Sosledja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sosledja
Milan Dekleva
Spisano: Pretipkala iz Sosledja 2001, Jožica Žitnik.
Izdano: Ljubljana: Nova revija
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Sosledja


SAMOTICE[uredi]

Kaj delajo samotice po ljubljenju? Dihajo. Dihajo solze. V temni izbi, kamor ne seže mrmot radioaktivnega Boga.

Je zemlja pod snegom gola? Tišina nazaj je hitrejša. Nazaj? Tja, kjer je slišati švist peruti kot posvečeno govorico sveta.

Ker čas učlovečenih rekov mineva. Zrnje sliši minevanje in z njim se igrajo miši. Nihče že dolgo ni padel zadet od Besede. Besede, ki trese

smrtne viruse v sosledju beljakovinske strdi. Sinice žmurkajo v gubo čiste svetlobe. In čebele, čebele trmasto dograjujejo popolnost heksagonalnega

gona krvi. Brez nas, ljubezen.

PTICE[uredi]

Dihajo. Dihajo solze tja, kjer je slišati švist peruti kot posvečeno govorico sveta. Tam vlada prosojni pogovor prosa.

Pik! Pik! Kako je seme toplo v trebuhu, kako gori v votlih kosteh! Bilo je namenjeno zemlji, zdaj daje vzgon za let in zračnost.

Lahko smo hitre, ker nam daljava nič ne pomeni. Vpletle smo jo v dom in selitev. Ne gledamo predaleč, sicer ne bi zmogle biti tu. Ptičje.

Krempeljčaste. Z vrtečimi očmi, kljunčkaste. S smermi vetra pod repom. Z magnetizmom ozvezdja v sleherni sinapsi. V stiku kit, v prekrivanju peres.

Lahko je biti lahek.če znaš omahniti.

KAMNI[uredi]

Ker nam daljava nič ne pomeni, smo tu. Ne stojimo. Ne lebdimo. Ne premikamo se. Le padamo, če nas čas -v svoji težnosti - preveč razje.

Kamnito gledamo ptice, ki vpletajo daljavo v dom in selitve. Vemo, da so visoko. Ne zavidamo jim, kajti trajnost nam daje značaj sanjačev. Zremo, medtem

ko v ljudeh narašča rakavost in se ionizirane koščice ptic kopičijo na naših skladih. Kdor predolgo živi, mora biti pogrebec in grob. Mora slišati veter, ki skozi smrt

igra omahljivcem belo tokato. Čutimo seme, ki pade na nas. Ne zavidamo mu. Ne moremo biti vlažni, zato se suši. Grbanči, krni.

Ker smo sanjači, prespimo zaton vrst. Ne boli nas usoda bitij, ki v ranah našega razdejanja zidajo temelje ognjišč.

PRAG[uredi]

Čezme grejo koraki: kam? V temno izbo, kamor ne seže mrmot radioaktivnega Boga? V soparo kuhinje, kjer lonci s sprijeto hrano nadživijo družine? V klepetavo

spalnico, kjer se tehtajo in škripljejo zakoni in se, nasploh, pomlajajo človečki? Grejo: in kaj? Zato sem tu, da se izližem v zgodovini prihodov in odhodov. Biti prag

pomeni: čuvati čut za mejo. Ali morda mero med selitvijo in domom? Čudno: mož obkleše kamen in kamen potem obkleše trebuh ženske, nosečo nosi v svit sveta: v cvet in grob,

v grob in cvet. Spet in spet? Ne, ne bolijo me koraki, ki me jemljejo. Že zdavnaj sem brez kože, vrez časa. Sled česa? Prestopa, prestopa, v katerem izničim hlad tujine

z zasoplostjo navade. Kako nenavadno, da me nihče mojih ne opazi?

KLJUKA[uredi]

Zato sem tu, da se izližem v zgodovini prihodov in odhodov. Sem jezik vrat, pomen zapaha. Prijemajo me dlani zvestob in prešuštev, lažnih resnic in resničnih

laži. V mojih kovinskih sagah mrgoli oseb in čudežnih čustev. Potni devičniki postanejo hladnokrvni zapeljivci, zlobni grabljivci se spremenijo v bogaboječe

cucke. Nihče, ki se me vdrugič dotakne, ni mlajši. Včasih name čivkne ptica, iščoča mrvico toplote. Ne premakne me z votlo težo: zanjo sem metafizična Moč.

Kako utrujena sem od rokovanj, iztegnjenih otroških prstkov, drhtečega babištva, srebrne sape umrlih, ki jim potomci pišejo zadnje poglavje. Kako umazana sem

od minljivosti gospodarjev. Od kože časa.

ROKA[uredi]

Nihče, ki se me vdrugič dotakne, ni mlajši. Tako mi govori cerebralni Vodja. Ampak jaz ne potrebujem, kot on, ogledal in oltarjev, da bi se razumela.

Čisto dotikanje ne zadrži ničesar, ne more postati ne groteska ne zgodovina. Čisto dotikanje je onstran zla, pohabe, usmiljenja in hrepenenja. Čisto dotikanje

je koža časa, zbirališče minevanja. Logos je nastal na konicah prstov. Kdo, če ne stroj za bližino, ve za nabreklost spola, za pošastno stvarnost glasbe in geometrije?

Ko sem sama, odsekana od živcev, svečano delim imena: stvarem le eno, ker ne umrejo, ljudem veliko. Za imeni temni svet, svetloba se seli v moje gube in prosojnost mišic.

