Snežnosek

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Snežnosek
Bina Štampe Žmavc
Spisano: Uredila Barbara Hočevar
Izdano: Štampe Žmavc, Bina (2010). Snežnosek. 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Bilo je neke zime, ko je zapadlo toliko snega, da so bile hiše zaobljene kot igluji in vrtovi kot bele sanje.

Natek je delal sneženega moža. Sneg je bil ravno prav sipek in čudovito ubogljiv, da si z lahkoto valil debele kepe. Skoraj se je že stemnilo, ko je Natek posadil snežaku na glavo svojo rumeno kapo s cofkom in sneženi mož je bil nared.


„Mama, mama, poglej mojega snežaka!" je zaklical Natek. „Vidim, Natek," se je zasmejala mama. „Napravil si čudovitega snežaka!" „Ime mu bo Snežnosek, ker ima nos iz snega, namesto iz korenčka!" je rekel Natek. „Sneznosek?" se je nasmehnila mama. „Pa naj bo Snežnosek. Zdaj pa le noter, Natek, saj se že noči." Toda Natek si ni mogel kaj, da ne bi Snežnoska še enkrat pogledal in mu pomahal, preden je končno stopil za mamo.

„Saj ti ne bo nikamor pobegnil," se je smejala mama, ko je videla, kako stežka se je Natek ločil od snežaka. Ko je Natek zjutraj obiskal snežaka, se je ta iskril še lepše in bolj belo in ga nagajivo pogledoval z očmi iz modrih gumbov. „Sem ti všeč?" je zaslišal Natek. „No, sem ali nisem?" „Sem mar naredil snežaka, ki govori?" se je čudil deček. „Naredil že, zdaj se pa niti pogovarjati nočeš z mano!" je razločno in glasno dejal snežak. „Pogovarjati — seveda, saj se vendar pogovarjam s tabo!" je zajecljal Natek in začudeno strmel v snežaka.


„No, se greva sankat?" se je zasmejal Snežnosek. „Seveda, samo po sanke stopim," je poskočil Natek. Potlej sta se Natek in Snežnosek sankala in igrala v snegu vse do noči. „Bo vse v redu s tabo?" je vprašal Natek Snežnoska, ko se je odpravljal v hišo. „Brez skrbi," se je nasmehnil snežak in se ozrl v nebo. „Štel bom zvezde, dokler ne bom zaspal."


„Lahko noč, Snežnosek!" „Lahko noč, Natek!" Naslednji dan je Natek obiskal Snežnoska skupaj s svojo muco Snežko. Veselo se je smukala ob snežakovih nogah in z dolgim repom pometala sneg, da se je prašilo vse naokrog. „Tvoja muca je tako mehka in topla, da se kar topim," je rekel Snežnosek in dvignil Snežko v naročje. In od tedaj so se vsak dan sankali v troje - Snežnosek, Natek in Snežka.

Vsak večer, preden je Natek zaspal, je stopil k oknu in pomahal Snežnosku. Snežnosek pa mu je odmahal nazaj — češ, nič ne skrbi, vse je, kot mora biti, Natek.


Tako so minevali dnevi in sonce je vsak dan sijalo malce dlje in močneje. Sneg je počasi začel kopneti. Vse manj ga je bilo in Snežnosek se je začel tanjšati.


„Snežnosek, saj se topiš pred mojimi očmi!" je ves v skrbeh dejal Natek. „V vrtni lopi je velik hladilnik, veš. Letos je ostal prazen in bo kot nalašč za tvoje stanovanje," je rekel in prijel Snežnoska za roko. Snežnosek ni ugovarjal in tako ga je Natek čez dan, ko je bilo zunaj pretoplo, preselil v hladilnik. Namesto na sankanju sta zdaj večino dneva preživela v vrtni lopi. Igrala sta se človek ne jezi se in domine. Največkrat pa je Natek Snežnosku bral iz velike slikanice, kajti snežak je strašansko rad poslušal zgodbe.


Medtem pa je zunaj postajalo vse topleje. Ptički so se ženili in kmalu so se stopile še zadnje zaplate snega.


Snežnosek je moral zdaj tudi čez noč stanovati v hladilniku, da se ne bi stopil. Postajal je tih in zamišljen in Natek ga je zaskrbljeno opazoval.

