Pojdi na vsebino

Smaragdna muca

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Smaragdna muca
Bina Štampe Žmavc
Spisano: Uredila Nina Hribar
Izdano: Štampe Žmavc, Bina (1992). Smaragdna muca. Celje: Mohorjeva družba. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Logotip Wikipedije
Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Popravljalnica sanj


Smaragdna muca stanuje v Smaragdnem gradu na okrušku bleščeče zelene zvezde Smaragdnega osončja. To je najprijaznejša, najmehkejša in najlepša muca na svetu. Njene zelene oči so tisočkrat lepše od najlepših zelenih draguljev, njen kožušček je tako mehak, da se ob njem tudi najbolj puhasti oblački počutijo kot trda lanena preja. Kadar hodi, se njene žametasto zaobljene šapice komaj slišno dotikajo tal. Pravijo, da je zaradi nje Smaragdno osončje najsrečnejše osončje vesolja. Smaragdna muca prinaša srečo, kjerkoli se pojavi. Tudi tam, kjer gre vse najbolj narobe. Zato je njen koledar ves popisan z zvezdnimi znamenji, ki kažejo poti sreče. Smaragdna muca potuje na smaragdnih saneh. Ko gre na pot, skozi osončje smaragdno zazveni njena pesem:

Smaragdne ure smaragdne poti. Smaragdne lune smaragdne sledi...

Smaragdna obzorja čez smaragdna morja. Smaragdno smehljanje v smaragdno brezdanje...

