Slovenec sem

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slovenec sem
Jože Kranjc
Izdano: Modra ptica, 1/12 (1930), 331–335
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Kam bi jaz brez hribov, brez Borovnice, ki jo oklepata Trobelnik in planina? Brez šumečega potočka, ki privihra iz Pekla? Brez tistih živalskih rož, ki žive od muh, katere nalove v svoje zelene dlani? Kam bi brez temnih gozdov, po katerih se sprehajam, mogočnih dvoranah, kjer kraljuje gozdni bog? In, kaj naj počenjam brez Ljubljane, te grde, te lepe Ljubljane pod gradom, te grešne device, te deviške pocestnice, ki skrbno skriva v svoja bela nedrja greh in našo umazano čednost? In nazadnje,kaj naj bi storil, če ne bi dan za dnem in v noči srečaval upognjenih meščanov, ki si niti pljuniti ne upajo, kaj še, da bi rekli besedo, ki jim prav gotovo še gori iz srca? Vse, prav vse okrog sebe imam rad in ne manjka mi korajže, povedati, da sem Slovenec in da bi nič ne bil, če bi na to pozabil ...

Dovolj star sem že, ali ne?, pa vendar mi je bilo zadnjič, ko sem se z brzcem peljal proti Beogradu, nekam hudo. Prav vedno mi je hudo, kadar zapuščam slovenske hribe, slovenske vasi, cerkvice na holmih ... pa magari še slovenske pijance, pisune in petolizce, pa oderuhe in vaške bogataše – – hudo mi je, pa čeprav bi bila vsa Slovenija en sam kup smetnega greha. Zdi se mi, da sem že od rojstva priklenjen na svojo domovino, da jo imam rad čez vse in da sem to ljubezen prinesel že s seboj, saj je mati, ko me je nosila, prav gotovo pela tisto:

Slovenec sem,
Slovenec sem,

kakor mi jo je potem, ko sem jo božal in objemal, majhen in nebogljen.

In zato mi je bilo hudo, ko sem stopil v vlak. Potniki so govorili v čudnih jezikih, razumljivih in nerazumljivih. Neka mrzlota se je hladno oprijela mojega srca. Čutil sem se zapuščenega, ko sem stopal po hodniku in se oziral po primernem prostoru.

Prav na koncu sem našel prazen kupe. Bil je razsvetljen. Počiščen. Bledorumeno pobarvan. Stopil sem vanj in sedel na klop prav k oknu, ne vem zakaj prav k oknu. Nevede sem se hotel od daleč poslavljati od Ljubljane, od visokih, dim bruhajočih dimnikov, ki so bili v mraku ko ogromni človeški prsti, morda sem hotel videti zeleni travnik pri Devici Mariji v Polju, slutiti strmine ob Savi in zadnje slovenske gričke, ki se izgubljajo v zagrebško planjavo. Sedel sem in zastrmel zdaj v okno, zdaj v tla, črna tla, ki so bila, ko moja žalost.

– Zakaj mi je hudo? sem brodil po svojih možganih.

– Kaj je to takega? In nazadnje: ali sem neumno otroče, ki se še ubija z ljubeznijo do naroda?

Zaman sem si dokazoval neplodnost svoje čudne, tegobne bojazni ... Brezsmiselno sem kadil cigareto za cigareto in včasih pogledal v steklena vrata, za katerimi so se zdaj pa zdaj zaprle človeške oči in se brž odmaknile, ko da se boje slabo oblečenega potnika.

Večer je počasi zastiral okno, v katerem je jasno odsevala svetilka kupeja. Na nebu so rastle prve zvezde, prav majhne in silno, silno počasi, da je bilo človeka groza. Izza rumenordečih gora se je plazila počasi, semtertja pretrgana, zavesa cunjaste megle.

