Slovenija oživljena

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Ss. Cirilu in Metodu Slovenija oživljena
Janez Bilc
Spisano: Pervenci: Poezije Janeza Bilca, V Ljubljani: Natisnil J. Blasnik, 1864.
Viri: http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/bilc/index.html; prefotografiral Matjaž Zaplotnik, postavil Miran Hladnik, uredila Anita Hernja
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Osebe: Coiz — Vodnik — Linhart.

I. Nastop

(Soba v Coizovem gradu; Coiz skoz okno pogleda ter govorí:)

Coiz.

K zapadu solnce se pomika,
Zlatí snežnikom našim glave.
Planine čeda že zapušča;
Škerja'c večerno pesem poje,
Iskaje v rosni travi gnjezda.
Naložen voz domú se maja,
Za njim pa stopa koscev truma. —
Večer je že — in še s planine
Prijatlov ni; mudita dolgo
Po stermih gorah in pečinah
Se verla sina domovine.
Podoben bčeli je moj Vodnik,
Podoben mravlji je moj Linhart:
Vročine, mraza ne poznata,
Se truda, pota ne bojita,
Da le nasitita si želje
Duhá, ki učenosti išče.
Rastline vse, ki rastejo
Po naših hribih in dolinah
In kamnja vse so jima znane.
Ljubezen, ki ti v sercu klije
Do miljene dežele kranjske,
Do ljubljenih slovenskih bratov,
Na verhe vabi te »Veršaca«,
Da ogleduješ zemljo drago.
Krasote duša se napaja,
Tam pevska Vila te navdaja,
Ti v roko gosli bo podala,
Na njih bo strune ti ubrala,
Da peval boš domovja rane,
Budil sinove boš zaspane,
Oznanoval jim dobe slaje.
(Usede se. Ko zagleda Linharta in Vodnika, hití jima naproti.)


II. Nastop.

Coiz.

O dobro došla Vodnik, Linhart!
Že dolgo tukaj vaju čakam;
V skerbéh sem bil, da vaji nesreča
Na gorah stermih je zadela.
Pa zdaj pozabim vse, ko zopet
Prijatla vidim v svojem gradu.

Vodnik.

Kako povernem, skerb, ljubezen,
Kako poplačam Vam dobrote,
Ki mi skazujete jih vedno?

Coiz.

Le majhne so; in te mi verneš,
Če vedno, kot doslej mi zvesto
Prijatelstvo ohraniš v sercu.
Vi Vodnik pravi sin ste Krajne,
Ki gorko svojo mater ljubi;
In Tone Linhart enih misli
Je, kakor vi, ker vaju veže
Ljubezen do dežele kranjske. —
Jaz pa dolžán sem tej deželi
Vse, torej kar skazujem sinu,
Naj bo tud' materi podano.
Kaj ste prinesli Linhart s hribov?

Linhart.

Marsktero s čela kapljo znoja
Obrisala sva dans na gorah;
Pa trud obilo je poplačan,
Ker zlo, gospod, obogatím
Bogato zbirko vašo.
(Kamnje po mizi razloži; Coiz ga ogleduje)
Menda
Še tacih kamnov vendar nima.

Coiz.

O hvala! Lepa hvala! Bistri
Kristal je to; to amonita
So koščiki; to je navadni
Apnénik beli; to karniol je;
To pa ahat, to apatita
Je mali košček. Okamnelo
Kje ribo ste dobili čudno?

Vodnik.

Kamnito glejte kost živali,
Ki pred potopom je živela;
Pa bolj ko kamnje, bolj ko ruda,
Nabrana po planinah stermih,
Blagó me veseli nabrano
Med ljubim narodom slovenskim.
O mili narod, kaj zakladov
Med sini tvojimi je skritih,
Ki čakajo, da roka pridna
Jih reši ter na dan pripelje.
Zapisal sem besed in rekov
Veliko po vaséh bohinjskih:
Koristile mi bodo skoraj.

Linhart.

Po hišah hodil je in prašal,
Kak mnogoverstvo imenuje
Orodje kmet, kak tej al uni
Se roži po domače pravi.
Iskal je skerbno pesem starih,
Ki dedov naših verle dela
Nam oznanujejo. Nabiral
Povesti stare je, ki vero
In šege kažejo očakov.
Smejale so se stare žene,
Ko jih pazljivo je poslušal
Gospod, častitljivi duhovnik.

Coiz.

Vi Vodnik mož ste, ki ga treba
Je v zadnjih časih domovini,
Vi zvezda ste, ki dobo lepšo
Deželi kranjski oznanuje.
Dežele te nihče ne ceni,
Ki zibel vaših je očakov;
Vaš jezik nihče ne spoštuje,
In ptuj'c učiti se ga noče.
Rojaki vaši, vaši bratje,
Al cenijo ta dragi biser,
Ki jim ga Stvarnik je podelil?
O Bog! kam rod je ta zabredel,
Sramujejo jezika svoj'ga
Se Kranjci in teptajo z nogo,
Kar vsim najdraže biti mora.
Kar mati Kranjcem je pustila,
Zavergli so in le po ptujem
Stegujejo roké! Al slovstvo
Slovensko se razvija, raste? —
Ko vsim narodom že cvetlice
V najlepšem cvetu so, je njiva
Slovenska mila neorana,
Je ne orana, ne obs'jana;
Le ternje raste in koprive
Po travnikih nam zelenijo.
Jih solnce svitlo ne obseva:
Meglé zakrivajo ga temne.
Le ene rož'ce ni na vertu,
Da bi serce razveselvala,
In pesnika noben'ga lira
Triglava verhov ne prepeva,
Savice vira ne pozdravlja.
O Vodnik, Linhart! al še dalje,
Bi križem mi roké deržali?