Že gre, že grem ... na koncu bom prešibka za slovo.

OKO[uredi]

Zrem navznoter in navzven, v nič lobanje in v drugost reči. Opna in meja: ne Jaz ne Svet. Ne sanja ne budnost, ne želja ne spomin. Večni ne, ne, ne, votek bitja.

Žensko vidim v celoti, razumem njeno lepoto: tako Bog razume celoto mravljišča, njegovo gomazenje. Vidim pomen pomladne razredčenosti in jesenske zgoščenosti lesa. Vidim, da me vidi

ženska, mravljišče, vidim, da me vidi pomen. Tudi pomen pomena, saj sem čisto zrcaljenje vsega, vsega, vsega, nedolžna kožica nebitja. Zbirališče minevanja, stroj za daljavo. Sonce

s premerom življenja. Vidim vse moške, njihove razdraženosti, razklanosti mater, kontrapunkt otroškega joka. Gledam, oprezam, vzburjeni total hipca pretvarjam v nerazumevanje. Vidim, da se bom

izlizalo v zgodovini pogledov. Do slepote.

VRČ[uredi]

Nihče, ki se me, varuha praznine, vdrugič dotakne, ni mlajši. Neka roka me je ljubeznivo vodila. Smoter mojega bitja je izpolnjen z bistro odsotnostjo.

Žlahtim slavja družin, ki so me prenesla čez prag v temno izbo, sladim zarotitve in izdihljaje, opijam junaške zamisli, ki se končajo s klofutami in sedmino.

Iz žeje rojen, od žeje mrtev. V meni šumijo deževja vsega sveta, zakoni ila, starejši od beljakovin in spomina, utvare ameb, vladarjev, opuščenih malikov.

Vtkan sem v dotike ustnic, v mižanja, v dišeči spol zemlje. V meni sope slepa trma prednikov in izrojenost potomcev. Nikjer ste, prepevam, nikjer, klokočem,

nikjer, kapljam, izpijte na dušek ta svoj nikjer!

MRTVEC[uredi]

Moram se pritajiti, da se ne ohladi ljubezen živih. Moram stati za zrcali, da se ne sesede hlebec v peči, da se ne izdiši južina, da ne cikne vino v vrču.

Iz nedosegljivega obiskujem zapuščino prisotnih: ni mi lahko neprestano loviti ravnovesja med stvarmi, ki hočejo biti. Čakam, drgečem, čeprav me ne zebe.

Kako naj zebe nevidne? Ampak čemu? Čemu ste me slekli, da moram gol skozi ogenj in vodo do vaših sanj? Čemu moram govoriti skozi oblak, da bi vas

ne ubil s premočno vero? Z besedo, v kateri bi slišali antikrista? Ampak čemu me podite? Ko pa ne morem zginiti, saj ne ginevam. Povsod ste, duše, izpijte

na dušek ta svoj povsod!

DUŠE[uredi]

Vzdihujemo, šepetamo, veliko nas je, veliko, ob vsaki bilčici prhutamo, ščebetamo v konjskem galopu, črvičimo zamisli filozofov, lahne kot nevtrini

poseljujemo eter in vesoljski prah, nadzorujemo gorenje vodika, polnimo vzdušje v ustih muzikantov, sučemo bele pritlikavke in kolena gorjanov

na vaških plesih, klepljemo pohoto v ostrigah, iz svoje prepišnosti gradimo prostor, v katerem si ljudje režejo goltance in množijo naše horde,

hihitaje se vzburjamo in oblizujemo spolovila, ki jih smrtni čutijo v vetru, prepihu, hropcu poslednjega olja, hitrosti svetlobe, v vzhajanju hlebcev, tenko sopemo,

ker ne strežemo posamičnim smislom, ampak zaumju, ki je odmev Velikega poka ...

BILČICA[uredi]

Čutite, sestrice, veter? Klanjajmo se! Zakrijmo duše, ki prhutajo med nami, da jih ne odnese v višavo, kjer gospodarijo ptice, čuvarke vsemirskega praga. Kaj naj,

sestrice, duše počnejo v temni praznini, kdo naj jih ujčka, kdo podoji v prepišni molčljivosti etra? Kaj naj storijo, sirotice, samcate, v golem prostoru, kjer ni stvari?

Čutite, sestrice, z njimi: dajte jim smisel za zemljo, za prašni rob steze, ples letnih časov, ki v nas vzcveti in nas raznese v drsteči se veter, nas pomladi in spodnese

v ostri rob kose in nas poveže poslednjič, v snop, blago mrtveč na kozolcu. Dajte jim smisel za skupno lepoto, za prepletenost in za dotik, v katerem travnik zrase v zeleno,

dajte jim, sestrice, himničnost barve!

STEZA[uredi]

Vodim z doma na polje, s polja na dom. Moj rob je rob navade, ki odvrača smrt. Smrt pride z novostmi, s presenečenji, s slo po spremembi, s kriki razgaljenih

prsi, z renčanjem naščuvanih hlapcev. Ostri rob kose zašvistne in odvzame korake, ki so na meni odrasli in me vzljubili. Včasih čakam, samotna, da mine zima,

drugič čakam, da mine vojna, povodenj, bolezen, odvisna sončava. Čakam, se vijem za mak, plavice, kače in miši, sem, da bi čas po meni šel na pot in ne mineval v prepišni

molčljivosti etra. Kdor me prehodi, ni nikdar mlajši. Zame, stezasto, ker vodim z doma na polje, s polja na dom, pa je včasih večer pred jutrom, drugič dan za nočjo.

