Sojenice in kralj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kralj Matjaž Sojenice in kralj
Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice
Fran Milčinski
Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice
Spisano: Matteja in Marta.Škulj
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Stari kralj je umrl, mladi je prevzel krono, ni zaupal svojim svetovalcem pa je šel nepoznan in brez spremstva na pot, da na svoje oči spozna deželo in narod. Potoval je leto in dan, marsikaj videl, mnogo čul in ni bil vesel ne krone ne dežele niti ne sebe.

Pa se zgodi, ko se je zopet vračal proti domu, da ga sredi širne šume dohiti noč. Že ga je skrbelo, naposled zagleda lučko, gre za njo in pride k borni kajžici. Potrka, da prosi prenočišča.

Ni bilo glasu. Pa je le trkal in klical, da je zaječal ključ, da so se odprla vrata — vun je pokukala stara ženica. Poslušala je neznanega potnika in je vzdihnila in rekla: »Hodite z Bogom! Sami sva s hčerjo-, njen mož je v vojski, hči leži, le čujte, kako milo stoče. Bole jo križci, sam Bog ji pomagaj in sveta Porodnica! ne moreva Vas vzeti pod streho.«

Kralj je silil: »Kam naj krenem v gluho noč! Vsaj v vežo me pustite, da pričakam belega dne, bogato Vas poplačam!«

Pa se je smilil ženi mladi potnik, spustila ga je v vežo, zaklenila duri in spet hitela k bolni hčeri.

Kralj se je zavil v svoj plašč, stisnil se je v kot, poslušal je milo ječanje bolne hčere in zaspanec se ga je ogibal. In je bilo ravno polnoči, ko je hči dobila dete, majceno, majceno deklico. Pa se je iznenada razsvetila veža in kralj je videl, kako so tri svetle, bele žene prihajale skoz zaprte vežne duri in brez koraka, brez šuma so šle v izbo. Kralj se je silno zavzel, splazil se je k durim in gledal skoz špranjo. Tri bele žene so se sklanjale nad novorojeno deklico in prva je izpregovorila: »Bodi kraljica, žena kralja, čigar je to kraljestvo!« Drugi dve sta rekli: »Tak ti je usod!« Vse tri so poljubile deklico in se obrnile proti durim, kralj se je umeknil v svoj kot in bele žene so tiho odšle, kakor so prišle. Kralja je begalo, kar je videl in slišal. Beračica in mu usojena za ženo, kaka sramota! -- Sklenil je končati otroka.

Rano zjutraj je šla starka z doma iskat živeža, mlada je trudna zaspala pa je kralj tiho stopil v izbo, ukradel je v plenice povito detece od materinih prsi, ga skril pod svoj plašč in zbežal.

Vendar je omahoval, kaj naj stori z drobno deklico — groza ga je bilo krvi. Solnce se je vzpenjalo više in više in še je pod plaščem nosil nebogljeno stvar. Pa se je spomnil sodbe belih žen, zavrel mu je črni žolc, oberoč je prijel deklico in jo zapičil na ostri kolec v plotu, ki je stal ob cesti. »Tu imaš kralja in prestol,« je rekel, »prazna je sojenic beseda!« Mislil si je, zdaj je mrtva usojena mu nevesta, šel je naprej svojo pot — in na srce se mu je zavalil kamen.

Deklica pa ni bila mrtva. Na kolec se ji je nasadil le povoj, njo pa so obvarovale sojenice, da se ji ni kaj zgodilo, še zbudila se ni.

In je prišel mimo plota kmet in je videl otroka na kolcu. »Da te hentaj,« je rekel, »tako dobre letine ne pomnim, glej, plot rodi deco!«

Varno je snel deklico s kolca in jo nesel domov ženi; četvero sta imela svojih, kjer štirje jedo, lahko še peti, obdržala sta jo in jo imela kakor svojo.

Tako poteče sedem let, osmega pol.

Mladi kralj je bil še vedno samski in brez kraljice. Kjer je snubil, povsod mu je izpodletelo, kakor da mu nagaja skrita moč.

