Sova (Ivan Cankar)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sova.
Ivan Cankar
Izdano: Slovenski narod 18. maj (1912), 45/113
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V soboto popoldne je bilo. Mežnar in ministrant sta potrkavala; ko sta se vračala iz cerkve, sta gredoč stopila k nam. Mežnar je stiskal s šapastima rokama veliko sovo, ki je časih srdito zamahnila s težkimi perotmi, poskušala oprasniti z jeklenimi kremplji. Lepa žival je bila, pogled njenih udrtih, okroglih oči pa je bil strašen, prikritega, besnega sovraštva poln, sovraštva, zaničevanja in prezira do ljudi, do sveta in Boga, sovraštva in zaničevanja do življenja, dneva in solnca; v tistem zamolklo rumenem plamenu ozkih zenic je bilo kakor najglobje, poslednje spoznanje, ob katerem bi človek okamenel; spoznanje daleč onkraj groba, do črne brezdenjosti, iz katere se krohoče zasmeh vsej trenotni klaverni vesoljnosti.

Kupili smo to sovo od mežnarja, da bi jo imeli pri hiši, kakor imajo po drugod papige. Vtaknili smo jo v veliko, z mrvo nastlano kletko; med vratci je gredoč še usekala mežnarja v roko, da se je pocedila kri. Nato je stala tiho, nepremično sredi kletke, oči globoko skrite pod sive, namršene obrvi, rumeni kljun zasekan v prsi. Če se je kdo približal, zazibal kletko, se je komaj genila, le oči so se za hip napol odprle in iz njih se je zabliskalo tisto besno, globoko, neugnano sovraštvo, ki tudi v ječi ni poznalo ne udanosti, ne strahu. Domislil sem se tistega Vaneka, ki se je krohotal pod vislicami, da so ga slišali na cesto.

Za prvo noč smo jo spravili v malo prazno kamrico poleg moje izbe. Kamrica je bila temna, imela je le ozko okroglo lino z zaprašenim okencem.

Takrat so bile prelepe spomladanske noči. Pri nas na holmu, v samoti, sredi smrekovih gajev in sadnih vrtov, se oznanja pomlad vse preje, vse topleje in glasneje nego spodaj v dolini. V tihih nočeh se človeku zdi, da čuje življenje, ki se drami; tajnostni glasovi, kakor globoko iz zemlje same, nemirno trepetanje v vejevju, nenaden, hrepeneč klic iz daljave — in vendar tišina tako neskončna, da bi slišal zvezde na nebu.

Legel sem in vpihnil svečo. V dremavici se mi je še zazdelo, da vidim tik pred seboj dvoje zamolklih rumenih solnc; nato ni bilo ničesar več.

Nenadoma sem se trepetaje vzdramil ter sem poslušal. Kakor da je od daleč še odmevalo, v daljavo se izgubljalo — nekaj strašnega, obupnega, klic smrti. Iz kamrice se je oglasil odgovor; trikrat po vrsti je vzkriknilo, rezko, besno, ne pomoči proseče, temveč kričeče po maščevanju. Zaropotalo je, butalo je ob kletko, kletka je kolebala ter se prekolebnila. Ne več od cerkve, že čisto od blizu, z oreha ali z jablani, se je razlegel dolg, zategnjen vik, ki je sunkoma pretresel vso noč, da je vztrepetala od groze. Divji jok, besen, grozeč, ali vendar je bilo globoko v njem, na dnu skrito, nekaj mehkega, bolestnega. Takoj je odgovorilo v kamrici, vzkriknilo je trikrat po vrsti, rezko in trdo, kakor da bi z nožem usekalo, in kletka se je v drugič ropotaje prekolebnila. Zazdelo se mi je, da čujem zamah težkih peroti tik pred oknom in srce se mi je stisnilo v neznanem strahu. Samega, napol še v sanjah, v tihi noči, me je spreletelo: »Zdaj, zdaj je čisto blizu tebe tisto življenje onstran smrti, polno brezdanjega spoznanja, iz katerega se krohoče zasmeh človeku in Bogu, pomladi in smrti!« — Planil je klic proti nebu, ne človeški, ne sovji, silen, da so se stresle zvezde, butilo je ob lino z vso močjo, vdrugič, vtretjič, v kamrici je kriknilo, kletka se je prekolebala ropotaje. Poslušal sem ves v grozi — neznano življenje je bilo poleg mene, da bi ga z roko dosegel, govorilo je svojo strašno govorico, jaz pa je nisem razumel; in vse skrivnosti, vse poslednje so bile v teh glasovih dušečih, grozečih; čutil sem.