Vodim, vodim, le kam me bo to pripeljalo?

VEČER[uredi]

Vedno sem za jutrom, vedno za dnem, starejši, modrejši, blag, brez odvišne sončave. Lok med delom in klicem ljubezni. Samec v preži, samica z ognjem v reži.

S stez pospravim kosce, otroško igro prekinem s prividi prvih netopirjev, v boleče, divje razraslo tkivo cingljam zdravamarijo, nabreknem ude, ožim hlače,

upognem mak, otrpnem kače, miši pospremim v luknje, dečve navlažim s hrepenenjem, moj rob je rob presenečenj, ki odvračajo smrt, zajamem sapo za norost, omamim

pamet, staram, modrim, blažim že znano, presijano z utrjenimi navadami dneva, predajam besedo Luni in njenim zvestim hlapcem, belini njihovih zrkel, ki strmijo

v neprehodnost časa, v nepregibno, potihnjeno spokojnost praznih poti.

LUNA[uredi]

Mesečna sem, mesečna, rojena iz vročeglave želje vsemirja, da bi (po stvarjenju) postala mak, izgubljeno zrno helijevega hotenja,

ki se je odzrcalilo v rastoči prostor in izgubilo svetlobo, solza na vrhu moškega uda, motoglava sem, motoglava, potomka granatnega jabolka,

tavajoča, tavajoča, prvi mrlič, s katerim nebo opozarja na goloto časa, vrez ženske, izpisan na sinjino gona, majava, mlečnozoba, matasta,

sordina, cvrčeča v ponvici razuma, za menoj segajo pohotni vladarji in potni hlapci, ribe se dvigajo na gladino moje srebraste pesmi,

ko ginevam v bilčicah, drstim v kamnih, mesečna, mesečno.

RAZUM[uredi]

Sosledja si sledijo, nasprotja si nasprotujejo. Jaz in Bog sva logična in nedokazljiva. Pač sva, drug v drugem, cvrčeči helij v ponvi sonca. Neovrgljiva.

Vse drugo je končno, v kvarčnem kristalu trepetajoči da, trepetajoči ne. Tu vladava, v nihaju med biti, ne biti, biti, ne biti, meriva, tehtava, tuhtava, nizava, vzporejava.

Jaz in Bog nisva zoper tišino. Midva razumeva cigane, rdeče nosove potnih hlapcev, solze na moških udih. Tudi zanje velja ali - ali, jasnina - zmešanina. Prvo je najin posel,

drugo - naj bo žlahtnina mesečnih. Jaz (in Bog) nisva zoper temo, a preračunavanje teme nima smisla. Še kot igra ne, smisel teme je v zastrtosti svetlobe, v temačnem,

majavem, matastem, lunastem.

TEMA[uredi]

Nikdar ne napadam svetlobe, sem njen izvor in ponor, zibel in rakev, potrpežljivost niča, sijaj prve možnosti,

solza zadnje predanosti. Jezik molka sem, zbranost govorice, vid glagolov. Sem Luna, ki jo ženska pogoltne,

med potnimi stegni svetlikam, temno kot kri, burno kot kri, mlečni solzi na vrhu moškega uda se motno dobrikam, begam

razumnost razuma, sladkam rozine, krasim sordine, tenko sopem, zapečena v hlebce, zapiram vršičke cipres in gotskih stolpov,

nigerijski sneg sem, polnočna belina, težnost onstran snovi...

HLEBEC[uredi]

Zgneten sem iz krožnosti časa, v meni poje blaga naklonjenost pomladi, nabreknjenost žita, hrusdjavost sonca, ki suši breze

v jesen in razperjenost žag, težko sopem v kipenju kvasa, moj vonj je vonj Lune v peči, vjedkan v kuhinjske lonce,

v sprijeta življenja za izlizanim pragom, v polnočno belino izbe, kamor ne seže mrmot radioaktivnega Boga, vzhajam v spalnico, kjer se

pomlajajo človečki, tleskajo klofute sreče in se zadrgujejo zanke naveličanosti, zgneten sem, okrogel, nabreknjen, hrustljav, zasopel, naklonjen, vonjav, nečloveško lep v svoji razlomljivosti.

ŽAGA[uredi]

Nekdo me je naslonil v dišečo vlago skednja in zapustil. Neka roka, ki jo je obsedla pomlad in setev in nered rojevanja v

temni izbi radioaktivnega sveta. Moji zobje so razperjeno čakanje, ostritev časa. Tista roka - če Bog da - ali pa neka druga, mlajša,

me bo na jesen poiskala. Iskala bo mojo smrtonosnost, mojo skrb za red. Zdaj pač ždim, podobna temi, ki nikoli ne napada svetlobe, a je

njen izvir in ponor. Smisel mojega obstoja je rezanje drevesnih sapnic, spodkopavanje senc. Zato tu rjavim v pravo misel: krvnik je najbolj

samoten. In čemu se krivi deska pred mano, če sem njena resnica?

IZVIR[uredi]

Rodil me je čas, ki je razjedel skalo, in tema, ki mi je naklonila potrpežljivost, da sem razumno zbiral kapljice v oblak. Brizgnil sem v sijaj prve možnosti

in vzdrgetal. Zdaj slišim svoj tek, vonjam ptičji smisel za daljavo, vidim svojo prosojnost, bistro darežljivost pitja. Čutim nabrekli

grušč, ko se nanj naslanjam in ga raztreseno odpoljubljam. Bežim, blestim, begam, vem: nič ni mojega, vsemu pripadam. Srečam bilčice in vem:

bilčice, srečam veter in vem: veter, za kače vem, da so kače, golti so golti, vrči zajemajo, ženskam se potijo smrčki, svet je okusna sanja, ki jo je izsanjala

sončnica, mimo katere potujem -ponosen, nemiren potomerec.