V dolgih letih potovanj so njene sani zrisale v nebo nešteto bleščečih sledi, ki žarijo kot pravi nebesni semaforji. Včasih bledo in zamolklo kot lučke, včasih močno in sijoče kot sonce. Nekoč davno davno je Smaragdna muca prebivala v našem osončju. A ljudje so hoteli biti srečni vsak dan, vseh 365 dni v letu! Hoteli so vso srečo samo zase! Ni jim bilo mar, če bodo drugi nesrečni, žalostni in osamljeni. „Hočemo zares veliko srečo!“ so rekli. „Samo za veliko srečo se izplača živeti!“ V ozkosrčni objestnosti planeta so se ljudje planeta Zemlja odločili, da Smaragdno muco ugrabijo. „Tako bomo lahko imeli vso srečo samo zase,“ so rekli. Ko je Sonce slišalo, kaj se dogaja, se je strašansko razjezilo. Poslalo je najhitrejši in najsvetlejši žarek svojih las in Smaragdno muco odpeljalo v Smaragdno osončje. „Tukaj je objestni čudaki Zemlje ne morejo več doseči,“ je dejalo. „Sami so krivi, da jih je sreča zapustila!“ Od takrat Zemlja ni več prav srečen planet. Zemljani pogosto strmijo v nočno nebo, kot bi hoteli v zagonetnih poteh zvezdnih sledi, ki jim pravijo nebesna znamenja, poiskati svojo srečo. Kot bi slutili, da so v zvezdnih sledeh koščki sreče, ki jih je Smaragdna muca zapustila našemu osončju. Smaragdno osončje pa je postalo najsrečnejše osončje vesolja. Tam so planeti vseh mogočih velikosti in oblik. Toda vsi imajo sončne zahode čudovite modrozelene barve in na vseh imajo oblaki ob robovih modrozeleno mavrico, ki tudi v najbolj črnih nevihtah nikoli ne posivi. Celo zvezde, ki sijoče in zlate mežikajo na nebu, nosijo okrog glave očarljiv modrozeleni sij! Šarenice ljudi Smaragdnega osončja so ne glede na barvo oči, vse sanjavo, modrozeleno obrobljene. Pravijo, da zato vidijo dlje, kot ljudje drugod po vesolju. Vidijo globlje, vidijo dušo stvari. Smaragdna muca lahko biva pri njih brez bojazni, da bi si jo hotel kdo prilastiti. Vsak dan v tednu obišče po en planet. Na Smaragdni ponedeljek se muca odpravi obiskat planet Roža. Tam rastejo vse rože sveta – od najdrobnejše spominčice do razkošne rože oceana. Ljudje pa so vrtnarji svojih cvetic. Sadijo jih, zalivajo, vsak dan skrbijo zanje in jih imajo radi. Nikomur ne pride na misel, da bi namesto rož častil kaj drugega. Ljubiti rože je potreba srca! Srce pa je edini vladar planeta Roža. Na njem raste največja zakladnica cvetličnih semenk. Tudi Smaragdna muca ljubi cvetice in ljudje planeta Roža ji v zahvalo za srečo, ki jo prinaša, vsakokrat podarijo peščico cvetličnih semenk iz svoje zakladnice. Muca pa jih z največjo skrbjo posadi v svojem vrtu na okrušku bleščeče zelene zvezde. Na Smaragdni torek se muca odpravi k planetu Ocean. To je planet, ki kar žubori od vodovja. Studenčki se prelivajo v potoke, potoki v reke, reke v morja, morja v oceane... Med njimi pa se zibljejo in leskečejo jezerca in jezera, podobna mavričnim drsališčem za ribe, ki se poskočno dričajo na gladini. Tam so vsi ljudje vodnarji. Ljubijo in čuvajo svoja vodovja. Vsak otrok dobi ob svojem rojstvu majhen studenček. Simbol življenja. Ko raste, studenček žubori z njim – od otroštva do pozne starosti nikoli ne presahne. Ljudje planeta Ocean so srečni, ker so vodnarji svojega vodovja. Na dnu najtišjega oceana čuvajo modrozeleno zakladnico rek, jezer, potokov, studencev in morij. Tudi majhen studenček, ki so ga ljudje planeta Ocean podarilo Smaragdni muci, je pricurljal iz te zakladnice. Na Smaragdno sredo se muca odpelje k planetu Gaj. To je planet dreves, majhnih in velikih gajev in tihih, skrivnostno šumečih gozdov. Ljudje tega planeta so gozdarji svojih dreves: jablan in kostanjev, smrek in borov, brez in hrastov, oljk in vrb, sekvoj in bukev, topolov in orehov, gozdov in gajev. Spomladi praznujejo veliki praznik dreves in vsak nežnozeleni poganjek na vejah pozdravijo kot zmagovalca življenja. Na planetu Gaj ob rojstvu otroka posadijo drevo. Da rasteta skupaj, da je otrokova duša varno spravljena v deblu drevesa. Sredi najstarejšega hrastovega gaja, ki mu pravijo Sveti gaj, je skrita čudežno zelena zakladnica drevesnih mladik. Tudi mladika sekvoje na vrtu Smaragdne muce