Takrat je zunaj zapiskalo. Nenaravno je nekdo nekaj zaklical s hripavim glasom. Vagon je zastokal, ko da s strašno silo preteguje svoje železne mišice. Premaknili smo se.

Tisti trenutek je nekdo počasi odprl vrata. Preprosto oblečen, neobrit mož, star dvajset let, morda več, popolnoma bled v obraz, se je zagledal vame. Za hip je obstal, ko da premišlja, ali naj vstopi, ali ne, nato pa si je brez vzroka popravil ovratnik brez kravate in z nekako otožnim glasom vprašal hrvatsko:

– Ali je kakšen prostor nezaseden?

– Prav vsi! sem odgovoril. In je vstopil. Počasi se je obrnil, da mi je pokazal široki, nekoliko sključeni hrbet, zaprl je vrata, nato pa pomaknil klobuk na tilnik in sedel meni nasproti. Nepočesani črni lasje so mu padali prav do velikih sivomodrih oči, ki so gledale vame. Rekel ni ničesar.

Sprva sem se ustrašil. Čuje se marsikaj o tatvinah in ropih, nu, pa sem se potolažil z mislijo, da mi ne more ničesar ukrasti. Poleg tega pa nisem bil nič kaj bolje oblečen od svojega sopotnika. Vendar pa me je nekako podzavestno vendar bilo strah, zato sem se ozrl v okensko steklo in gledal iskre, ki so v zlatih črtah bežale mimo mojih oči, ko da je nekdo spredaj razpredal klobčiče zlatih niti. Ves čas pa so mi uhajale oči k sopotniku, ki ni umaknil pogleda od mene. Čimdalje bolj mi je bilo nerodno. Neumno sem se premikal na klopi. Ves zmešan sem bil. Nazadnje sem sklenil, da začnem govoriti ž njim, da vsaj zvem, kdo je in odkod. Poiskal sem v žepu cigareto in se delal, ko da iščem žveplenke. On je seveda takoj pokazal svojo uslužnost in mi rekel v svojem jeziku:

– Jaz imam ogenj, – – in mi je prijazno prižgal z vžigalnikom.

Jaz sem mu ponudil cigareto, ki jo je on vzel. Nato je, mloskaje z jezikom, mirno pripomnil:

– Že dolgo nisem takih kadil.

Teža, ki sem jo ves čas čutil na srcu, se je naglo odmaknila. Nekako zaupanje me je objelo ob resnožalostnem glasu tovariša in brž sem ga vprašal:

– Niste bili tu?

Potegnil je vase dim. S prstom je otresel pepel raz cigareto in zamišljeno, gledajoč žarečo konico, odgovoril:

– Že dve leti ne. Bil sem v Franciji.

– In sedaj se vračate?

– Da – –, je govoril z enakomernim glasom. – Sam ne vem, kaj me je prijelo. Nisem stradal. Pa me je kar zgrabilo in že sem sedel v vlak. Dva dni se že vozim.

Pogledal je skozi okno, ko da hoče prebosti meglo, ki se je tiščala stekla, in videti, kaj je zunaj. Spodnja ustnica mu je nekoliko trepetala.

Posilil sem se na smeh in sem mu pomežiknil:

– Kajne – – Dekle vas je zvabilo nazaj? Dekleta imate doma!

On pa je zamahnil z roko. Koža na obrazu mu je prebledela še bolj. Nenadoma pa so se mu lica komaj vidno pordečila. Obrnil se je k meni. V očeh mu je zasijalo nekaj prijaznega, nekaj toplega. Gubice krog njih so se zasmejale. Polglasno je rekel:

– Ne! Mater!

Oba sva se ozrla v stran. Za trenutek sva obmolčala.

Nato je tovariš spet sam od sebe spregovoril:

– Ni mesto zame. Le Havre. Avtomobili. Vozniki. Kitajci. Zamorci. Poljaki. Ljudje iz vsega sveta.