Premišljal je: »Ali sem si zato oskrunil vest s krvjo nedolžnega otroka, da si vendarle ne morem po lastni volji izbrati neveste?«

Ni mu dalo miru, šel je spet na pot in je prišel tod mimo, kjer je dete nabodel na kol. Pred belo hišico je skakala deklica, v senci je sedel kmet.

Kralj se je ustavil. Pozdravi kmeta in da napelje pogovor, ga vpraša: »Koliko je stara ta Vaša hči?«

Kmet ni spoznal kralja in je odgovoril: »Ni moja hči, gospod. Sedem let je tega, osmega pol, kar sem jo našel na kolcu zapičeno v onemle plotu; ni ji bilo sojeno, da pogine, kakor ji je bil namenil neznani tolovaj, poteri ga božja kazen!« Kralja je pogrelo. Mislil si je: »Mar res ne utečem sodbi treh belih ženščin, jaz, ki sem kralj in ga ni nad mano!« In je rekel kmetu: »Ljubi mož, kaj Vam povem, dajte meni dekleta! Bogat sem in brez otrok, vzamem jo za svojo in dobro ji bo pri meni; Vas pa obilo poplačam, ker ste jo redili toliko let.«

Kmetu in njegovi ženi je bilo hudo; pri srcu jima je bila deklica, ali vendar se nista upala, kaziti ji sreče. Prelepo so se poslovili in deklica je šla s kraljem; na eno oko se je jokala, na drugo se je smejala — mislila je, da jo res čaka sreča.

Hodila sta križem in vprek, solnce se je nagibalo, deklici so pešale noge, pota pa le ni bilo konec. Vprašala je kralja: »Kje je Vaš dom?« — pa ko mu je pogledala v oko, se je prestrašila; želela si je nazaj, pa ni kam vedela sirota. Prišla sta v temno šumo, zdaj jo je kralj nenadoma zgrabil in jo stisnil za beli vrat, da je postajala višnjeva in bleda, da ni več dala sape od sebe in je omahnila k tlom. Zasmejal se je kralj, da se je sam prestrašil svojega smeha, in zbežal naprej, kakor da ga preganja divja zver.

Deklica je ležala kakor mrtva, toda bila je še živa in le hudo omamljena. Jutranja rosa jo je spet zbudila in pričela je vekati.

Tam blizu je pasel star pastir, čul je vek, šel za njim in je našel deklinico. Razodela mu je, kaj se ji je zgodilo, pa se mu je zasmilila in ker ni vedela ne kam nazaj ne kod naprej, je ostala pri njem.

In je preteklo zopet sedem let, osmega pol.

Dežela še ni imela kraljice, še je kralj sameval na svojem zlatem prestolu. Kamor je prišel v oglede, povsod so se zbali groze v njegovih očeh in so iskali izgovorov. Bolj in bolj je postajal tih in mrk in samosvoj, več si ni strigel las, več si ni bril brade, nikogar ni ljubil, nikomur ni bil ljub.

In se je zgodilo, da je spet šel na pot in so ga noge zanesle v šumo, kjer je davil deklico, ki so mu jo namenile sojenice. V šumi je stala pastirska koča, pod hrasti v žiru se je pasla žival, pred kočo na studencu je pralo dekle.

Kralj jo je pogledal in že so ga zgrabile temne slutnje. »Čigava si?« je vprašal.

Deklica se je ustrašila tujega moža, iz koče pa je prišel pastir in je odgovoril kralju, kje in kako je našel dekleta.

Kralju je srd silil v lice, ali premagal se je in je rekel: »Vrl ste mož! Toda star ste in kaj bo z deklico, če Vas pobere smrt! Naj gre z mano! Služabnik sem kraljev, od danes tretji dan pridem ponjo, da jo popeljem v kraljev grad, prva bo med služabnicami in deležna visoke časti. Vas pa bogato plačam;, ker ste jo redili toliko let.«

Pastir se je branil, ali drugi dan je preudarjal in ko se je storil tretji dan in se je pripeljal tuji mož z belimi konji in zlato kočijo in je s sabo prinesel svileno obleko in zlat nakit, mu je verjel in je sprejel mošnjo s cekini, deklica pa vsa iz uma od tolikega bleska se je rada oblekla v svilo in zlato, že je sedela v zlati kočiji in kralj je pognal, da se je ogenj delal konjem pod kopiti.