Nenadoma je vse utihnilo. Tišina trudna, zatohla, kakor v božjem grobu. Pomlad je bila plaha utihnila, v vejevju ni bilo trepeta več, zvezde so molčale.

Zjutraj sem stopil v kamrico; iz temè je zlobno in zasmehljivo pogledalo name dvoje rumenih luči.

»Sovir je butal ob lino!« je rekla gospodinja. »Dajmo jo, sovo, na ono stran, pa dobimo še sovirja!«

Ves dan je stala sova v kletki tiha, nepremična, samosvoja; če je napol odprla oči, je blisnil iz njih hudoben zasmeh.

Zvečer smo postavili kletko na ono stran, v izbo, kjer je spal hlapec. Tam je bilo visoko okno, dovolj široko za sovje peroti, in hlapec ga je odprl nastežaj.

Vse je bilo tiho do polnoči. Že se mi je hotelo zadremati, ko me je spreletel mraz; prižgal sem svečo ter pogledal na uro; bilo je natanko polnoči.

Takrat se je oglasilo iz daljne daljave, zategnjeno, zamolklo; vsa noč se je vzdramila in je poslušala. Ni me bilo strah, ali v polusanjah sem trepetal in prešinilo me je: »Da bi šlo mimo, da bi ostalo v daljavi ... onkraj smrti!« Bližalo se je: zdelo se mi je, da čujem plahutanje silnih peroti; jokajoč krohotajoč, zloben in bolesten vik je presekal noč. Moje srce se je stisnilo, je umolknilo; umolknilo je vse od zemlje do neba, strmeč in trepetaje je poslušalo vse. Ničesar drugega ni bilo več, ne zemlje, ne neba, ne zvezd, ne srca človeškega — le vik iz brezdanjosti, rezek, neusmiljen, v dušo grabeč. Vso noč do jutra.

Zjutraj je prišel hlapec v kuhinjo. Čemeren je bil in neprespan.

»Ne maram več te živali ... postavite jo, kamor hočete!«

»Kaj je bilo?«

»Nič! Veter je bil zaloputnil okno, pa je butalo, da se Bog usmili, vse do jutra ... In tudi če bi tega ne bilo, postavite jo kam drugam ... to smrt!«

Tretjo noč smo postavili kletko na dvorišče, pred hlev. Dali smo sovi mesa na steljo, da bi ne poginila. Vso noč se je razlegalo, kakor jok in krohot, kakor bolest in zasmeh, plahutalo je okoli cerkve, lovilo se v vejevju; spomladanska noč ni bila več naša; nekaj tujega, črnega je bilo poseglo vanjo iz druge, onstranske noči ... Še pred zarjo je vse nenadoma vtihnilo, kakor da bi udaril. Strahotna tišina mi je legla na prsi in zaspal sem truden.

Zjutraj je prišel hlapec.

»Poginila je!«

»Kako poginila?«

V kletki je ležala sova, razločiti se ni dalo ne oči, ne kljuna, vse je bilo skrito in zakopano v velik, košat grahast šop. Ta šop je bil posut s krvavimi kapljicami, kakor z rdečimi koraldami. Zraven je ležalo truplo podgane, glava je bila kakor s kleščami odščipljena. Oboje, sovo in podgano, je zagrebel hlapec v gnoj.

Vsako noč opolnoči se oglasi strahotna posmrtnica. Težke peroti plahutajo krog cerkve, med kostanji in orehi. V zategnjenem viku ni samo sovraštvo, je globoka bolest in je očitanje, ki bije na srce kakor s kladivom.

»Kaj ste storili?«

Na slepo je posegel človek v neznano življenje in je bil ubijalec.