je zrasla v tej zeleni zakladnici. Darilo za srečo s planeta Gaj. Smaragdni četrtek pripada planetu Delfin. Tam je največje kraljestvo svobodnih živali: črede ovac se srečujejo s čredami plahih konjev, jate ptic z mavrično obrobljenimi oblaki, družine delfinov z jatami rib. Ljudje pa so njihovi varuhi in pastirji. Medvedom pustijo brloge, tigrom široke planjave, čebelam cvetove, srnam gozdove, školjkam morske globine, slonom samotne poti, orlom nebo in kitom oceane. Smaragdna muca ljubi široko prostranost prostosti in jim vsakič primakne še košček sreče. Na Smaragdni petek potuje muca k planetu Eho. To je planet čudovitih planin, skalnih previsov, najvišjih gora in prepadov, kjer domujejo odmevi glasov in šumov. Vse ima svoj odmev. Stopinja gamsa na skali odmeva, klic divjega petelina se postoteri, prhutanje orlovih kril utripa v globeli, slap, ki se spušča v temo, podeseteri svoje bučanje in piščal samotnega hribolazca zaigra na robovih visokih sten. Celo zvenenje srebrnih vrhov s snegom pobeljenih gora ima svoj odmev! Odmev odmevov. To je glasba sveta. Ljudje ji prisluškujejo in odmevajo z njo. Vse do roba tišine. Smaragdna muca hrani v veliki dvorani Smaragdnega gradu dragoceno darilo planeta Eho – flavto glasov in odmevov. Na Smaragdno soboto potuje muca k planetu Mo. To je planet, kjer so doma vse velike in majhne skrivnosti vesolja. Skrivnost kaplje in skrivnost vsemirja, skrivnost števila in skrivnost barve, skrivnost trave in skrivnost kamna, skrivnost glasov in skrivnost tišine. Ljudje pa jih odkrivajo in spet zakrivajo. Nikoli se ne zgodi, da bi skrivnost, ki je bila odkrita, izdali naprej. Odkrita skrivnost ni več skrivnost! Zato jo previdno pokrijejo s prahom pozabe in pustijo, da neslišno izgine do takrat, ko jo spet odkrije kdo drug. Tako je skrivnosti zmeraj dovolj in zadnja ni nikoli odkrita. Večna skrivnost planeta Mo! Tudi darilo, ki so ga poklonili Smaragdni muci, nosi sedem velikih pečatov skrivnosti. Smaragdno nedeljo preživi muca v svojem vrtu na okrušku bleščeče zelene zvezde. Poskrbeti mora tudi zanj. Njene cvetice, grmiči, grmi, drevesa in studenec komaj čakajo, da je zagledajo. Saj vedo, koliko ljubezni jim prinaša. Muci za petami stopicljajo kometi. Z bleščečimi repi ji pomagajo pomesti vrtne poti in jih na novo posujejo z zvezdnim prahom. Potem se smejejo in švigajo med gredicami, grmi in drevesi, muca pa se zamišljeno zvije v krošnjo sekvoje in prisluškuje glasovom vetra. Zvečer pripravi imenitno večerjo. Po večerji pa je v največji dvorani gradu Smaragdni ples. Okrogli komet Fa igra na flavto glasov in odmevov, sijajni, vitki in gibki kometi Do, Si, Ra in Ni pa zaplešejo tako, da se njihova bleščeča stopala sploh ne dotikajo tal. Osmi dan je dan Smaragdnega brezdelja. Takrat velja povabilo v Smaragdni grad. Otroci iz planetov Roža, Ocean, Gaj, Delfin, Eho in Mo se srečajo v dvorani klepetanja in igranja. Vsak prinese s seboj igro, zvoke in vonjave svojega planeta in čeprav so tako čudno različni, se vsakokrat čudovito ujamejo. Ker imajo vsi enako sanjave, modrozeleno obrobljene šarenice oči, ki vidijo dlje, ki vidijo dušo stvari, se s popolno lahkoto sporazumevajo. Tudi zato je Smaragdno osončje najsrečnejše osončje vesolja. Smaragdna muca se na dan Smaragdnega brezdelja zmeraj spomni našega osončja. Zvečer, ko se otroci odpravijo nazaj na svoje planete, ko razigrani kometi zaspijo, ko ostane sama, odpre okno in se zamišljeno zagleda v vsemirje. Potem se nasmehne in odveže nekaj najsvetlejših žarkov sreče, da se poženejo v črno lesketajočo se temo in se razpršijo v tisoč majhnih okruškov. Smaragdna muca gleda za njimi in skozi vesolje prijazno zazveni njena pesem:

Smaragdne ure smaragdne poti. Smaragdne lune smaragdne sledi...

Smaragdna obzorja čez smaragdna morja. Smaragdno smehljanje v smaragdno brezdanje...

Med tisoči srečnih okruškov, ki poletijo skozi vesolje, jih nekaj zagotovo prileti tudi v naše osončje. Da le nismo čisto osamljeni in brez vsake sreče. Čeprav je na Zemlji ni nikoli dovolj in je zmeraj kje kakšen otrok, ki joka in ne more zaspati.