Pogledal je v tla, ko da premišlja, ali bi pravil naprej, nato pa je naglo dvignil pogled vame, ki sem radovedno čakal.

– Materine domače besede – –, je dejal. – Saj mora človek podivjati.

– Pa je le treba iti! sem mu odgovoril. – Če doma ni dela, je seveda drugod. Ves svet je naša domovina.

Ni rekel ničesar. Naslonil se je na okno in gledal v noč, ki je postajala vsak trenutek vidno temnejša. Vlak je rezal meglo, ki je prislonila svoj bledi obraz prav ob steklo. Okno je bilo rosno. Počasi so se plazile kapljice po njem navzdol.

Nenadoma se je sopotnik spet okrenil k meni. Počasi je povedal besedo za besedo:

– Saj vem vse to. Vsi so enaki, tu in zunaj, ki nas izžemajo. Povsod se moraš pehati za kos kruha. Toda, nekoliko je obmolknil, nato pa je naglo dodal: – Dom je pa le dom. Posmehnil se je in se sklonil prav do mene.

– Koliko jih je na svetu naših, je nadaljeval , ki bi radi domov, pa ne morejo. Leto dni sem vse franke porabil za hrano. Še obleke si nisem mogel kupiti. Toda: bolje pogineš pri domačih ljudeh, ko pri tujcih, ki se ne brigajo zate. Z eno roko se je oprl ob klop in mi gledal naravnost v oči:

– Ali ni tako?

Mehko mi je postalo pri srcu, ko mi je začel sedaj praviti o svojem življenju. Prvi meseci so bili brezposelni. Postal je nato nosač. Sprejeli so ga potem v tvornico špirita. Na dvorišču je stala kantina, kamor so znesli ves zaslužek in bili tako priklenjeni na gospodarja. Na zadnje je staknil boljšo službo. Po trideset frankov na mesec si je lahko prihranil. »Tole obleko sem kupil na starini!« Nekega dne so ga z ostalimi odpustili. »Konkurenca!« »Ti ljudje so povsod enaki hudiči!« »Če postane človek izdajalec naroda, je prav gotovo bogat, ali pa bi bogat rad postal, ker bogastvo jemlje čuvstvo ljubezni do vsega.« »Sami koristolovci, da veste!« Potepal se je okrog, spet prišel v fabriko za pločevine. »Ena sama misel: domov!« Posebno zvečer mu je bilo hudo čez vse. Mati ne zna pisati. Bratov ni imel. »Vrag naj jaše ves širni svet!« Neprestano je štel franke in tako je pobral šila in kopita. »Nič ne nesem s seboj. Niti franka, gospod!« Tako je pravil z mirnim, včasih nekoliko pretrganim glasom, ki je zvenel strahotno žalostno.

Medtem pa je vlak drvel. Kilometer za kilometrom. Ni se ustavljal ob postajah. V tunelih je kakor v strahu zarohnel in že se je izmuznil. Včasih je kakor utrinek švignila mimo okna bajta, v kateri je gorela lučka. Pred vsako medlo razsvetljenih postaj je mirno stal uradnik, z roko, prislonjeno h kapi.

Dež je začel padati. Jezno se je zaletaval v okno, tu se je razdrobil in se zlil v debeli črti po steklu. Moj spremljevalec se menda ni brigal za vse to. Govoril je, oprt na komolce, ko da vzbuja v sebi vsak najmočnejši spomin. Ali, ko da se naslaja, ko da mora toliko govoriti v svojem rodnem jeziku. Nenadoma pa je spremenil svoj glas. Počasi je dvignil roko in pokazal v okno.

– Še dež je drugačen doma! je razložil. Sklonil je glavo. Brez vzroka se je gladil po laseh in po bradi nato pa se je obrnil proč, proti vratom, in zamolklo povedal:

– Morda zato, ker se vračam bolan ...

Prav tedaj pa se je moral nečesa spomniti. Dlani si je pritisnil na sence, pogledal je vame in nekako trepetajoče pripomnil:

– Mati me čaka ...