„Ne bodi žalosten, Snežnosek! Tudi, ko pride poletje, boš v vrtni lopi na varnem pred vročino. Bova že zdržala do zime, boš videl!" Snežnosek se je nasmehnil, toda Natku se je zdel tako žalosten, da je skoraj zajokal. „Bo nocoj vse v redu s tabo?" ga je zaskrbljeno prijel za roko, preden se je odpravil spat. „Brez skrbi — kot vsako noč. Lahko noč, Natek, in lepo sanjaj," je dejal Snežnosek in stisnil Natka k sebi. „Lahko noč, Snežnosek. Tudi tebi lepe sanje," je rekel Natek in skrbno zaprl vrata hladilnika.


Tisto noč je Natek nemirno spal in v spanju opletal z rokami. Imel je čudne sanje in naslednje jutro jih je želel čim prej povedati Snežnosku. „Dobro jutro, Snežnosek, si tudi ti nocoj slabo spal?" je zaspano pricapljal v lopo. Tedaj je ostrmel. Hladilnik je bil na stežaj odprt, Snežnosek pa je izginil. Natek se je ozrl naokoli. „Snežnosek, se igraš skrivalnice z mano?" je zaklical. Toda Snežnosek se ni oglasil, Natek pa je pod vazo zagledal zataknjen listič papirja. Na njem je pisalo:


„Dragi Natek! Sel sem zalit zvončke. Tvoj Snežnosek!"


„Zvončke?" se je potihoma začudil Natek. Ozrl se je in zagledal stopinje, ki so vodile iz lope proti vrtu. Srce mu je divje razbijalo.

„Snežnosek, Snežnosek, kje si?" je klical in grlo ga je skelelo od žalosti, ko je sledil Snežnoskovim stopinjam. Te so vodile do jablane, kjer se je sled iznenada končala. Natek je obstal. Pod jablano je na veliki mokri zaplati cvetelo stotine snežno belih zvončkov. Natek je zajokal. „Snežnosek, Snežnosek, kam si odšel?" je hlipal.

Toda Snežno ska ni bilo. Natek ga je zaman čakal na klopci pod jablano in strmel v daljavo, da so ga skelele oči. Ni ga bilo niti naslednji dan niti čez teden dni. Namesto tega se je bohotno razcvetela pomlad in Natek je vedno znova prebiral listič s prijateljevim sporočilom. „Snežnosek, zakaj nisi ostal pri meni?" se je v mislih pomenkoval s snežakom.

Tako sta minila pomlad in poletje, odpadlo je zadnje jesensko listje in zapihali so mrzli zimski vetrovi.

Leto je bilo naokoli in nekega jutra je začel naletavati sneg. Snežilo je ves dan in vso noč in zjutraj je Natka prebudila nenavadna tišina.

„Poglej skozi okno, Natek!" je rekla mama. Spet je zapadel sneg. Zdaj boš lahko delal sneženega moža, Natek!" „Nikoli več ne bom delal sneženega moža," je tiho zavzdihnil Natek. Potlej se je oblekel in se s ptičjo krmilnico v roki odpravil do jablane. Tam je na vejo obesil krmilnico in kmalu se je v hiški kar gnetlo siničk, ki so iskale hrano. Natek jih je gledal, ko se mu je nenadoma zazdelo, da ga je od nekod poklical znani glas.

Natek se je ozrl navzgor. Po nebu so kot vagončki snežnega vlaka potovali oblaki, spredaj, pa je na največjem izmed njih, sedel Snežnosek, mu mahal in klical: „Pripeljal sem ti sneg, Natek, veliko snega za lepo in belo zimo!" „Snežnosek, Snežnosek!" je ves iz sebe zaklical Natek. „Saj sem vedel, da se boš vrnil!" Snežni vlak se je ustavil nad jablano, pod katero je sedel Natek in iz oblakov se je vsul lesketav sneg. Natek je za hip zaprl oči. Ko jih je znova odprl, je beli vlak s Snežnoskom počasi izginjal v snežnjavo zimskega jutra. Natek je mahal, da so ga zabolele dlani.


„Na svidenje do naslednje zime!" je klical Natek in iz daljave mu je odgovarjala piščal snežnega vlaka, s katerim je potoval Snežnosek. Potem je Natek pogumno zagazil v sneg proti hiši, kjer ga je, v topli sobi, čakala mama. „Zakaj pa nisi naredil sneženega moža?" ga je vprašala. „Saj sem ga," je dejal Natek.

„Takega, za zmeraj. Mar ne, Snežnosek?" je pomislil in pomahal v nebo.