Slovensko družtvo v Ljubljani

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slovensko družtvo v Ljubljani
Janez Bleiweis
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 25 (21.6.1848), št. 26 (28.6.1848)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Novo izvoljeno odborstvo slovenskiga družtva se je 8. dan tega mesca pervikrat zbralo. Vodja družtva, Dr. Bleiweis je sprejel gosp. odbornike s sledečim nagovoram:

„Gospodje! V veliko čast mi je, de me je slovenski zbor svojiga vodja izvolil, in z veseljem nastopim vodstvo domorodniga družtva, kteriga namén je velike hvale vreden, in ‒ z dobro vestjó se lahko reče ‒ tako svét, de je dolžnost vsaciga rodoljuba, mu pristopiti. Ustava, ki so nam jo milostljivi Cesar dodelili, ga je opravičila in clo potrebniga storila.“

„Slovenski zbor je mogel v svojim začetku toliko zopernosti, ki so ga od več straní in še clo od svojih domačih bratov zadevale, prenêsti, de le dobra in pravična reč, za ktero se je potegoval, ga je zamôgla pogube otéti. Slavno je prestal silo sovražniga čertenja in brušenja malovrednih jezikov, in spet je ‒ kakor vselej ‒ premagala dobra in pravična stvar vse zaderžke.“

„Zna biti, de žalostne prekucije sedanjiga časa že same na sebi so veliko zaderževale veseli začetek tega družtva, ‒ zna biti, de se je nekterim prehitro napovedal in de so nekteri kake sovražne ločitve v njegovim naménu iskali, ‒ zna biti de v pervim začetku marsikter zato ni pristopil, ker se mu namen tega družtva ni dovelj razložno oznanjen zdel, ‒ zna tudi biti, de je kak goreč domorodec v svojih besedah predelječ zašel in de je to rodoljube, ki so bolj mirne kervi, oplašilo ‒ vse to pa je na enkrat minulo, ko je odborstvo pred nekimi mesci osnovo družbinih postav razložno med občinstvo dalo, s ktero si je slovenski zbor zaupanje, in z zaupanjem serčno ljubezin vsih rodoljubov naklonil.“

„Osnovavcam slovenskiga družtva gré tedej hvala in zahvala, ktere jim nihče kratiti ne sme, de so koristno národno reč obudili, ktera potrebuje združene močí, de bo mogla rasti in zaželjeni sad donesti. Posamesni človek kaj taciga občnokoristniga izpeljati ne more, k čimur je več bistrih glav, mnoge dobre volje, pa tudi denarniga premoženja potreba.“

„Ne pri zapertih vratah, temuč v očitnim zbirališu so bile v velikim zboru 6. dan tega mesca postave posvetovane, na ktere ima slovenski zbor terdno vezan biti, in enoglasno je bilo sklenjeno, de cilj in konec slovenskiga družtva ima biti: Omikanje slovenskiga jezika, de se bo povzdignil na enako stopnjo in k enakim pravicam, kakor jih imajo drugi živi jeziki, de se bo po njem oživil slovenski duh, de se bo oživila ljubezin do domovine, in de se bo podučilo ljudstvo v mnogih vednostih, kar se le doseči zamore, če se mu bojo mogle koristne bukve prav po nizki ceni v roke podati.“

„De posamesni, če še tako vneti rodoljubi tega doseči ne zamorejo, je očitno kot beli dan. Združene moči je tedej potreba, de se bo ta namén doseči zamogel v slovenskih deželah, kjer je domači jezik, Bogú naj bode toženo! še toliko Slovencam ptuj glas, in za kteriga se mestniki večidel clo nič zmenili niso. Žalostna resnica je, de v svoji lastni domovini je slovenski jezik zaničevan pankert bil!“

Nar svetejši dragotína vsaciga naroda je jezik, in le v jeziku živijoča narodnost. Ako pa hočemo, de ustava, ktero so mili Cesar vsim svojim ljudstvam dodelili, tudi pri nas Slovencih ne bo prazna beseda, ampak živa stvar, je potreba, de se slovenski jezik oživí, omika, povzdigne, de bo čast in pravico dosegel, ki mu gréste. K tému je pa združene moči potreba.