SONČNICA[uredi]

Ogledalo Sonca sem, zemeljska repličica Sonca. Vem, da čebele in Škorci, belinčki in pajki ne vidijo celote ognjene poti,

prihodov in odhodov. Črni smeh časa sem, nasprotje ure: ker se ljubim s svetlobo, sem brez sence. Jantarna rozeta mojih tritisočerih

oči, v katerih staram olje, zre intravenozno: toplota je rdeča, hlad je moder. Luna je modra, goli mrtvec, ki se pritajeno obdrsne obme,

plazeč se v sanje svojcev, je moder. Modro na rdečem pa je večer, ki s stez pospravi kosce in ugasne otroško igro. In rdeče na modrem?

Jutro, ko se petelinijo zvonovi in rosa prešteje žrtve noči.

ZVONOVI[uredi]

Slišite, bitja? Bijemo, bijemo, odmev Reda Sijemo. Replike božjih glasnikov. To, kar nas znotraj, v srcih trese, nam zapečeno kožo

biča, je krožna zgnetenost časa. Boli, boli! Kdo bi brez naše skrbi razlomil temo in luč, oklical jutro, oklical večer? Vedel za venomer?

Kar znotraj boli - se zraku deli! V gnezdih, komaj zakvašenih hlebcih, v rakavem tkivu, v membrani meglenic enaka skrb živi. Da si, da si!

Da smo, da smo, nabrekli grušč nemosti. Noč v glagolskem vidu. Moč samostojnosti samostalnikov. Temna moč biti pojoč, pojoč, pojoč! Do zadnjega klica sredi

poti: tam večnost, tu mi, tam večnost, tu mi.

TU[uredi]

Nisem točka. Nisem položaj. Nisem umestitev. Nisem dotik, telesnost, elektriziranost, misel. Nisem duh, nisem nič.

Ampak kaj? Ampak kaj le, mili vrag? Smisel za večnost, božjast svobode? Ljudem ponujen v srečo srečevanja? Sem sopara v kravjem

gobcu, škripajoča deska pod zmesarjenim glumačem, napetelinjen ščegetavček, kisli vonj šote v zajčjem prdcu, prag bolečine

rakavega tkiva, ptičja skrb za let, s katero zrak živi domačnost, razbeljeno okostje hirošimskih hiš, nasmeh med

zapeljivcem in potico? Tresoči srček groze?

AMPAK KAJ LE, MILI VRAG?[uredi]

Ampak kaj le, mili vrag? Smisel za smrtnost, peklenskost določitve? Nesreča umestitve? Gobec, prdec, čukasti komedijantski trik? Nezemeljski dotik?

Domačnost, dom, domačnost! Zaseka s klobaso in globoka oseka! Tresoči srček amfibraha in alpske poskočljivosti, nezmotljivosti!

Tujost, tuječnost! Gremo za soparo genčkov, za njimi, potihoma, plazeč se, mogoče dobimo domicil? Mogoče, ko nas bodo dali v (s cvetkami potiskani)

polivinil? Ampak čemu le, mili bog? Ti si moj krog, in jaz sem tvoja v rit grizoča zanka čarne smrti. Joj, kako smo — onstran danosti —

v prevzetnosti prezrti! Ampak? Čemu ne?

PREVZETOST[uredi]

Prevzetost: biti od Nekoga, od Nekoč in Nekje. Vzeti nase spomin prednikov, stvarnost in ustvarjenost

rodu. Kakor izvir pripadati vsemu, brez lastnine. Biti prevzeten v svoji goloti, namreč: razodetosti. Prvi

se hahlja v naši prevzetosti, Prvi in Prvo: beljakovina, jajce, beštija, zanka, ki je skrila svoj konec in postala

refren življenja, zanka, v kateri je otrpnil jezik dobrega prijatelja, prevzetega z obzorjem nečloveške miline,

z obzorjem onkraj smotra, ki nas motri, motri, ledenomrzeče motri, ledenomrzeče.

ROD[uredi]

Vrsta neznancev. Skupna izkušnja ostrih stepskih vetrov, malikovanj, čustvenih izbruhov, krvoskrunstev. Večja verjetnost genskih napak.

Trepet pred ujmami, ki parajo nebo, odpirajo zemljo, lomijo zacoprane ude, bruhajo peklenski žolč. Kar druži rod, je bolečina, onkraj smotra

prizadejana prednikom. In strah pred tujstvom, ki svoje hiše reže v drugačne vogle, sanja na drugi prsti, se plodi z drugačnimi vbodi. So bitja,

ki odklanjajo zvonove in prdijo v komaj zakvašene hlebce, fej! Bodimo skupaj, kje si, mama, kje je skrivnost milih ljubezni, ledenomrzečih

sovraštev? Kje je vonj rožmarina med nemimi prsti, vprašaj, vprašaj!

