Slovo od mladosti (France Prešeren)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prva ljubezen Slovó od mladósti.
Poezije
France Prešeren
Glosa
Je ena najstarejših ohranjenih Prešernovih pesmi. V razvoju njegovega pesništva ima prelomno mesto, saj označuje začetek njegovega zrelega pesniškega obdobja. Tale prepis se od natisa v Poezijah 1847 razlikuje po malih začetnicah verzov in odsotnosti naglasov, od redakcije v ZD pa po zapisu besed serce, vunder, britko, sim, zvedil, vmoril, vidil, vidit, viditi, gerji, kervave, perve, peržiga, sapce. Glej tudi varianto pesmi v Krajnski čbelici I (1830) in vzporedni zapis vseh različic.
Viri: Poezije 1847 dLib, str. 106–107.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Članek v Wikipediji: Wikipedia logo silver.png  Slovo od mladosti
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Dni mojih lepši polovica kmalo,
mladosti leta! kmalo ste minule;
rodile vé ste meni cvetja malo,
še tega rož'ce so se koj osule,
le redko upa sonce je sijalo,
viharjov jeze so pogosto rjule,
mladost! vunder po tvoji temni zarji
serce britkó zdihuje, Bog te obvarji!

Okusil zgodej sim tvoj sad, spoznanje!
Veselja dókaj strup njegov je vmoril:
sim zvedil, de vest čisto, dobro djanje
svet zaničvati se je zagovoril,
ljubezen zvésto najti, kratke sanje!
zbežale ste, ko se je dan zazóril,
Modrost, pravičnost, učenost, device
brez dot žalváti vidil sim samice.

Sim vidil, de svoj čoln po sapi sreče,
komur sovražna je, zastonj obrača,
kak veter nje nasproti tému vleče,
kogar v zibéli vid'la je berača,
de le petica da ime sloveče,
de človek toliko velja, kar plača.
Sim vidil čislati le to med nami,
kar um slepí, z goljfijami, ležámi!

Te vidit, gerji viditi napake,
je sercu rane vsekalo kervave;
mladosti jasnost vunder misli take
si kmalo iz serca spodi in glave,
gradove svítle zida si v oblake,
zelene trate stavi si v pušave,
povsod vesele lučice peržiga
ji up goljfivi, k njim iz stisk ji miga.

Ne zmisli, de dih perve sap'ce bóde
odnesel to, kar misli so stvaríle,
pozabi koj nesreč prestanih škode,
in ran, ki so se komej zacelile,
dokler, de smo brez dna polníli sode
'zučé nas v starjih letih časov sile.
Zato, mladost! po tvoji temni zarji
serce zdihválo bo mi, Bog te obvarji!