Sredi noči sta dospela v grad, ta grad je stal na sinji skali kraj morja. Vse je spalo v gradu, nikdo ju ni videl in kralj je peljal deklico v belo kamrico, pred pernato posteljico. »Naspi se in odpočij!« je rekel, »jutri stopiš pred kralja.« Deklica je bila trudna, komaj je legla, že je zaspala. Postelja: pa je bila umetelno narejena iz kovanega železa in ko je deklica legla, se je tiho sklenila nad njo in zaklenila in ni bila drugačna kakor velika železna krogla. Kralj pa je čakal pred durmi in je prišel in zvalil kroglo skoz visoko okno, da je padla v temno noč, v globoko morje, naj jo valovi požro ali neso, kamor jih volja. Zaškrtal je z zobmi in je mislil, zdaj se je rešil usode.

Krogla je mirno plavala po sirnem morju, plavala je sedem dni, sedem noči, zanesle so jo vode do brega španske dežele. Španska kraljica je sedela na belem produ kraj morja. Bila je v črno oblečena, žalovala je za španskim kraljem, svojim možem, ki ga je vzela smrt, in ni imela ne hčere ne sina, da ji tolažita srce. Gledala je preko sivega morja pa je zagledala kroglo, ki so jo zibali valovi.

Poklicala je sluge, »Holajte, črni sluge, ulovite ono čudo, ki plavota na vodi, da vidimo, ali je živa stvar ali je mrtva!« Črni sluge so urno poskakali v lahke čolne, veslali so v sivo morje, z vikom in krikom so zajeli kroglo in jo zvalili pred kraljico, Krogla pa je bila čez in čez trda ko jeklo, gladka ko steklo in kraljica je ukazala in so prišli kovači in ključarji s kladvi in kleščami, da so varno razklenili kroglo. Notri je le-zala prelepa mlada deklica, oblečena v svilo in zlato in je mirno spala, pa ko so strmeli vanjo, že je odprla oči in sedla. Zagledala je črne sluge, silno se je prestrašila, vrgla se je pred kraljico na kolena in jo prosila milosti.

Kraljica se je začudila taki lepoti. Potolažila je deklico in še jo je izprašala, kdo je in odkod. Deklica ji je razložila čudne zgodbe svojega mladega življenja; le tega pa sama ni vedela, kako je prišla v kroglo in krogla v morje. Kraljica je rekla: »Božji volji so bili pokorni valovi in so te zanesli ob moj breg; zato ostani pri meni, da mi boš v tolažbo vdovi osameli na stare dni!«

Tako se je zgodilo in deklica se je dan za dnem bolj in bolj primilila španski kraljici, kraljica jo je ljubila, da bi rodne hčere ne mogla bolj, in ko je preteklo sedem let, osmega pol, je sklenila, da ji izroči kraljestvo.

Ukazala je ravnati velike gosti, kakršnih še ni videl svet, odkar solnce sije in ptički pojo, tam si naj izbere preljuba njena hčerka ženina, najbolj lepega, najbolj mogočnega, najmodrejšega. Povabila je v goste vse kralje in dorasle njih sinove z vesoljnega sveta in vsi, ki so bili še brez žena, so prišli, da se ne zamerijo mogočni kraljici, in jih je bilo devetstodevetindevetdeset.

Med njimi je bil tudi kralj ki je že trikrat stregel deklici po življenju. Ni rad prišel, na ženitev že dolgo ni več mislil. Kes mu je bil pajdaš, skrb družica, ni maral veselega hrupa; ali prisilili so ga ministri, da gre na gosti, zakaj bali so se vojske s špansko kraljico. In trpeti je moral, da so mu ostrigli lase in z dišečim oljem namazali glavo in brado.