ROŽMARIN[uredi]

Zasadil me je Bog, ki je ljubil vonje, pse in morje. Obrusile so me burje, zgladili maestrali. Vsak veter je drugačen: pozimi bel,

spomladi masten, poleti srbeč, jeseni solzen. Drugačen, odvisen od razmerja med Luno in Soncem, na čelu pečaten z oddaljenostjo

njune ljubezni in sovraštva. Ko poje s Soncem, se krvav petelini, kadar je Lunin odmev, trepeče v srebrastem drstenju rib, poka

v molku kamnov. Veter, bodi mi blag vladar, prinesi dež, staraj moj rod na isti prsti, rod, ki ga dišavim s trmoglavim smislom po

Sredozemlju.

DEŽ[uredi]

Molčite, naduteži! Jaz padam, tostran in onstran razuma, mimo človeških sanj, za blagor koreninic, za dih samote po ljubljenju,

molčite, osvajalci! Jaz padam, mehčam listje, da bodo zibke prožne, da se bo v sopari kuhinj debelila knjiga rojstev s smislom za smisel,

molčite, gospodarji! Jaz padam, spreminjam češnje v ptičje kljunčke, rjavim železo v sever Severnice, dolbem prag za nizek starčevski korak,

molčite, razsodniki! Jaz padam, nad in pod Orfejev jezik, levo in desno od smrtne črte, slačim oblake, da bi zapela gola puščava in cvilile

smetanaste miške nepreštevnih zvezd in puhki regratovih galaksij.

REGRAT[uredi]

Živim iz grenkobe in za grenkobo. Da bi ptice, ki me preletavajo, čebele, ki me ščegečejo, dež, ki me doji,

doumeli, da je grenkoba rumena. Kar so nekoč vedele sončnice, preden so grenčavost zamenjale za gibajoče vratove. In jim je

ljubezen počrnila obraze. A moj spomin je iz drugega časa. Tedaj je nastajalo železo in se učilo biti težko. In grenko. Zato

vem, da je starost težka. In da je lahko le seme. Zato hitim s preobrazbo. Da bi me ne požgalo sonce, preden postanem oblak.

Lahcen puhec plodnosti, ki daje smisel vetru iz zagrenjenosti moje smrti.

REGRAT[uredi]

Živim iz grenkobe in za grenkobo. Da bi ptice, ki me preletavajo, čebele, ki me ščegečejo, dež, ki me doji,

doumeli, da je grenkoba rumena. Kar so nekoč vedele sončnice, preden so grenčavost zamenjale za gibajoče vratove. In jim je

ljubezen počrnila obraze. A moj spomin je iz drugega časa. Tedaj je nastajalo železo in se učilo biti težko. In grenko. Zato

vem, da je starost težka. In da je lahko le seme. Zato hitim s preobrazbo. Da bi me ne požgalo sonce, preden postanem oblak.

Lahcen puhec plodnosti, ki daje smisel vetru iz zagrenjenosti moje smrti.


LJUBEZEN[uredi]

Pričnem se s krvavim obrazkom, s kravjim pogledom, z vonjem železne privlačnosti. Napovem vojno brezbrižnosti. Napnem ude,

izmerim globino plodišč. Igram se s kamni, da postanejo svetišča. Prespim zaton vrst, da bi semena znorela od preobrazb in mutacij.

V ptice naselim hrepenenje po daljavi, v kamne sanje o večnem trajanju. Sem čivkec dojenčkov in slina na vrhu zardelih jezikov.

In srbečica časa, ki skrbi za osamitev. Ne pozabite: ljubezen je osrediščenje, ljubljeni pa Ptolomejeva Zemlja, zavita v puh sedmerih sferičnih tančic

pozabe. Pozabe vsega. Pozabe vsega razen Tebe, dragi, Tebe, draga, Tebe, drago.

SLINA[uredi]

Edini snovni dokaz za obstoj Jezika. Morfemsko lepilo, pot od zvoka do pomena. Prenašalka virusa, prinašalka ljubezni: kar se slini, ne bo brez semena.

Kraljevi znak, vrhovni znak, modra mandala. Kdor se slini, je suženj togote, hrepenenja, lakote, drstenja. Slini se pes, od zvestobe. Slini se polž,

od časa, epileptik, prevzet s harmonijo. Prag je izlizan s koraki, ki ne bolijo. Slinast je nepoklicani ogleduh, Peleasov ud, mušica v pajkovi mreži.

Lutnje provansalskih popotnikov so slinaste od višine grajskih obzidij, gnezda od skrbi za goliče, lovcem se slinijo oči, ko občudujejo svoje

slinave goniče. Kraljevi znak, ki se vsakogar tiče.

TOGOTA[uredi]

Ždim, tuhtam, čakam na obrobju hrbtenjače. Lačna, lačna. Brez oči, brez pogleda, sestradana. Bo že prišel val sline, bo že bruhnil katarček

žlehtnobe žolčne. Bom že zmezela skoz tkivo sovraštva v svet. Vem, da je, svet. Poslušam besede, ki se lepijo na pomen stvari, zato vem. Vem, da je nepopisna

svetloba, ki izžge in zjedka življenje. Ni prijetno biti čuvarka teme. Ni, ni. Težko je skrivati lastno potuhnjenost. Čemu mir, ko je narava stvari divjanje?

Naj poči modri znak, naj se razsuje kraljeva mandala smeha! Naj se sprimejo telesa v srdu, ki napoveduje usodo misleče volje! Naj me čutijo sestrice

bilčice, naj čutijo ledeni piš severa, naj zvoni k preplahu, naj zareže žaga v vrat. Tu sem, naj se rodim!

