Sočutni Jakob

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sočutni Jakob.
Ivan Cankar
Izdano: Slovenski narod 13. avgust (1910), 43/227
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Hladnosrčnemu, treznemu, nikoli ginjenemu in nikoli sočutnemu Jakobu so se oči zasolzile. To pa se je tako zgodilo:

Izprehajal se je pod kostanji in prišla mu je nasproti mlada in ženska. Takoj je ni spoznal, ali ko ji je pogledal natanko v lice se je ves začudil.

»Kaj ti si, Anka? Moj Bog!«

Pet ali šest let je ni videl, pa se mu je zdelo, da se je bila postarala za petnajst let. Še napol otrok je bila, ko jo je poznal: lepa, vesela in vroča, kakor sam solnčni žarek: Zares kakor solnečni žarek: kdor jo je pogledal, se je nasmehnil, toplo in sladko mu je seglo v srce. Zdaj je bilo dvoje grenkih zarez ob njenih ustnicah in njene oči so bile udrte.

Sedla sta na klop. On je govoril vremenu, ona je risala s solnčnikom brazde v pesek. Naposled je vzkliknil Jakob, da bi odpahnil nezaupljivost, ki je bila med njima.

»Tako sem srečen, tako osvobojen, da bi rad gledal same solnčne obraze, take obraze, kakor je bil tvoj pred šestimi leti! Zdaj je senca na njem in verjemi, da mi je hudo!«

Njene oči so se zalile, ustnice so se ji narahlo stresle — obraz otroka, ki ga je sram, da bi se razjokal na cesti.

»Nikoli nisem mislila, da je mogoče tako ravnati ... še zdaj ne verjamem, da je mogoče! Če je res, da so vsi ljudje tako ustvarjeni ... gorje se nam na svetu! ... Saj veš, kako smo bili mladi in veseli; nismo vedeli, kaj je zlo in greh, kaj hinavstvo in prevara ... Tako je prišel in si je vzel mojo mladost, utrgal jo je kakor jabolko z veje in je šel ... Pet let v zemljo zakopanih ... spomin grize v srcu, da bi to srce vpilo od sramu in žalosti ...«

Pripovedovala mu je prav navadno zgodbo, tisto naivno in genljivo novelo, kakor jih pišejo petošolci in kakor jih vračajo uredniki z opazko: »Stara stvar, obrabljena snov!« ... Prišel je, utrgal je jabolko in je šel; to je teh povesti vsebina in misel.

In vse je bilo po starem, po vrsti in po redu, kakor se spodobi. Mlad in lep človek je bil, vesel, prijazen, ljubezniv, oblagodarjen z vsemi čednostmi, ki si jih sanja srce. Objemal je s trepetajočimi rokami, poljubljal je z zatisnjenimi očmi, prisegal je zvestobo na kolenih. Ob svetilki je vezla pisane prtiče, on pa je bral Heinejeve cukrene verze ... podoba za odraslo mladino. Nato sta mislila na poroko in na svatbo ... Nastopile so tiste noči, ki jih petošolci najrajši opisujejo, zato ker so zelo ganljive. Mati in hči bdita do pozne ure, izgovarjata se o prihodnosti, malo se jokata in malo snujeta, ugibata o perilu, o poročni obleki, o pohištvu, o dnevu poroke, o vsem, kar je že tako blizu in še tako daleč, kakor smrt — pred poslednjim vzdihom človek ne verjame, da je smrt že v izbi; le nepokoj je v njegovem srcu in čudno, nejasno pričakovanje ... Določili so dan poroke, tudi uro in kraj. Nato pa je brala pismo, v katerem je bilo razloženo, da je svet neprijazen, trd in sovražen, da nemila usoda trga najsvetejše vezi, da ostane v srcu večen spomin, da naj ga nikar ne preklinja v svoji čisti in nedolžni duši kajti življenje da je brezobzirno in njegov ukaz neizprosen ... skratka, poročil se je bil natihem z drugo žensko, zato ker je imela za dvesto kron bogatejšo doto. Nato obup in solze in tako dalje, vse po starem ...

Ko je slišal Jakob to zgodbo, so se mu oči zalile s solzami.

»Varaj vlačugo!« je pomislil. Varaj tisto, ki vara sama in veliko bo tvoje zasluženje pred ljudmi! Ali ni ga ostudnejšega greha, nego lagati se otroku, zaupljivemu, neoskrunjenemu, ki veruje v vsako lepo besedo kakor v katekizem!«

In zaželelo se mu je, da bi stal pred njim tisti človek, trepetajoč, milosti proseč.

»Ne milosti Judežu!«

Udaril bi ga s pestjo v obraz, naravnost na tista ustna, ki so lagala zvestobo, ko so bila še topla od poljubov vlačuge.

Anka se je sklonila globoko in je risala v pesek profil moškega lica.

»In vendar ga imam rada ... in zmirom ga bom imela rada ... do konca!«

Jakob si je grizel ustna in je rekel, kakor je bila rekla ona sama:

»Nikoli nisem mislil, da je mogoče tako ravnati ... še zdaj ne verjamem, da je mogoče!«

Ko sta se poslovila, so bile oči obema kalne in motne.

Tako se je zgodilo, da je hladnosrčni, trezni, nikoli ginjeni in nikoli sočutni Jakob potočil grenko solzo ...

Ali ko se je vračal pod kostanji proti domu in je sijala skozi vejevje večerna zarja na beli pesek, se je povrnila v njegovo srce vsa osvobojena sreča.

»Pet let suženjstva, pet let zaklenjen v eno samo izbo, priklenjen k enemu samemu človeka! Nič več, nikoli več! ... O svoboda! Svet, pokati zdaj, kaj da si in koliko da te je, zato da te objamema tema močnima rokama! ...«

Tako je premišljeval in vriskal v svoji sreči ...

Na mizi je dobil pismo, ki se ja tako-le začelo:

»Dragi, od srca ljubljeni! Še zmirom dragi, še zmirom od srca ljubljeni! Ti sam veš, kako si mi vzel mojo mladost; utrgal si jo kakor jabolko z veje in si šel. Pet let v zemljo zakopanih — spomin grize v srcu, da bi to srce vpilo od srama in žalosti ... In vendar te imam rada, in zmirom te bom imela rada, do konca ...«

Pismo mu je padlo iz roke na kolena.

»Pa sem si bil zaželel, da bi udaril tistega človeka v obraz, naravnost na lažnjiva ustna!« je pomislil ...