Kakor jez tako tudi vi, gospodje! previdite velikost naloge, ktero je slovensko družtvo na svoje rame vzelo; torej se pa tudi srečniga čislam, de me slavni krog za domovino vnetih mož obdaja, ki bo podpiral mojo slabo in še na mnoge strani razdeljeno moč, de bomo môgli spolniti vošila svoje domovíne in z njo po edinim jeziku sklenjenih sosednih deželá.

Krepka vednost, večlétne skušnje in natanjčno znanstvo vsiga, kar je domovíni potreba, na eni strani odborstva, ‒ veliko obetajoče bistre glave in goreče hrepenenje po dosegi ustavnih pravic na drugi strani, ‒ obéh pa terdna volja, prid in blagor svoje domovine ustanoviti, ‒ kako bi neki po takim prizadevanji ne prišel čez naše dela blagoslov nebeški!

Z močnim zaupanjem, dragi gospodje, se zamoremo tudi na verle domorodce krog in krog po Slovenskim zanesti, de nas bojo krepko podpirali v našim prizadevanji; vrednik Novíc sim se skozi več lét prepričal, de blagi slovenski duh povsod vlada.

Sovražniki Nemcov nočemo nikakor biti, tudi ne moremo želéti, de bi se nemški jezik iz vsih naših šol pregnal, ‒ mi samo to terjamo, de se nam bo dalo, kar so nam naš ustavni Cesar sami zgotovili, namreč de bo tudi naš slovenski jezik v šole, kancelije in v vsakdanje življenje vpeljan, kakor po pravici v slovenskih deželah mora biti.

Edinosti z Nemci ni treba Slovencam priporočevati, kér so bili zmirej po bratovsko složni s njimi, in smo složniga duha še zdej. Nemškutarjem, še bolj pa ponemčanim Slovencam pa je silno silno potreba edinost pridigovati, zakaj ti so naši nar veči protivniki, ki nas nesramno natolčvajo, de se hočemo od njih ločiti, de po svojolastnim južnoslovanskim kraljestvu segamo in po rusovskim raji. Gerda laž! Nam po krivici očitajo, de hočemo vse po slovansko spreoberniti; de pa oni hočejo celi svet po nemškim kopitu napraviti, tega pa ne porajtajo. Kje pa tù ustavne narodne pravice ostanejo? Naj nam prijatelsko oni dovolijo, kar nam gre, mi bomo bratovsko živeli ž njimi ‒ in edinost in prijaznost bo kraljevala vseskozi med nami; saj je le omikanje in povzdiga našiga materniga jezika, varstvo naših jesikoslovnih pravic brez vse deržavne ločitve in prijatelsko podučenje in potolaženje nam odmaknjenih slovenskih bratov resnični namen slovenskiga družtva. Če bi nam pri vsim tem mogoče ne bilo, svoje protivnike spreoberniti, nas ne bo to nič zaderževalo, pot pravice iti. Sovražtva ne bomo nikdar s sovražtvam povračali, marveč pa bomo za terdovratne protivnike Boga prosili: „Odpusti jim! sej ne spoznajo, kaj de delajo“. ‒

Potem nagovoru so se začeli pervi pomenki noviga odborstva in med druzimi rečmí je bilo sklenjeno, de eno nar pervih opravil slovenskiga zbora ima biti

naprava slovenskiga besedníka,

kteriga, sedanjim potrebam primerjeniga, silno potrebujemo. Zató je bilo sklenjeno, nar pervič

prošnjo do vsih Slovencov

poslati, od kterih je znano, de imajo že naberke za slovenski slovnik, de naj jih družtvu prepustijo ali brez plačila ali pa proti primerjenimu plačilu, ktero jim bo družtvo berž odrajtalo ali pa med tem (in morebiti v vikšim znesku) ko se bo besednik prodajal. V prid cele Slovenije tedej živo poprosimo, de naj nam rodoljubi možjé odpró svoje besedniške zaklade in tudi tisti, od kterih še mi ne vemo, de imajo kaj tacih naberkov. Po pismih bomo še vsaciga gospoda posebej prosili, od kteriga nam je znano, de nam bo mogel pripomožen biti.1

Dr. Bleiweis.


1) Z neizrečenim veseljem oznanimo, de gosp. prof. Metelko so nam obljubli imenitni rokopis Vodnikoviga besednika, kteri bo lepa pomoč pri izdelovanji slovenskiga besednika. Velika in očitna hvala naj bo za to posodilo gospodu profesorju!