MANDALA[uredi]

Sem izba, moji krhki zidovi so strani neba. Klepetavo srce, zagrajeno s preddvoroma in prekatoma. Rdeča in modra kri, vdih in izdih vsemirja,

togota in odpuščanje. Divjanje, mirno spanje. Skrivnostna, saj utapljam poglede radioaktivnih ljudi v pogledu pekočega Boga. Ker Bog je želo, hudo središče

blage ničnosti, s katero so obdarjena vsa bitja. Mandala, izba, katere stene imajo severna, zahodna, južna in vzhodna vrata. Kljukasto srce s štirimi zaklopkami sem,

mešajočimi bistrost in kalnost zavesti pri ženinu in pri nevesti, pri otrocih in prahcu na večni cesti. Združujem snov vseh misli in dušo vseh teles. Ne prinašam

spoznanja, ampak tesni zev lepote, ukrivljeni kazalec Odsotnosti. Vstopite, vstopite.

KAZALEC[uredi]

Vstopite, vstopite, vaše kazalo v knjigi Odsotnosti bom, kajti živ in mrtev sem, del in celota, laž ure in resnica roke. Če se kot krempeljc ukrivim, vas zvabim

v moškega in žensko, v modro in rdečo hišo, v medzvezdno blato. Zaupajte, zaupajte, pokažem vam jasli in krsto, zibko in prt, solzo heroina, koso na govoreči gori.

Pazite, pazite, lahko prekrižam ustnice in postanem sodba, neizprosna moč molka. Če se izprožim v srce, boste sužnji moje odločenosti, če se dotaknem

čela, vas čaka hudi pik norosti. Če se uprem v nebo, se nebo opre na moje hrepenenje, ptice si oddahnejo in njihove kosti zasnubijo kamne in v kamne ujete

vetrove prihodnosti.

KNJIGA[uredi]

Nad mojim listastim srcem bdi mesečni bog Tot in šteje Čas, vtkan v nasmejani Lunin obraz. Previdno me odprite, kajti moje

mišičje je kaljeno s puščavskimi vetrovi onkraj Nila, moja tkiva pa so kisla, nabrekla od močvirskih zgodb, ki si jih pripovedujejo ibis

in pavijan, aligator in drozg, čeprav ta ni nikoli srečal T. S. Eliota. Ker sem pečat minulega, prekrižani kazalec na ustnicah spomina, se v blodnjaku

moje tetovirane kože dogodki lahko ponovijo. V svetovih, ki jih odklepam, usoda kroži, Bernardo Soares se nenehno vrača v Rua dos Douradores,

zato tisti, ki me dvignete v luč in pogledate skozme, smete zamenjati Jaz za Uničenje sveta.

MOČVIRJE[uredi]

Temna guba, velika fuga sveta. Goltam vojske nadutih osvajalcev, kisam možgane, spreminjam orožje v pijavčnico, kalužnico, rogoz, blatnik.

Mehurčki hrepenenj, ki jih goltam skupaj z dušami, postanejo zrkla enodnevnic, stenic, črnih potapnikov. Veliko vzamem, da bi v leni, motni

sluzi služilo presnovi in očiščenju zemlje. Nesnago živih pospravim v lebdenje lokvanja, veličastne misli prevedem v pisk drozgov in čapelj.

V moje dno se opirajo vrhovi gotskih stolpov in vršički cipres, kdor se skloni nadme, ni nikdar več Narcis, svoj Jaz zamenja za zgodbo o kazalcu na

prekrižanih ustnicah in čaka in čaka, da ga usoda obkroži in vrne v knjigo.

RDEČICA[uredi]

Prikradem se v lubenico, a ne ranim njene lupine. Napolnim dojenčkove žile, čeprav ga mama doji z

bisernobelim mlekom. Na licih hranim spomin na prvo zimo in prvo plaho ljubimkanje. Nikdar ne

izgubim devištva, zato se rada navežem na pujsje smrčke, ne maram pa morilcev in lažnivcev z doktoratom.

Včasih potujem za zarjo, podobna Indijancem na poti v Ameriko, drugič se ustalim na opečnih strehah domov.

Moja prednika sta Venera in Mars, zato bojevito slavim nedolžnost.

STREHA[uredi]

Brez mene ljudje ne bi razumeli, da je nebo zadihano od teže in da je prostor upognjen. Modrina je lepa zaradi mojega zardevanja.

Ko oblaki grešijo, se spremenim v njihovo spovednico. Neobčutljivci me opazijo le nad katedralami in pagodami, zato se nikdar ne vprašajo,

kakšna je streha gnezd? In bobrišč? Marsikdo me še ni odkril v Umetnosti fuge in v cviljenju španskih škornjev, v osmojenih laseh device Orleanske,

v hiperbolizmu dojk in zvonov. In vendar sem povsod, kjer vlada čut za varnost in grozečo izpostavljenost Vsega. Sem lupina kremenčarjev,

ki se rodijo goli, ki se goli rodijo v jezik.

FUGA[uredi]

Pričnem z enim glasom, srebrastim silicijevim piskom kremenčarjev. Z njim vzpostavim ukrivljenost motiva. Drugi, dodani glas prihaja

iz oddaljene življenjske tragedije neznanega pulzarja. Z njim vzpostavim modrino kadence. Tretji glas je posnetek kapljanja materinega mleka

v spiralo otrokove rasti. Z njim vzpostavim privid padajoče svetlobe in menjave letnih časov. Četrti glas je kronski, zato spominja na Ojdipove

odprte oči, zamedene s puhastim regratovim semenjem. Z njim vzpostavim bojišče zvoka in tišine, ki se igrata kot slina v steklu, lajež v molitvi, voda

v hipnotizirančevem akrostihu. Nihče, ki me posluša, ne bo mlajši. In nihče ne bo mogel govoriti o mojem koncu.