Vodnik.

Častil sem vedno Vas možaka,
Al zdaj, ko te besede slišim
Iz vaših ust, Vas občudujem.
Naj rudečica, sini Slave,
Oblije lice vam, ker ptujec
Deželo vašo bolj spoštuje
Ko vi; jo ljubi, jo ljubiti
Uči in ukazuje.

Coiz.

Vodnik!
Dolžnost je naša to.

Vodnik.

Previdnost Božja naložila
Mi skerb za dušni blagor Kranjcev,
Da vodim jih, da pot jim kažem
Tjè v večno, pravo domovino.
Na sercu mojem pa je vedno
Mem večne sreča časna bratov.
Da se omika rod slovenski,
Da v bukvah najde hrane dušne;
Da med omikane narode
Stopíti sme, sem želel vedno.
Dežela tužna, kje možak je,
Ki dal ti bo dobrotno roko,
Pomagal ti, te 'z praha vzdignil?
Ta misel mi je up kalila.

Linhart.

Ta mož je najden že. Pokazal
Je nam sercé, ki le domovju bije:
Ta mož je Coiz.

Coiz.

Slovan po rodu
Scer nisem; al sercé slovensko
Mi v persih bije. Vedno ljubim
Bogati jezik, v kterem Dante,
Petrarka, Taso je prepeval,
In domovino krasno milo,
V kateri zmirom solnce sije
Na travnike zelene vedno;
Kjer oljka se z limono druži,
Objema terta pomorančo.
Deželo krasno vedno ljubim,
Ki sedež je očetov svetih,
In zibel slavna mož preslavnih.
Pa Bog mi dal domovje drugo,
Ki ravno tak' čislám ga in spoštujem:
Deželica je to slovenska.
Slovenske matere sinova!
Vzemita v družbo me za brata,
Da z združeno močjó začnemo
Buditi domovino drago.

Vodnik.

Kak bi Vam željo to odrekla,
Ki serce jo je razodelo,
Za blagor domovine vneto!
Z veseljem vzameva Vas v družbo;
Saj vi ste mož, po kterem davno
Sercé je moje hrepenelo.
Da vas objamem, dovolíte,
Da Vas prijatelja pozdravim.
(Ga objame.)

Linhart.

Oh! vzhaja zora lepših časov.

Coiz.

Veselja dan je dans napočil.

Linhart.

Sercé veselja se raduje.

Vodnik.

Bog blagoslovi zvezo našo!

Coiz.

Obema Stvarnik je podelil
Modrosti dar in učenosti.
Dar'vala Vam je Vila líro,
Moj Valentin; obilo meni
Gospod podal je premoženja:
Z veseljem vse, karkoli imamo,
Domovju v prid, v korist podamo!

Vodnik.

Da! To storiti smo pripravni.
In terdno upam, da narasla
Skor družba naša bo. V deželi
Mož nekaj je, ki še gojijo
Ljubezni do domovja iskro.
Saj Kumerdej je domorodec,
Kopitar sin Sloven'je zvesti,
In Juri Japel tud z veseljem
Pridružil družbi se bo naši.
Saj vsaka stvar, v začetku mala,
Velika s časom le priraste:
Le seme družba bo zas'jala,
In seme bo pognalo klase.

Linhart.

Slovenskemu podlaga slovstvu
Bo delo naše. Na podlagi
Naj zidajo otroci, vnuki
Poslopje krasno, hišo Slave,
Slovanski bratje sramovali
Ne bodo se — Slovencev bratov,

Vodnik.

Stopímo v njih častito kolo:
Sprejeli bodo nas veselo,
Nam bratovsko podali roke,
In svoje brate nas spoznali,
Slovanske matere otroke.

Coiz.

Besede vaše so resnica;
Al preden ločimo se, bratje!
Še enkrat zvezo poterdimo,
Ki nas je tu za vek sklenila.
Častili so Slovani vedno
Drevó košato lipo. Naši
Očetje lipe so sadili,
Kjer božje hiše so gradili:
Podoba naj bo lipa družbi.
Ko ona terdno bomo stali,
Do zdiha zadnjega sinovi
Sloven'je najzvestejši bomo!
Z besedo, z djanjem jo gojiti,
In jezik 'z vseh moči čistiti,
Množiti slovstvo, skerb bo naša.

Vodnik.

Proté nevihte lipi stari,
Pa lipa krepka se ne gane.
Nad nami naj vijó viharji,
Nevihte jeza naj razsaja,
Vetrov se divjih ne bojimo:
Ko stara lipa mi stojimo —
(Podajo si desnice.)

Vsi trije.

Ko stara lipa mi stojimo
Vetrov se divjih ne bojimo.

Coiz.

Dokler Triglav kipí v višine,
Bobni po Kranji bistra Sava,
Dokler nam zelené doline:
Živí naj naša mati »Slava!«