Sonet (Josip Cimperman)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Sonet
Pesmi
Josip Cimperman
Spisano: 1869
Viri: Pesni. Ljubljana: Natisnil in založil Jožef Blaznik. Digitalno besedilo priskrbel Marko Stabej, postavil M. Hladnik
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Sonet.[uredi]

I.[uredi]

Tisúčkrat štiri let pričakovali
Očétje stari zvesto so Rešnika:
Došla jim ž Njim je sreča prevelika:
So zlati dnevi Judom zasijali.

Kedàr poljé morivna suša pali,
Vsahnila bíl je, zvénela mladika,
Se usmili blaga roka Dobrotnika:
Na zemljo dežek tihi pošlje kmali.

Enák očakom starim pričakujem
Željnó jaz tudi zôre mile, zlate,
Da bi s tamote národ naš zbudila.

Zdihljaje vroče Njemu izročujem,
Ki gozd oblači, s cvetjem venča trate,
In vstvaril solnc je trumo brez števila.

II.[uredi]

Zaklád nezmerni moj si, domovina!
Enaka ti na svétu ni nobena,
V krasoti vedni si nespremenjena;
Ne daš izbrísati se iz spomina!

Skrivala te je dolgo černa tmina,
Svetíla sreča ti, lučica lena;
Zbežala zdaj je tebi noč meglena,
Solzé so proč, otožnost, bolečina.

Napočil zor cveteče je pomladi,
Serce topí se mi v presladki nadi,
Da bode žlahno sadje ti rodila!

Pošljite skorej jo, nebésa mila,
Na cvetje pa, ki ji v naročje klije,
Naj vaš se svéti blagoslov razlije.

III.[uredi]

Nebeška roža, žlahna nevenela,
Ljubezen si do očevine mile;
Zatréti niso v stani vse te sile;
Če bolj teró te - lepše boš cvetela!

Od kar sercé mi tvoja moč raznela,
So pesmice se sladko v njem zbudile;
Naj drago, tebe vredno bi slavile,
Ker peti mi ljubezen je velela.

Ti moj si biser, drago vse veselje,
Goré mi za-te naj svetejše žêlje,
Priserčna, krasna, ljuba očetnjava!

Sercé še mlado terdno je sklenilo,
Da vedno zvesto tebe bo ljubilo;
Za-tó doní ti zmiraj čast in slava!

IV.[uredi]

Kedàr nastane morski píš šumeči,
Valóvi divji jezno se dervíjo,
Čolnárja žalost, strah, obup moríjo,
Da sam ne vé pomoči si v nesreči, --

Zasije kmali rešni žar blišeči;
Obláki tamni naglo se zgubíjo,
Valóvi mirni prejšnjo pot letíjo;
Sercé se mu raduje v novi sreči.

Tak' včasih našo dušo vznemiruje
Mogočna strast, ki z drugo se bojuje;
Sercé togotno se kot morje ziblje.

Naenkrat, um, tvoj bistri žar zasvéti,
Potoki strastni jenjajo kipéti,
In jasni mir nam zopet pérsi giblje.