Slovenski jezik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Iz vojaške torbe.
VI. Slovenski jezik.

Fridolin Kaučič
Izdano: Slovenski narod 7. avgust 1888, (21/180)
Viri: dLib 180
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Praznovali smo rojstveni dan presvetlega cesarja v utrdbi „Bueco di vella“. Saj veste, da je to za nas vojake „sveti dan“. Orožje počiva, vse je opravljeno praznično, topovi se bleste, ter so okinčani z zelenim bršljanom.

Vse je veselo, vse se raduje! V kuhinji pa nad ognjiščem obrača na dolgem ražnji pečenko izvanredno čedno opravljen kuhar z belo čepico na glavi, kakeršne nosijo francoski kuharji. A čepica mu je zlepljena le iz starega papirja, starih regimentskih ukazov.

Jedva pokuka solnce izza gorà, potegnejo vojaci veliko cesarsko zastavo na visoki drog, — topovi zagrme proti Italiji, da i tam vedo, da danes praznuje avstrijsko vojaštvo rojstni dan najvišjega poveljnika armadi. Tam izven utrdbe puši v senci tropa vojakov, ter se pomenkuje; drugi zopet pripravljajo in čiste čutare, kajti danes bodemo ga pili i mi. A tudi za torila (Menageschalle) je danes prazničen dan; pobira jih „inšpekcija“ s polic, s katerih molé svoja prazna, požrešna žrela proti stropu, ter jih postavlja zaporedoma po vojaškem dostojanstvu vlastnikovem na belo desko, tako da je vodnikova prva, korporalova druga i. t. d. — on že ve zakaj.

Vesel sem bil tisti dan tudi jaz in popoludne mahnila sva jo iz Tridenta s tovarišem, ki me je bil posetil, v bližnji trg L. V krčmi naročila sva bokal Tridentinca, napijala cesarju, državi, domovini in prijatelj P. nevajen močne kapljice se je nalezel nekoliko.

Gostilna bila je napolnjena z L. skimi odličnjaki trdimi Lahi in Lahoni, a prijatel P. prične navzočne obirati, seveda le v slovenskem jeziku.

Pozno v noč odšla sva veselo popevajoč. Zelo sem se začudil prihodnji dan, ko me pozove stotnik na raport, ter mi prečita pritožbo okrajnega sodnika, v katerej so bile do malega navedene vse psovke, s katerimi je moj sodrug Italijane počastil prejšnji večer ...

Ostro me je pokaral, ker mu nesem prepovedal obirati Lahov, o to je bilo tudi vse, pritožbo je pa vrgel nekamo, da Vam kraja niti navesti ne morem niti ne smem.

Premišljeval sem ves dan, kdo za Boga v tem laškem zapuščenem gnezdu vender le ume slovenski?

Na večer mi je povedala natakarica v onej krčmi, nemška Tirolka, nam vojakom jedino prijazna duša v vsem trgu, da je bil oni osodopolni večer v gostilni prisoten pisač okrajne sodnije rodom dalmatinski Hrvat, zagrizen rudeč Italijan, ki je bil ovadil prijatelja mi in mene.