Oklicano pa je bilo: »Komur da mlada kraljična prstan, ta bo njen mož.« Sedela je na bogatem prestolu in mimo so se vrstili snubci drug za drugim z zornimi lici in v košatih oblekah in se ji klanjali do tal; kraljična pa se je vsakemu prijazno nasmejala, kakor bi posevalo pomladno solnce, da ji nobeden ni mogel zameriti, čeprav ni dobil prstana.

Polovica snubcev se je že bila poklonila mladi kraljični, pa kraljična še ni dala prstana iz rok; spogledovali so se visoki služabniki in s skrbjo jo je gledala španska kraljica. In h koncu je šla dolga vrsta, mlada kraljična pa se ni še odločila. Eden sam je še prihajal, zadnji v vrsti, nesrečni oni kralj. Opravljen je bil v črn baržun, stopal je s trudnimi koraki in s povešeno glavo in ko je prišel do kraljične, niti ni dvignil oči. In ni videl, da mu kraljična ponuja prstan. In ko je kraljična izpregovorila: »Nate prstan, moj kralj in ženin!« se ni razveselil silne sreče, prestrašil se je in umeknil nazaj in ko je pogledal kraljični v ljubo lice in v nedolžno oko, je padel prednjo v prah in je dvignil k njej roke kakor v molitvi: »Kraljična, nisem Vas vreden! Spoznala se pa nista več drug drugega kralj in mlada kraljična.

Kraljična je prijazno namignila kralju in je rekla v drugič: »Nate prstan, moj kralj in ženin!«

Kralj se je z glavo doteknil tal in je prosil: »Nikarte, kraljična, nisem Vas vreden, prevelik sem grešnik!«

Pa se mu je kraljična premilo nasmehljala in je rekla v tretjič: »Nate prstan, moj kralj in ženin!«

Zdaj se je kralj vzdignil, vzel prstan kraljični iz bele roke, stopil je k visokemu oknu in vrgel prstan v sivo morje.

Planili so nanj črni sluge, kralj se ni branil, držal jim je roke, da so ga vklenili, in vrgli so ga v ječo. Sodniki pa so mu brali sodbo, da bo tretji dan plačal z glavo, ker je žalil kraljično in zapravil ji prstan.

Tako se je storil tretji dan in so prinesli kralju poslednjo južino in so mu postregli z ribo, kakršnih so ribici mnogo nalovili prejšnji večer. Kralj je odprl ribo, glej, v ribi je bil prstan, ki ga je bil zagnal v morje! Izprosil si je zadnjo milost, da sme pred smrtjo še govoriti s kraljično.

Kraljična je dovolila, pripeljali so kralja prednjo in kralj ji je vrnil prstan.

Kraljična reče: »Vrnili ste mi prstan, jaz vračam Vam glavo, prizanešena Vam bodi smrt!«

Kralj pa je odgovoril: »Ne prosim življenja in ga ne maram, ker sem zaslužil, da ga izgubim, ne enkrat, ampak trikrat.« In izpovedal se ji je, kako je nedolžno dete napičil na oster kol, kako je mlado deklico zadavil v črnem gozdu, kako jo je čez sedem let, osmega pol zaprl v železno kroglo in jo vrgel v globoko morje, da je gotovo storila smrt. Tako je pravil in dostavil: »Teža teh pregreh mi tlači dušo in nimam miru in nimam spanja, dokler me ne resi smrt!«

Kraljična se je zavzela in molčala. Potem je rekla: »Glej čudo, jaz sem ona deklica, ki si jo preganjal!«

V zvoniku je zapel mrtvaški zvon, rabelj je potrkal na vrata, da je čas, kralj pa se je zgrudil na tla in je kraljični poljubil šolin. Potem je vstal, da gre. Kraljična pa ga je ustavila in je rekla: »Ker se kesaš, ti odpuščam. Zastonj bi se upirala temu, kar je nama namenjeno.« In ponudila mu je roko in prstan in je rekla: »Na prstan, moj kralj in ženin!« In kralj ji je poljubil roko in jo zmočil s svojimi solzami in vzela sta se in sta bila srečna.