Soror Klara-Velenjska

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sveta brata Soror Klara-Velenjska
Slovenske legende
Anton Medved
Kristus in Peter
Spisano: Maja Kljajič in Mateja Jagodič
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Soror Klara-Velenjska

Odprle so mi žene
redovnice svoj stan,
prostore posvečene,
kjer molijo ves dan;
razkazale svetišče,
vrtove polne rož,
v podzemno pa grobišče
poveedi ti me, mož!

Užge cerkovnik svečo,
z gospico stopi v rov;
a ta pred grobno ječo
ustavi hod njegov:

"Postoj! Glej to me mika!
0, stori mi ljubav!
Čegava je ta slika,
in ta obraz čegav?

Nebešk pogledov svit je,
v srce mi sega, žge.
Ni-li nadzemsko bitje
naslikano dekle?"
"Gospica plemenita!
Obraz je Julijin,
podoba pa slovita —
redovnic teh spomin:
To divno lice njeno
proslavljali so vsi.
A zdaj ? Pod hladno steno
tu notri mrtvo spi.
Prelepe nje kreposti
s ponosom zrl je red;
le žal, da v dneh mladosti
ostavila je svet."

Zamolklo zaropoče
v železnih durih ključ,
in v kamenite ploče
tresoča vpre se luč.
Po kotih tam počiva
lobanj tisoč na tleh
in sanje smrtne sniva
na zrušenih kosteh. —
In deva gleda rake
z imeni slavnih žen,
in gleda kostenjake,
nemile smrti plen.

Od krste pa do krste
cerkovnik hodi z njo;
imen ji kaže vrste
rodbin iz znanih sto.
A tam poleg globeli
pokaže on molče
na ploči zatemneli
izsekano ime.
Posveti s svedo v rako,
razbrska v njej kosti:
"Poglejte sliko tako:
tu Julija leži."

Z Velenj gospici strese
kosti in mozeg mraz,
oči ji zasolze; se;
obrne proč obraz.
V ročice bele joče
in kliče in ječi:
"0 mož, je li mogoče?

To Julija pač ni!
Kako obraz na steni
uzor predstavlja tak?"
A hladno mož omeni:
"To njen je kostenjak!"
Ostavita grobišče,
devici ni mini:
Korak ji več ne išče
Velenjskega gradu.
K redovnicam se vrne
na prostor posvečen,
kaj čuti, jim odgrne —
razkrije svoj namen. —

Pa čas je zob nabrušen
zastavil v samostan:
Do tal je zid porušen,
molitve glas pregnan.
Stoje le spodaj groblje,
in ni jim mar razpad,
tarn stene le je globlje
izklesal smrtni glad;
tam krije krsta stara
okostje Juliji,
ob njih pa Soror Klara
Velenjska mrtva spi.
Razjedena odela —
pogled izdolben, vdrt —
reži lobanja bela —:
tako caruje smrt.