Slovenka v tirolskih gorah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Iz vojaške torbe.
V. Slovenka v tirolskih gorah.

Fridolin Kaučič
Izdano: Slovenski narod 7. avgust 1888, (21/180)
Viri: dLib 180
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Kdor ni nosil suknje vojaške, puške na rami, telečak nanj; kdor ni vežbal se po torišči uprav podobnem takozvanemu „mrtvemu morju“, — go­lemu krasu o poletnem času pri 33 stopinjah R. — ta ne ve, kaj je vojak peščak!

Bilo je 2. dan julija meseca 1881. leta, ko smo po skalnatih tirolskih gorah podili sovražnika, kateri je v znak sovraga imel vojaške čepice ovite z belim trakom.

Solnce je pripekalo, mučno vroče nam je bilo, in žeja nas je nadlegovala tako silno, da se je prilepljal jezik. Oj, kako smo si želeli bistrega stu­denca, da bi si ogasili nestrpno žejo, ter se okrep­čali vsaj nekoliko, s trobačem prišla sva k čednej bajti, hotela sva prositi pred tiho stoječo zagorelo bujno ženo požirka vode.

„La prego di d'armi un pichiere di agua!“ rečem ženi. Ona pa mi pokaže vrsto belih zob ter mi pri­jazno smijoč se odgovori v gladkej slovenščini:

„Dragi rojak, poslužiti Vas hočem s kislim mlekom!“

Toliko da mi ni padla puška, na kojo sem se bil naslonil, iz rok, tako sem ostrmel. Ni mi moč opisati čutev mojega srca, tako sem presenečen bil, ko mi je prvikrat udaril na uho mili materinski glas iz nežnih ženskih ust v dalnej tujini!

Služba in čas nesta dopuščala, da bi se spu­ščal z ženo v daljši pogovor, a toliko sem zvedel, da jej je zibelj tekla v siromašni bajti na obalih Savinje, da se je v Celji seznanila z laškim zidar­jem, omožila se, ostavila slovensko zemljo, ter pre­selila se v skalnate Tirole.

Vežbali smo še dalje a misli moje neso bile več pri vaji.

To je zapazil takoj i moj stotnik, kajti bil se je na me zadrl.

Misli moje bile so ondaj le pri tebi domovina jedina, krasna!