MOLITEV[uredi]

Naj bo praprot dovolj visoka za poražene vojske. Naj bo dovolj mleka za nedonošene r omane. Naj bo v katastre sanj

vpisana mera neskončanosti. Pustite vrata hramov odprta, da bo prepih sesal duše koz, motik in učenih prepisovalcev.

Nebo je nizko, za kazalec nad kolenom, mešanica med Mirojevim solom in ameriškim kadrom, zato naj se Slehernik klanja nad

metafiziko mravelj. Naj nadutost vlada le med orgazmi, naj bo togotna samo tišina kopistov in restavratorjev. Naj bom odrta

fuga, ki krvavi iz zasnutka, motiv stvaritve z vonjem biti. Pojmo:

MlROJEV SOLO[uredi]

Pes, ki laja v luno, je elipsa, dokazano je namreč, da se Montroig približuje Barceloni in da se Barcelona suče okrog

Ojdipovega kompleksa. Tudi dejstvo, da je omenjeni kompleks le metonimija Trosoglavcev iz ozvezdja Praproti, je danes splošno

znano. Vemo, da je posledica le vzrok Einsteinove ukrivljene zavesti o ravnini, ki prepoveduje križanje opitih kockarjev in golih pižmovk.

Ker Sleherni pes solira nazalno in dentalno, je dvanajsttonskim in celo atonalnim kontrabasistom jasno, kdaj morajo pritegniti s spodnjim

ejem in kdaj smejo namesto z lokom migati z muštacami. Šalo vstran: orgazem med molitvijo je lahko smrten!

ATONALNO[uredi]

Lorcova smrt je atonalna, medtem ko Nibelungi iščejo prstan v spodnjem e-duru. Razvoj ameriških velemest je

rapsodičen, česar ni moč trditi za vplinjače, Mozartove kroglice in slovenske junaške pesnitve. Nihče, kdor jih sliši, se ne klanja pred

metafiziko mravelj, nihče ne sledi gibanju sončnic, plešočih flamenko. Plamen voščenke, ki je zamenjal računalniške

sage nad krsto sočutja, utripa atonalno, oznanja prizadetost neznanih svetov, ki so — in abstracto, matematično vzeto — natančno

kartografirani. Odslej se bodo pustolovci soočali s tesnobo Predvidenega.

PLAMEN VOŠČENKE[uredi]

Ponoči se pritikate luči, ko vam ugasne vid; strah vas je golote mrtvecev, ki drevenijo ude in sočustvujejo

s Soncem - ker zahaja. A to, kar razsvetljujem, so sanjarije, ki vam jih pripovedujejo smrčki pižmovk, stanje bančnih računov,

resonanca božjastnikov, ljubezni na prvo rimo, torej pajčevina budnosti, v katero se mora, če upoštevate menjave vetrov in

zračnega pritiska, erotičnost berlinskega zidu in občutek macesnov za november, nujno ujeti metafizika muh. Eteričnost

budnosti sem in mesenost spanja: zaumni postržek čebeljega panja.

BERLINSKI ZID[uredi]

Okrog mene so govorili o zatonu Zahoda in v nebo kovali lopate, nihče pa se ni spraševal o evoluciji

zidovja. Simbol česa bo postala moja odsotnost? Če bi bili ljudje razumeli, da lahko preživijo vse razen

svoje svobode, bi mi pustili, da varam ženo, preklinjam radioaktivnega Boga, tolažim poražene praprotne vojske,

razvijem transcendentalni vitalizem podgan in razvoj znanosti o sekalcih. Da bo Berlin večji, bo treba več zidov:

to veli zakon atonalnosti. Njegov prvi aksiom se glasi: Sonce je Mozartova kroglica, zavita v slovensko junaško pesnitev.

MOZARTOVA KROGLICA[uredi]

Nekaj kratkega, nekaj sladkega. Kar sta zaslutila Kepler in Bohr, vprašljivost sončeca, gravitacijskega ideala. Ideala, ki vodi na vešala

gospodarje muh in eksekucijske vode svobode. Podiralci zidov se zatekajo na Dunaj, v zibel naduhe in psihoanalize, vekajo za izgubljeno nedotaknjenostjo

muškatnega oreška, cimeta in vanilije. Trume slaščičarjev so vse močnejše in enotnejše. Prisegajo na možnost k loniranja svobode. Genetski gon

k čokoladi je atonalen. Kdor me bo vzel med nebo in jezik, bo novi dalajlama. Iz njegovega užitka bo snežil prvi aksiom tibetanske modrosti: češnje in smrt so

privid. Češnje so privid pomanjkanja, smrt privid preobilja.

ČEŠNJE[uredi]

Aprilu zaupamo nedolžnost in dolgo dolgo jokamo v pestič. Ko ogrejemo zeleni dež, nam začne otekati trebuh. Sonce dela za nas,

ljubimke z atonalnimi jezički, peščični greh strjujemo v središču sočnega vesolja, ki poči in pordeči v eni sami lunini meni. Poči, pordeči,

ugasne. Pretresemo ustnice otrok, ki vedo, da nebo ni prazno, vedo, da smo potomke sladkih, neprespanih boginj. Pretresemo tudi starše, ki nas

v obredu majskega čaščenja zanesejo prek izlizanih pragov v soparne kuhinje, obuje jo v sklede, utripajoče zakone ila. Z lepoto presenetimo hlebce, zgnetene

iz razlomljivosti časa. V použitku ljudi cvetemo naprej, v belem šumu krvi, ki vzame posamezno in daruje Vse.