Koliko upanja je bilo v teh besedah!

Vlak je drvel. Zavijal na desno in se spet poganjal po ravnini ... Ure so tekle. Ko da je podivjala, se lokomotiva ni brigala za nič, vriskaje je tulila in ni se menila za nič. Midva sva obmolknila in gledala skozi steklo.

Hišice zunaj so postale gostejše. Vlak je ropotal glasneje, ker se je njegov ropot odbijal od hiš ...

Nenadoma se je tovariš dvignil. Hlastno, ko da mu je kri planila k srcu, je obrazložil z velikim glasom, ko da razkriva veliko skrivnost:

– Zagreb! In potem še dve uri hoda.

Kolesa so vriskala. Tračnice so pele. Vlak se je ustavljal. Iz teme so pogledale oči postaje. Le malo ljudi je bilo na peronu. Tovariš se je poslovil. Podal sem mu roko in krepko mi jo je stisnil:

– Zbogom!

– Zbogom sem dejal. Odšel je.

Ne vem, kaj mi je bilo. Planil sem na hodnik ...

Ko se je vlak ustavil, je moj sopotnik skočil na cesto ob tiru. Nekoliko sklonjen je šel čez tračnice. Klobuk si je potisnil na oči. Na peronu je obstal. Ozrl se je okrog sebe. Nenadoma je od nekod stopila k njemu majhna ženica, zavita v kožuh. Ruta na glavi. Potegnila ga je od zadaj za suknjič. Ko se je obrnil, je čudosmešno jela tipati po njem. Ogledovala ga je od nog do glave. Kar se je vzpela na prste, prijela ga je okrog vratu, da se je moral skloniti, in ga je prekrižala.

On se je nerodno obračal in z roko iskal njene dlani ...

Odšla sta. Držala sta se ves čas za roke, ona pa je pritiskala svojo glavo ob njegov rokav.

Ko sem se vrnil v svoj kupe, sem sedel spet na klop in zastrmel v polico nasproti. Nekaj čudnega me je prevzelo. Potipal sem se v dno srca, brskal sem po njem in sem si rekel: – Tako majhen košček zemeljske krogle je slovenski, tako droben, skrit med hribe, pikica na globusu. Kako, da je ne bi ljubil? Majhna je moja rojstna hiša in tisočero in tisočero žena je na svetu. In vendar! Ko pridem v Borovnico, kako toplo mi je mahoma pri srcu. Od stropa in sten kuhinje, od čvrčečega ognja v ognjišču, od starih slik Matere božje, ki desetletja vise na enem in istem mestu, od povsod veje dih domačnosti.

Srce se razkrči, vse toplo postane in mehko ... In mati! Ena sama je na vsem božjem svetu, majhna in sivolasa, z drobnimi očmi. Roke razširi, ko zasliši moje stopinje po stopnicah. Edina žena med tisočerimi! Kako, da je ne bi imel rad? In edina je, edina, ta mala, sama vase stisnjena in ponižna slovenska zemlja, edina – in ni je v Ameriki in ni je nikjer prav take, zakaj bi mi ne bilo hudo, če jo zapuščam?

Ki sem zrastel iz nje, ki sem del nje in ki brez nje ne bi bil jaz.

Kaj zato, če rodi tudi trnje in osat! Kaj zato, če hodijo njeni sinovi, hlapci in dekle, po svetu? Kaj zato, če dere brata brat? Zemlja je moja. Zemlja je nedolžna. In jezik, ki trka na naša srca, je svet. Mora biti svet. Kajti, kako bom borec za človeško pravico, če nisem bojevnik prvega, česar sem se najprej zavedel: svoje slovenske zemlje?

Tako sem si dejal in obupno mislil na mater sopotnikovo in njega samega, ki sta tesno drug ob drugem šla v deževno noč ...