomagam, da bo ušel in pobegnil odtod domov ... Ah, in ljudje so tako hudobni, da se norčujejo iz njega, no, pa jutri gre itak domov ...«

Mož je prenehal in si natlačil pipico tobaka, jaz pa sem premišljeval in hudo mi je bilo pri srcu ...

Drugi dan sem slonel na oknu in spomladansko solnce se je smejalo z neba. Gledal sem ljudi, ki so hiteli po ulicah, naenkrat pa sem zaslišal pod oknom čudne glasove:

O, sedaj pa grem k materi ... Ukanje je sledilo in ko sem se sklonil in pogledal, sem videl fanta v spremstvu, ki se je vračal domov. Gledal sem za njim, dokler ni izginil potem pa sem se zopet naslonil na okno ...

Ves srečen je in vsa srečna bo njegova mati, ali ubogi fant in uboga njegova mati ...