STARŠI[uredi]

Imeti moramo dolga stopala in klobuk, poravnan z magnetno osjo ljubezni. Ljubezni do nadaljevanja in nadaljevank. Kajti zapeljani smo.

Kajti zapeljivi smo, že v popkovini hranimo kodrce spominov na angelce z rožnatimi lici in žolto kakico. Naši so, naši, kot jajce jajcu različni. Milo

je njih pritajeno vekanje, srdita so njihova nasprotovanja. Rod je rod istega, kri je ista kri, Bog je na koncu med vse razdeljen proporcionalno.

Utiša nas. Utiša starševstvo otrok, otročje starše. Ampak prej, prej je vse naše zastonj. Vse, kar je naše za vas, je zastonj. In to je

krvava svoboda. Razdarovanje, ki nas ogloda do peščic.

KRI[uredi]

Beli šum smrti je moja obala. Viharno srce me podi po cevčicah zablod in razodetij. Od češnje do češnje, od posteljice do posteljice.

Zastonj sem, obupno zastonj, koline in vojne in srdita ljubosumja me podarjajo odsotnim bogovom na plastičnih žrtvenikih. Vsakomur

priutripam ime, a nihče mi ni hvaležen, ko cvili in moleduje: »Ne utopi me v bolečini.« Ker me čuti le v sebi, nikdar v drugem. Ker ne ve, da tisto,

kar je zastonj, udari v sredo vesti, kot klinopis in lady Macbeth in pelod v nosnicah lilij. Lilije so namreč rdeče, rdeče so, odkar se zavedajo človeka,

rdeče so od enajstega poglavja Bratov Karamazovih do konca pomladi.

ZASTONJ[uredi]

Biti brontozaver je zastonj. Zastonj je biti minimalist in pričakovati vse najboljše in vesel božič. Ali reka brez

povratka. Sapnik, ki ne občuduje vetra, je zastonj. Pa tudi gral, ki bi ga nihče ne iskal. Kaj bi češnja brez rdečice, kakšna

bi bila brez nje devica? Zastonj je prepad brez apnenca, brez cene so pianisti, ki ubirajo tipke s krvavimi zobmi. Ničemur ne služijo

samotice, če jih pohotne z vezdice, prašičke brez senc, ne poškropijo s pogledi. Zastonj je seme, napeta mošnja

umovanj. Zastonj berlinski zid, ki nanj kaka vrabec, ščebetajoč.

SAPNIK[uredi]

Izumil me je doktor Dizzy Gillespie, davno davno, ko je štirinajst let stal v peščenem ozvezdju Tunizije in razvijal teorijo

pulzarjev. Prirezal me je kot trstiko, s katero kitajski modreci beležijo drhtljaje zemlje in me vtaknil v grlo golih

Kubank. Vseh tistih, ki ljubijo revolucijo moških udov in se rade božajo po bradavičkah. Postal sem meja slišanega in

uslišanega: ko v cevčici časa odhrope bit, postanem vaza in iz mene vzcveti šopek Magrittovih oči, sami negativi, sami negativi,

bele zenice v belih haljicah. Tako se ljubi smrt.

KUBANKE[uredi]

Kubanke rade zapeljujemo Škote in v naših belih zenicah renči slast po invaziji. Prišle smo prek oceanov kot trstike,

pojoče trstike z mislečimi boki, medtem ko je Pascal trepetal na nabrežini Boga, ki se je razlil po galaktičnih semencih.

Me smo devetkrat zaspala revolucija, devetkrat potešena ljubezen, vzmetene podplate imamo in z njimi brišemo nihiliste

po razpokanih svetovnih nazorih. Ničesar ne skrivamo: med nogami imamo poskočne termometre, ki sičijo in spreminjajo ribiče

v jantar. Iz jantarja bo prišel škržat in rekel senci: penica, poj!

JANTAR[uredi]

Dušena nit sem, tiha, oblita z naplavinami magnetizma, ki ga spočenjajo medena stegna m eglenic. Izgubljena preteklost,

apolonična solza. A nit povezuje. In vodi. Od vode k poskočnim mednožjem Kubank, k termometrom razjarjenih fukačev. Zajezdil sem

tilnike revolucij in jih počasi lomil. Lomil sem snov prevratov in s smrtjo poklanjal svetu rešitev. Rešitev je nabreklost ščinkavcev,

ki odkimavajo Pascalu-, tudi mi smo pojoča skrivnost, ubožec! Torej me ne glejte kot okras, ampak kot tajno zvezo s pravidom:

slep sem in lep, prosojni gral, ki ga je morje vzljubilo — in skrilo.

GRAL[uredi]

Mogoče sem singulariteta. Popolna utvara. Mogoče. Ampak sem, ecce homo\ Kako me boš našel?

Pojdi do Rumene gore. Nad skalno okljuko boš videl cedro, zasukano od vetrov. V njenem vrhu ščinkavca

z iskrečimi očmi, v katerih nabreka morje. Sedi, počivaj. Čakaj, da čas dobi podobo pasje elipse. Vzpostavi nadčutno

zvezo z Luno, takoj, ko stopi v hišo Siddharte, princa improvizacije. Poljubi plamen voščenke, zdrsni v globino grla in se upihni.

Verjemi, da ni bilo zastonj. Da ni bilo zastonj? Ne verjemi!